Ona - Alenka Klemenc: Anda Perdan, zdravnica in gornica - Tomaž Humar, ki ga kot osebna zdravnica spremlja na njegovih odpravah, govori o njej z izjemnim spoštovanjem.
Domačini v Gorenji vasi, kjer dela kot splošna zdravnica, so jo vzeli za svojo. Pakistanci, kjer je pred leti pomagala žrtvam potresa in sodeluje pri postavitvi zdravstvene postaje, jo vabijo medse. Ona pa izžareva skromnost, predanost svojemu delu in osebnemu poslanstvu in je zavezana dvema velikima ljubeznima – ljubezni do gora in ljubezni do preprostih ljudi.
Zdravnica ste že skoraj trideset let. Kaj vam pomeni to, da nosite belo haljo?
Svoj poklic imam zelo rada, veliko mi daje. Že kot otrok sem želela postati zdravnica in prepričana sem, da si poklica ne izberemo po naključju. Biti zdravnica je poslanstvo, ob katerem sama osebnostno zorim; po drugi strani pa svojega poklica ne povzdigujem in se nimam za boginjo v belem.
Je naključje, da ste vsa leta delali v zdravstveni postaji na podeželju?
Delo na vasi je pisano na mojo dušo. Veliko mi pomeni, da lahko delam v okolju, kjer se ljudje med seboj poznajo, se pozdravljajo in si pomagajo. Zdi se mi, da je na vasi več pristnosti in srčnosti pa tudi spoštovanja in zaupanja. V takem okolju imam občutek, da lahko še sama kaj naredim.
Se pristnost in srčnost, ki ju iščete in poskušate živeti, kažeta tudi v vašem stiku s pacienti?
Ko sem bila mlajša, je bilo v meni veliko iluzij, kako pomagati ljudem. Resnično sem se jim poskušala približati in jim pomagati. Šla sem celo tako daleč, da sem sama živela tako, kot bi morali oni sami. Tri leta sem na primer abstinirala od alkohola, da bi jim s svojim zgledom lahko kazala, naj nehajo piti, in bila verodostojna v tem, kar sem jim svetovala.
Pa so sprejeli vaš zgled in vas upoštevali?
Seveda ne, in to je bilo zame boleče. Težko sem se sprijaznila s tem, da nekateri ne zmorejo ali ne želijo spremeniti svojih navad in s tem še naprej škodujejo svojemu zdravju. Bistveno spoznanje zame je bilo, da ne morem sprejemati ključnih odločitev namesto drugih. Za paciente naredim vse, kar stroka zahteva od mene, potem pa je moja naloga ta, da jih poskušam spremljati s sočutjem, jim svetovati in zmorem razumeti tudi, da se vsak ne more spremeniti.
Večkrat poudarjate, da na bolnike gledate celostno. Kaj to pomeni?
To pomeni, da nanje gledam kot na ljudi s telesom, dušo in duhom, ki živijo v določenem okolju. Ne morem sprejeti miselnosti, da je človek samo sklop fizikalnih in biokemičnih procesov ter organskih sprememb in da se ga zdravi samo na tej ravni. V vsakdanjem delu se kaže, kako prepletene so vse komponente človeka, ki sem jih naštela – tu so čustva, misli, duša, toliko vsega, kar vpliva na delovanje v telesu in na potek ter celo pojav bolezni.
Ste članica iniciativnega odbora za integrativno medicino. Za kaj se zavzemate?
Zavzemamo se za to, da bi uradna medicina bolj delala z roko v roki s komplementarno. Integrativna medicina pomeni združevanje uradne medicine in preverjenih komplementarnih metod zdravljenja. V odboru smo zdravniki, ki zaradi poklicnih in osebnih izkušenj pri zdravljenju čutimo potrebo po nadgradnji. Želimo si, da bi bilo to področje sodelovanja zakonsko sprejeto in urejeno, predvsem pa da bi pobuda prišla tudi od bolnikov. Meni sta zelo blizu homeopatija in antropozofska medicina in v teh smereh širim svoj pogled na bolnika in bolezen.
Koliko smete s svojim nazorom presegati meje uradne medicine?
