Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorske pravde

Oznanila
Te pravila se dajo po sklepu c. k. ministerstva za deželno omiko in gorništvo od 21. p. m. št. 190 sploh na znanje. 

 


Slovenski izvod Gorskih bukev iz leta 1582

nedelja, 2. november 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3634

Goriški panterji: Dognano je, da so se Slovenci že od nekdaj bavili z gojenjem trte. S tem v zvezi se je v vinogradništvu oblikoval tudi poseben tip demokratične ureditve: gorska pravda ali gorski zbor.

Tako so imenovali zborovanje viničarjev ter posestnikov vinogradov. Tega bavarski naseljenci, ki so se priseljevali v slovenske dežele, niso poznali. Prav tako niso tega poznali tudi slovenski sosedje, na primer Langobardi. Da potem niti ne govorim o Obrih ... To je še eden izmed dokazov avtohtonosti in zelo starem izvoru Slovencev. Če bi kdo tukaj bival pred nami in bi se mi vinogradništva naučili od »staroselcev«, zakaj se ga niso potem naučili tudi Obri, Langobardi in Bavarci ?

Gorski zbori 
Vinogradništvo na Slovenskem pa tudi na območju Srednje Evrope je imelo posebno upravo. Vinogradniki, ki so imeli vinograde na določenem območju, so tvorili gorski zbor. Sestajal se je, podobno kot, vaški, pod lipo. Tudi v tem primeru se lipa pojavlja kot nadnaravni simbol, kot božje drevo, kar nedvomno izhaja še iz predkrščanskega časa.

Od kod nazivi izrazi gora za vinograd, pa gornik za vinogradnika? - Ko so krčili divjino, navadno gozd, so predelu, ki so ga iztrebili in na njem posadili vinsko trto, rekli gora. Ta »gora« je bil skoraj vedno grič. Štajerski ljudje rečejo vinogradu še danes »gorica«. Lastnik vinogradov je bil gorski gospod, zakupniki pa so bili gòrniki, imenovani tudi mejaši. Zakupniki so bili lahko podložni kmetje, svobodni meščani, pa tudi duhovniki in manjši fevdalci. Po gorskem pravu je bil uporabnik gorskega vinograda svoboden ne glede na stan in ni bil osebno podložen, temveč podložen gorskemu gospodu, kateremu je bil dolžan dajatev od gornine.

Gorski gospod, zastopnik gosposke, pod katero so spadali vinogradi, je enkrat, dvakrat, po potrebi tudi trikrat na leto sklical mejaše, t.j. posestnike vinogradov ( meščane, kmete, graščake ) ter sogornike (najemnike vinogradov ) na gorski zbor, ki je potekal pod lipo ali tudi v kaki cerkvi. Izmed njih je izbral zaprisežene prisednike, navadno dvanajst po številu - dvanajstija, kot pri ostalih starodavnih slovenskih javnih zborovanjih.

Haloze, slikoviti Janški vrh z vinogradi - kakor v pravljici. In da ne pozabimo omeniti delovnih in prijaznih haložanov.

Dvanajstija je tvorila upravo vinogradniškega predela in se je imenovala gorska pravda. Načeloval jih je gorski župan, imenovan tudi rihtar. Ob njem je imel svoje posebno mesto tudi gorski mojster, najbolj ugleden član dvanajstije. Njegova dolžnost je bila skrbeti za red v vinogradih, t.j. paziti, da so se popravljale poti in meje ter vinogradi redno obdelovali; da živina v njih ni delala škode ipd.

Na gorski pravdi so pod predsedstvom gorskega župana obravnavali sporne zadeve, kaznovali prestopke, se posvetovali in sklepali o vseh stvareh, ki so bile potrebne za dober potek in napredek vinogradništva. Gorski zbori so se ohranili dalj kot ljudski zbori, vse do usodnega leta 1848.

Gorske bukve
Najvažnejša določila o dajatvah sogornikov so zapisana v Gorskih bukvah. Omenjenim dajatvam pa se je reklo gorščina ali gorna. Kdor je z gorščino zaostal za tri leta, mu je lahko gorski gospod odtegnil dedni zakup vinograda, vendar šele po spoznanju mejašev, da je takšno dejanje upravičeno.

Zaradi vse večjega števila sporov je nastala zbirka pravnih predpisov za zakupnike vinogradov. Deželni knez je za Štajersko izdal gorske bukve leta 1543, s čimer je želel rešiti spore med fevdalci in mesti glede naseljevanja gorskih zemljišč. V slovenščino jih je že leta 1582 prevedel župnik Andrej Recelj z Rake na Dolenjskem.

Gorske bukve so vsebovale veliko predpisov o pravilnem načinu obdelovanja vinogradov, o njihovem zavarovanju s plotovi, da jih ne bi poškodovala živina ali divjad, o cestah in poteh, o čiščenju ozar med posameznimi vinogradi, o začetku trgatve, ki se je smela pričeti samo z dovoljenjem gorskega gospoda ali pa po sklepu izvedencev iz vrst sogornikov. Da ne bi bilo vino zaradi prezgodnje trgatve prekislo.

Bukve so urejale podložniške odnose pri zakupu po gorskem pravu. Poleg dajatev, gorščine, so bukve urejale tudi mejaške zadeve, dedovanje, prenos lastništva;. Določene so bile kazenske sankcije za nepravilnosti v vinogradih, za nasilen vdor v zidanico... Osnutek kranjskih gorskih bukev (Beratschlagte Bergrechtsordnung) je nebistvena prilagoditev štajerskih gorskih bukev. Gorski gospodje so svojim zakupnikom priznavali nekako obliko samouprave zaradi vzdrževanja zidanic, stiskalnic, sodov, pa tudi zaradi težkega dela v vinogradu, zlasti rigolanja.

Gorska pravda je pomemben zaklad slovenske narodnozgodovinske in vinogradniške dediščine. Je dokaz o visoko razviti kmečki kulturi in družbeno politični ureditvi slovenske vasi (vaška srenja) že davno v zgodovini. Ob visokorazviti vinogradniški tradiciji smo Slovenci poznali tudi posebne načine postopkov pridelave kakovostnih vin, ki so danes v veliki meri pozabljeni.

Celoten zapis na www.goriski-panterji.com >>>

Komentiraj (1):

Mojca Luštrek, ponedeljek, 3. november 2008, ob 08:13

Zanimivo pisanje. Toda vinogradniki so (bili) górniki (ne gòrniki), (nekateri) planinci pa so gorníki (tako slovar in pravopis; v resnici "slišijo" tudi na górnik in po mojem prepričanju bi mogla − če ne celo morala − SSKJ in SP dovoljevati/"predpisovati" dvojnico).

eXTReMe Tracker