Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Spanje je lahko tudi zastonj

Vecer.si 30.10.2008

 

 

nedelja, 2. november 2008, ob 06:28, Bruno Fras, ogledov: 1232

Večer, Reportaže – Katarina Trstenjak: Javne planinske koče na Škotskem so dostopne vsem in le ...

Jesenski dnevi na Škotskem so velikokrat deževni. Mokrota in dež ljudi, nevajene takšnega vremena, odvrneta od obiska Škotskega višavja in planinarjenja. A za mnoge mir in samota odtehtata premočene čevlje in mraz. Med takšnimi "korenjaki" smo bili tudi mi.

Po slabih dveh urah hoda, premočenih čevljih in presenetljivo svetli noči smo nekaj metrov pred sabo zagledali šibko luč in dim, ki se je valil iz dimnika. Čez nekaj minut smo pred seboj zagledali siromašno kočo, kolibo ali "bothy," kot jih imenujejo na Škotskem. Ime izvira iz keltskega jezika in pomeni barako ali kolibo. Razvil se je že tudi izraz "bothying," kar pomeni potovanje od ene kolibe do druge. Prizor, ki smo ga zagledali, je naznanil, da gosti "bothy" že nekaj pohodnikov in da bomo to noč imeli družbo. Starejšo družbo smo ravno zmotili pri večerji, katero so bili pripravljeni deliti z nami. Soglasno smo se zmenili, da se mi ustalimo v predsobi, oni pa bodo prespali v sobi z ognjem. Lesena tla, preprosto ognjišče, nekaj stolov in miz. Porodi se asociacija na naše planinske koče, a tukajšnje javne kolibe so popolnoma specifične iz številnih razlogov. Tekoče vode ali elektrike v koči ni bilo. Preprosto stranišče "na štrbunk" je bilo nekaj metrov od kolibe. Nekatere so tudi brez stranišča in res ponujajo le streho nad glavo. Z vodo za umivanje in pripravo hrane in čaja se je treba oskrbovati iz okoliških izvirov, potokov in rek, kjer je voda še dokaj čista, vendar smo jo iz previdnosti vseeno prekuhali.

Škotske doline in višavja ponujajo mnogo podobnih kolib, ki pohodnikom nudijo zastonj zavetišče, njihova zgodovina pa sega v čas po drugi svetovni vojni. Eden izmed razlogov, da so se pojavile podobne javne kolibe, je tudi prihod džipa v Evropo, saj so lastniki zemlje imeli omogočen dostop do zemljišča z avtomobilom in jim ni bilo več treba skladiščiti robe v kolibah. Sočasno je planinarjenje postajalo vse bolj popularno in kolibe, ki so bile nekoč staje, pastirske postojanke, opazovalnice srnjadi..., so pričele nuditi prenočišče pohodnikom. Nekoliko kasneje se je porodila ideja in ustanovitev organizacije Gorske kolibe, ki vse skupaj vodi in tudi upravlja ter popravlja. Zemljišča, na katerih stojijo, pa so privatna last in oddaja kolibe javnosti izraža le dobro voljo posestnika.

Skupine niso dovoljene
Okrog ognja se nas je posedlo nekoliko več, kot je dovoljeno, saj skupine nad šest ljudi niso priporočljive, ker so kolibe odprte za vse ljudi in morajo zavetje nuditi vsem naključnim gostom. Edino ob predhodni najavi je mogoče urediti prihod večjih skupin.

Rahlo smo slutili, da tako številčna družba ni pogodu predhodnim prišlekom, ki očitno niso pričakovali družbe, a so nam vseeno ponudili vse, kar je bilo na mizi, vključno z viskijem. Kljub načrtom, da bodo ostali še eno noč, so se okrog opoldneva odpravili domov. A naša prevlada nad kolibo ni trajala dolgo, saj so nas ob mraku obiskali fantje iz Poljske, katerim so sledili še mlada poljska družina in dva domačina. Koliba je tisto noč gostila sedemindvajset oseb. Za vse je bilo dovolj prostora, dovolj toplote, dovolj pijače, hrane. Pomešalo se je mnogo različnih življenjskih zgodb in delilo se je skoraj vse. Naslednji dan so se nam je pridružili še družina kolesarjev in pohodnici s psoma. Pozdraviti so nas prišli tudi konji, ki so se prosto pasli v neposredni bližini, ponoči pa je bilo moč ob smrčanju nekaterih slišati še oglašanje divjadi.

Čeprav so nas pred kolibo čakale skladovnice drv, je nenapisano pravilo, da za sabo pustiš več lesa, kot si ga porabil, oziroma da pustiš tudi hrano (tako, ki ne privablja podgan) ter stvari, ki bi zanamcem prišle prav. Ravno tako mora vsak obiskovalec s sabo odnesti vse smeti in kolibo zapustiti v čistem stanju.

Majhne, ljubke hiške sredi podeželja pa niso privlačne le za pohodnike, temveč se srečujejo tudi z vandalizmom in popivanjem. Nekateri puščajo za sabo tudi ogromno smeti in kolibe opremljajo z grafiti. Zato združenje Gorske kolibe ne ponuja zemljevida. Ne dajejo informacij, kje se dokaj številčne kolibe nahajajo. Tujec jih lahko najde le po sreči in naključju. Tako "bothies" v eni sapi nudijo zastonj streho nad glavo čisto vsem, a obenem ostajajo skrite med škotskim vresjem, mahom, gozdom in številnimi potočki in izviri, kar jih dela še bolj edinstvene.

Katarina Trstenjak

eXTReMe Tracker