Delam po smernicah šolske oziroma uradne medicine, vendar mi pri delu pomaga že to, da na človeka gledam s širšega, celostnega vidika. Tako lahko bolje razumem določene bolezni in tudi odzive bolnikov. V ambulanti na primer opažam veliko psihosomatskih motenj, paničnih napadov, depresij, stresa, strahov, malodušja. Vzroki za te težave so večplastni in tudi zdravljenje mora biti bolj celostno, kot ga ponuja zgolj konvencionalna medicina, seveda če bolnik to želi.
Nekoč ste rekli, da veliko stresa in tudi bolezni izvira iz tega, da živimo prehitro.
To je eno od dejstev, v katero globoko verjamem. Res živimo prehitro in nismo ustvarjeni za tako naglico. V večnem hitenju začnemo izgubljati sebe in stik s pravimi vrednotami. Veliko ljudi se začne pehati za standard, materialne dobrine, ugled v družbi, v sebi pa postajajo čedalje bolj nezadovoljni in prazni. To jih pogosto vodi v malodušje, nezadovoljstvo, stres in tudi bolezen.
Toda kot zdravnica ste tudi vi podvrženi tempu življenja. Se znate ustaviti ob številnih bolnikih, ki jih morate vsak dan pregledati?
Včasih se pošalim, da grem večkrat na dan iz šeste prestave v tretjo pa tudi v prosti tek ali pa zategnem ročno. (smeh) Samo če sem v stiku s sabo, ne zgrešim sočloveka, njegovih stisk in težav. Ustavim in sprostim pa se s pesmijo, plesom petih ritmov, smehom, s tem, da na življenje ne gledam preresno, vendar to ne pomeni, da sem brezbrižna. Skrbim za to, da se gibljem, da razmišljam pozitivno. Hodim v gore, v mir, tišino. Tam najdem sebe, svoje jedro, svojo bit. Tam začutim, kaj je zame pomembno, in se osvobodim tistega, česar v življenju ne potrebujem. Lahko rečem, da živim vse bolj polno, v stiku s sabo in svojim poslanstvom. Vsi imamo v življenju prelomnice, ki nam odpirajo nove poti in dajejo nove priložnosti. Če takrat začutimo nemir, nezadovoljstvo, potem je čas, da zberemo pogum in voljo in nekaj spremenimo.
Je bila v vašem življenju taka prelomnica možnost sodelovanja z ekstremnimi alpinisti, ki jih spremljate kot zdravnica na njihovih odpravah?
To je bila prelomnica pa tudi stvar poguma in osebne odločitve. Gore so bile od nekdaj v meni in v hribe sem zelo rada hodila. Poleg tega sem imela željo po potovanjih, raziskovanju in tako sem začela sama hoditi na trekinge v Nepal. Kot zdravnica sem sodelovala v šoli za vodnike Nepalske planinske zveze, ki poteka v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije. Ves čas pa sem prek medijev spremljala odprave alpinistov in si želela, da bi lahko šla z njimi, bila zdravnica na kateri od njih. Moja prva odprava z Bojanom Počkarjem in Žigom Petričem se je končala tragično. Oba sta ostala na gori … Ko se je Tomaž Humar odpravljal na Daulagiri, me je poklical zdravnik, ki naj bi ga spremljal, in me vprašal, ali bi ga spremljala namesto njega. Seveda sem sprejela in od takrat sem bila na večini Tomaževih odprav.
Vam spremljati odpravo pomeni strokovni izziv?
Seveda, po drugi strani pa me privlači življenje v divjini, bivati stran od »ponorelega sveta«, doživeti, kako je, ko se čas ustavi … Bivanje v šotoru, v stiku z naravo, doživeti takšno in drugačno vreme. (smeh)
Kako se na odprave pripravite strokovno? Plezalec je namreč izpostavljen veliko tveganjem in ekstremnim razmeram, kar za vas pomeni imeti znanje, intuicijo in zmožnost odzvati se na okoliščine, ki niso običajne. Kako se pripravite, da znate pomagati ter hitro in ustrezno reagirate?
