Primorske novice, Rekreacija - Maruška Lenarčič: PLANINSTVO ► Ob 40. obletnici smrti dr. Viktorja Vovka
V slovenski Istri, kjer tradicija planinstva ni zelo dolga, se Viktorja Vovka spominjajo kot utemeljitelja organiziranega planinstva.
Viktor Vovk je bil ustanovitelj planinskega društva v Kopru (kot podružnice Slovenskega planinskega društva Trst, leta 1949), nato dvanajst let njegov predsednik in do smrti je ostal eden glavnih usmerjevalcev njegovega razvoja. Planinstvu je ostal zvest od dijaških let in v slovenskem planinstvu je organizacijsko deloval že v Ljubljani med obema vojnama in kasneje tudi v Trstu.
Bil je mož širokega duha: kultiviran, visoko izobražen, humanist ... Zato nas ne čudi, da je njegovo delovanje, poleg profesionalnega dela odvetnika in nato sodnika, zelo obširno in poleg širjenja planinstva sega še na mnoga druga področja: pisanje, imenoslovje, etnologija, geografija ...
Viktor Vovk je bil rojen leta 1893 v Trstu in se je kot otrok preselil s starši v Gorico. Tam se je šolal na nemški gimnaziji, zatem dokončal vseučiliške študije v Pragi in Zagrebu ter postal doktor prava. Po 1. svetovni vojni se je kot domoljub preselil v Ljubljano, kjer je kot odvetnik ostal do konca 2. svetovne vojne. Že leta 1945 se je kot sodnik na Višjem sodišču preselil v Postojno, nato pa leta 1947 v Koper, kjer se je upokojil in živel do smrti, 10. oktobra 1968. V slovenski Istri je s kolegi planinci opravil ogromno delo. Popeljal jih je v visokogorski svet, bil pa je tudi pobudnik skupinskih izletov po domačih hribih v Istri in na Krasu. Krona vsega je bila postavitev koče na Slavniku, ki je na njegov predlog poimenovana po dr. Henriku Tumi. Veliko je prispeval k podaljšanju slovenske planinske poti do morja.
V zrelejših letih se je posvetil pisanju in imenoslovju ter nadaljeval delo dr. Tume. Prvi spis v Planinskem
vestniku je leta 1958 posvetil prav Slavniku in okolici. Nadaljeval je s spisi o Karnijskih Alpah (1960-1965), in še o njihovem prigorju (1966-1968), kar mu je zagotovilo trajen ugled med našimi gorniškimi pisci. Dr. Vovk je kot planinski pisatelj pravi leksikon za razna področja. Opisuje gore in pota do njih, svoja doživljanja pri njihovem spoznavanju, hkrati pa zgodovino, etnografske značilnosti in posebnosti teh krajev, predvsem pa ga zanima vse, kar je slovenskega izvora. Njegov jezik je skrben, bogat, prekipevajoče navdušujoč, na trenutke malce starinski. Vseskozi se je povezoval z mnogimi kolegi, gorniki iz Furlanije-Julijske krajine. Koroške in Slovenije ter z njihovimi organizacijami. Že takrat je poudarjal pomen sodelovanja treh kultur. Italijanska planinska organizacija (CAI) mu je podelila častni znak. Bil je Evropejec, ki je ohranil svoj obraz.
MARUŠKA LENARČIČ
Obalno planinsko društvo Koper hrani del Vovkove zapuščine, predvsem korespondenco s pomembnimi takratnimi raziskovalci na obeh straneh meje. Gradivo čaka na strokovno obdelavo in objavo, to je dolg istrskih planincev možu, ki je dodal pomemben kamen v razvoju slovenske Istre.