Pred odpravo se vedno skrbno pripravim. Izberem zdravila in ponovim vse najverjetnejše bolezni, poškodbe in zaplete, predvsem višinsko bolezen, urgenco, zmrzline itd. Ponovim zato, da se lahko hitreje odzovem, in če imam potrebno znanje, tudi laže improviziram. Moram pa povedati, da Tomaž zelo dobro pozna svoje telo, tako da me tudi on dopolnjuje in vedno skupaj iščeva rešitev, če nastanejo težave.
Če se plezalcu kar koli zgodi, ste vi ena prvih ali pa ključnih oseb, ki naj bi mu pomagala. Čutite, da ste zato pod določenim pritiskom, sploh pri medijsko bolj izpostavljenih odpravah?
Vnaprej se ve, da v sami steni fizično ne bom mogla pomagati. Ves čas smo v stiku po radijski zvezi, tako da lahko pomagam z nasvetom ali pogovorom. Trudim se, da sem čim mirnejša, saj z napetostjo ali paniko naredim več škode. Bile pa so situacije, ki niso bile lahke, sploh ko je bil Tomaž pred leti ujet v steni. Takrat je bilo velikokrat najteže to, da nismo vedeli, kaj bi mu rekli. Vsaka naša beseda je imela velik pomen in vsaka napačno povedana ali razumljena bi mu lahko vzela upanje.
Na odpravah so vse oči uprte v plezalca. Kaj pa medtem delate vi v baznem taboru? Tam preživite tudi mesec dni ali več. Kako potekajo vaši dnevi?
Če je bazni tabor visoko in je mrzlo, vstanemo, ko vzide sonce, saj je prej preveč mraz. To je lahko tudi relativno pozno. Potem imamo skupen zajtrk in takrat poklepetamo. Sledijo razna opravila – pranje perila, pospravljanje šotora. Če je lepo vreme, znosimo perilo in spalne vreče na sonce, da se vse pregreje in presuši. Včasih gremo na sprehod ali se vzpnemo na bližnji hrib. Pod Anapurno sem na primer nabirala regrat, ki je večkrat popestril jedilnik. Poleg tega beremo ali pišemo, poslušamo glasbo, meditiramo, se gremo kakšne igre …
Omenili ste pranje perila. Kje ga perete?
Če je v bližini potok, ga tam, čeprav je voda lahko zelo mrzla; zelo redko pa v bazi pogrejemo vodo in perilo vsaj splaknemo s toplo vodo.
Kako pa kuhate?
Kuhajo nam domačini in doslej smo imeli z njimi kar srečo, kaj pa skuhamo tudi sami. Po večerji včasih lepo zadiši po kuhanem vinu, da nas pogreje. To je na recept. (smeh)
Zakurite zvečer ogenj in si ob njem pripovedujete zgodbe?
Ognja ne kurimo, saj je težko dobiti drva. Zvečer smo ponavadi v skupnem šotoru, kjer posedimo in klepetamo. Včasih se šalimo in je zelo veselo, včasih imamo resnejše teme. Tam naše maske padejo in lahko se srečamo s sabo in drugimi. Spat gremo ponavadi zgodaj, ker je mraz; ob pol devetih je za nas že kar pozna ura. V svojem šotoru še kaj preberem ali poslušam glasbo. Včasih zraven tudi zapojem, ko pa se mi naslednje jutro muzajo, vem, da so me slišali. (smeh)
V baznem taboru pregledujete in zdravite tudi domačine, ki po pripovedovanju zelo radi pridejo k vam.
Če je baza v bližini vasi in lahko dostopna, vedno pridejo možje, žene in otroci vseh starosti. Pod Nango Parbat v Pakistanu so žene vedno prihajale v spremstvu moža ali moških sorodnikov. Včasih so od zelo daleč in njihove zgodbe so večkrat pretresljive. Nekateri živijo v revščini in slabih ter trdih razmerah, nekateri z redkimi dednimi boleznimi, za katere medicina nima zdravila. Večina pričakuje zdravilo ali tableto, ki jih bo hitro pozdravila.
Zaradi katerih zdravstvenih težav najpogosteje pridejo?
Največkrat zaradi težav z gibali, bolečin v kolenih in križu. To je zaradi težkega fizičnega dela v težkih razmerah in načina sedenja ob ognju. Potem imajo težave z dihali zaradi dima, težave s prebavili zaradi nepravilne rabe maščob in pretiranega uživanja čilija. Niso redke črevesne infekcije zaradi pomanjkljive higiene ter mešanja pitne in odpadne vode. Zaradi pomanjkanja joda je veliko povečane ščitnice. Preseneča me slabo zobovje. Pogosto pridejo zaradi glavobola, za kar bi bil lahko vzrok tudi veter. Pogosta so vnetja očesne veznice zaradi vetra, sonca in dima ob ognjiščih.
Vam je kateri od bolnikov ostal posebej v spominu?
Zgodb je veliko. Nekaterih se rada spominjam, ob nekaterih mi postane hudo. Morda bi vam povedala za primer, ko je skrben oče prinesel dveletnega sinčka z vročino, ki je trajala štiri dni. Otrok ni jedel in je skoraj prenehal tudi piti. Dala sem mu antibiotik in sredstvo proti vročini ter naročila, naj mu dajejo piti večkrat po malo. Antibiotik je takoj učinkoval in naslednji dan se je deček že počutil bolje. V teh krajih še ni zlorabe antibiotikov in ponavadi zelo hitro učinkujejo. Pri nas mnogokrat sploh nimajo več učinka, saj jih otroci kar prepogosto uživajo. Spomnim se tudi otožne matere z neozdravljivo bolnim dojenčkom, ki ni mogla razumeti, da ni zdravila za njenega otroka ...
So vas domačini res povabili, da ostanete pri njih?
To je bilo pod Nango. Obljubili so, da mi bodo zgradili hišo in da mi ničesar ne bo manjkalo, če ostanem pri njih. To me je zelo ganilo in mi veliko pomeni. Tem domačinom privoščim boljše življenjske razmere, vendar se mora ta sprememba in razvoj začeti z vzgojo v šoli. Ljudje na zahodu nismo boljši od ljudi v nobenem drugem delu sveta, le drugačni smo zaradi različnih okoliščin, v katerih živimo. Večkrat pomislim, da smo na zahodu preveč razvajeni zaradi blaginje, ki jo imamo, in premalo hvaležni za vse, kar imamo. Ostaja pa vprašanje, kje so ljudje v resnici srečnejši. Sama verjamem, da tam, kjer je več skromnosti.
Zasledila sem, da nameravate v kraju Tarešing v Pakistanu postaviti zdravstveno postajo, ki je za tamkajšnje domačine nujno potrebna.
To namerava Tomaž. Za to se je odločil po rešitvi z Nange Parbata. Jaz mu pomagam in bom pomagala, kolikor bom lahko. Domačini tam nimajo prave zdravstvene oskrbe oziroma je od njih zelo oddaljena, zato je Tomaž ponudil pomoč in sredstva za postavitev zdravstvene postaje. Bivši predsednik Mušaraf je ponudil, da zaposli dva zdravnika, problem pa je, ker je njihova birokracija zelo počasna in zato tako dolgo traja. Biti moramo potrpežljivi, bo pa zdravstvena postaja gotovo stala. Doslej je zbranih že nekaj sredstev, še vedno pa jih zbiramo na posebnem računu.
Pred tremi leti ste kot prostovoljka odšli v Kašmir, kjer ste ljudem pomagali po hudem potresu, ki je prizadel to območje. Sami ste si uredili vizum in možnost za odhod. Od kod taka zavezanost do pomoči tem ljudem?
Tudi to je bilo v obdobju po reševanju z Nange Parbata. Takrat so nam ti ljudje zelo pomagali, ne samo konkretno, temveč tudi s podporo, pozitivno mislijo. V dolini pod Nango so domačini molili za Tomaževo rešitev, in to šiiti in suniti prvič skupaj. In kakšna predanost obeh pilotov! Major vojske, ki je imela vaje v dolini, mi je rekel, da moli za Tomaža, kot da je njegov brat, čeprav ga še nikoli ni videl. To so izkušnje in vezi z ljudmi in narodom, ki so zelo močne. Ko je pokrajino Kašmir oktobra istega leta prizadel rušilni potres, sem odšla v Muzafarabad, kjer sem ostala in pomagala tri tedne. Uh, tukaj je spet toliko zgodb! Takoj po potresu je moralo biti zelo hudo, tudi deževalo je. Ko sem prišla, ni bilo več toliko nujnih stanj, začele pa so se tekoče bolezni, psihične težave in prevezovanje ran. Ker sem delala samo s Pakistanci in mi je bilo treba ves čas prevajati, sem prevzela prevezovalnico, kjer je bilo treba manj besedne komunikacije in prevajanja v angleščino. Spomnim se deklice z zlomljeno stegnenico, ki so jo prinesli kar s posteljo vred, pa staršev, ki sta prinesla od rojstva prizadeto hčerko, njun enoletni sin pa potresa ni preživel. Na preveze rane na roki je hodila 96-letna žena s smejočimi se očmi. Med žrtvami potresa je bilo veliko inteligentnih in premožnih ljudi. Nekdo bi rekel, da je to krivično, toda kdo lahko sodi, čigavo življenje je več vredno?
Vas vse te nesreče in bolezni pri nas in drugod, ki jih srečujete pri svojem delu, potrejo in bremenijo?
Z leti, izkušnjami in osebnim zorenjem sem se naučila, da bremen, težav in stisk drugih ne prevzemam nase. Seveda sem sočutna, svetujem in pomagam s svojim znanjem, vendar sem se naučila potegniti tisto mejo, ki je potrebna, da zaščitim sebe.
Kako se je po takih tragičnih izkušnjah in pestrosti doživetij v baznih taborih vrniti domov?
Veste, zame je to vedno težko, saj po prihodu domov toliko nosim v sebi. Če povem za odprave – laže se aklimatiziram na življenje v baznem taboru, na mir in razkošje časa kot na življenje doma. Zdaj se na prihod domov poskušam bolje pripraviti in nimam več tako hudih kriz kot prva leta. Takrat sem bila še več tednov najraje doma in sem šla težko spet v vsakdanjik. Zdaj navadno dopustim, da duša počasi, počasi prihaja za mano, in kolikor je mogoče, vzdržujem tisti mir z gora, ki ga nosim v sebi. To pomeni, da še tedne ne prižgem radia in ne vzamem zgoščenke v avto. Pazim nase in na to, da me ljudje v trenutku ne posrkajo in izpraznijo.
Kako se napolnite z novo energijo?
Kadar je v meni preveč stisk in strahov, ki se me dotaknejo, me vedno prečistijo gore in mir, ki ga dajejo. Tam meditiram in včasih v mislih predelujem zgodbe drugih. Ne jemljem pa jih več za svoje in se z njimi ne identificiram. Prečisti me pomirjajoča glasba in včasih naslikam, kar doživljam. Pomagajo mi tudi pogovor in druženje s prijatelji ter pozitivna misel, pozitivna naravnanost do življenja in stika z božjim v meni in zunaj mene.
Ko ste nekoč opisovali sebe, ste rekli, da je vaša ambicija živeti življenje polno in ne preresno. Kaj ste mislili s tem?
Do sebe sem bila vedno zelo stroga in zahtevna, življenje sem jemala zelo odgovorno in resno. Vse to se sicer ni spremenilo, temveč je z leti dobilo nov vidik in mehkobo. Težave so relativne – ko čez leta pogledamo nazaj, se nam zazdijo nepomembne. Napake, ki jih delamo, so del življenja in do njih nisem več tako stroga. Če se mi kdaj zgodi kakšna življenjska nerodnost, na to se čedalje bolj odzivam s humorjem.
Znate tudi do bolnikov pristopiti s humorjem?
Do otrok in mladih ja, z odraslimi pa je zelo individualno. Pred leti sem se nekajkrat za pusta našemila. Našemljena sem šla tudi po čakalnicah zdravstvenega doma v Škofji Loki in kar čutila sem, kako se spreminja vzdušje. Tisti dan je naše delo potekalo precej drugače; ljudje so se znebili zadržanosti in njihove težave in skrbi so se nekako obrusile. Humor in pozitivna misel imata velike učinke. Z obrazov preženeta resnost, iz src pa zagrenjenost in skrbi. In takrat pridejo iskrice v oči, ki jih pri ljudeh tako rada vidim. Moram vam reči, da sem čedalje bolj hvaležna za čisto vse v življenju (smeh), ampak čisto res.