Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prehodilo jo je skoraj 10.000 ljudi

Vecer.si 30.10.2008

 

 
(Danilo Sbrizaj)

sobota, 1. november 2008, ob 05:26, Bruno Fras, ogledov: 1938

Večer, V soboto - Franci Ekar: Draga Urška!  

Čas na koncu preteklega leta, ko smo končno v območjih državnih meja v planinskem gorskem svetu odstranili napise in odredbe, ki so prepovedovale, omejevale in določevale gibanje pod posebnimi pogoji, bo vedno ostal v našem spominu in ponosni smo na to. Obiskovanje slovenskih gorstev in gibanje po planinskih poteh je postalo dinamično in tudi vse bolj množično. Odkrivamo in opozarjamo pa tudi na določene pomanjkljivosti na planinskih poteh, zlasti na tematskih poteh in planinskih transverzalah, ki so planinska, kulturna in naravna dediščina.

Oživele so evropske pešpoti, kot sta E6, ki poteka od Finske do Strunjana, ali E7 od Olimpa do Strasbourga; vse aktualnejša postaja tudi alpska pot od Monaka do Dunaja, Via Alpina. Vemo, kaj bi morali narediti in urediti: obnove markacij in smernih tabel, odprave posledic po ujmah in viharjih, tudi z vodniki smo zelo preprosti in skromni. Literatura bi morala biti na voljo v več tujih jezikih. Planinci pohodniki, domači in tuji, pa niso petični, da bi si privoščili najemanje gorskih vodnikov. Dejstvo je, da je gibanje v gorskem, planinskem svetu še vedno neovirano in brezplačno. Ne smemo pa mimo dejstva, da se je sedaj po novi GPS-metodi namerilo 8240 km planinskih poti, ki so v registru PZS. Pomemben je tudi podatek, da je obiskov v slovenskem planinskem gorskem svetu skoraj tri milijone. Število registriranih članov v planinskih društvih se je povzpelo na dobrih 56 tisoč, ki so vsi tudi nezgodno oziroma za reševanja zavarovani. In od te populacije je bilo le 43 nezgod, kjer so aktivirali zavarovalniške police, kar kaže na izjemno ozaveščenost in usposobljenost planincev.

Z vedno novimi planinskimi potmi se seveda dogaja, da nekatere izginjajo ali upadajo. Tisti, ki smo prehodili Slovensko planinsko pot, to osrednjo planinsko transverzalo, se seveda ne strinjamo, da je to tako, da je pozornost od začetnih navdušenj zanjo zmanjšana. Ob tem mora slovensko planinstvo ohranjati dejstvo, da je Slovenska planinska pot, Slovenska planinska transverzala, prva vezna planinska pot v Evropi in svetu! Da je dolga skoraj 630 km in jo je mogoče, ob dobrem razpoloženju, normalno prehoditi v 245 urah ali v enem mesecu. Po naših podatkih jo je prehodilo 8812, razširjeno različico pa 1797 planincev. Letos je bilo izdanih 160 transverzalnih znakov in 74 za razširjeno pot. Naslednje leto, predvidoma maja, pa bo izšel novi, popravljen in dopolnjen, vodnik. Slovenska planinska pot, ki je v registru PZS, sedaj državnem, ima za vse odseke poti določene skrbnike; upravljavci so planinska društva. To so tiste dobre duše, ki zagotavljajo, da bodo markacije sveže in na svojem pravem mestu, da bodo postojanke zagotavljale dobro in varno zavetje. Menim, da je Slovenska planinska pot vrednota in poseben del zgodovine slovenskega planinstva, ki je ne bi smeli spreminjati ali ji odvzemati osnovnega namena in poslanstva. Moramo jo varovati kot zgodovinski svetovni in slovenski unikat, saj je prav ta pot povzročila množico nastajajočih pohodniških poti po vsem svetu. Da je izginila označba 1, se ne bi smeli strinjati, kakor tudi ne s tem, da bi ji dodelili status obhodnice. Trudili se bomo, da jo ohranimo in ji damo mesto, ki pripada slovenski transverzali z znakom 1.

Za planinske poti in seveda enako tudi za 170 planinskih postojank s statusom planinske postojanke pa moramo posebej poudariti, da so ključnega pomena za slovenski nacionalni turizem in njegovo ponudbo. Tudi članstvo v CAA - Združenju alpskega loka nam z reprocitetami omogoča popuste pri nočitvah planincev iz EU in enako naših drugod, kar je dodaten motiv za povečevanje obiskov in plemenitenje turistične industrije. Zakon o planinskih poteh, ki je nastal lani in začel veljati letos, je svojevrstno nadaljevanje iz Jugoslavije oziroma nekdanje banske odredbe. Največja vrednost tega zakona je, da zagotavlja pravico do hoje po poteh planinskega registra, država pa urejuje razmerja med lastniki zemljišč, kjer poteka pot, in med uporabniki. Dobro je tudi, da imamo zakon, ki ga lahko tudi dopolnjujemo in prilagajamo objektivnim dejstvom. Planinske poti so z zakonom postale javne, državne poti, vendar z uporabo na lastno odgovornost.

V tem novem tisočletju moramo spoštovani tudi tiste nekdanje vrednote, ki so se zgodile v dobro slovenskega planinstva. Za bogato dediščino baronov Zois, denimo, smo se oddolžili s planinsko potjo, ki naj bi bila sestavni del ponudbe protokolarnim obiskovalcem Brda, kjer so Zoisi živeli. Predvsem Zoisov krožek je omogočil, da smo Triglav, naš najvišji vrh, osvojili pred 230 leti ali da smo legalizirali in registrirali zvončico, ki smo jo poimenovali po Zoisu.

Za naslednje letu sem predlagal, da se oblikuje in pripravi pot Frana Kocbeka, zaslužnega za raziskovanja Savinjskih, Kamniških Alp in štajerskih. Nikjer se namreč ne vidi več, da je Kocbek trasiral in tudi pomagal financirati planinske poti preko Komarče v Bohinju do sedmerih Triglavskih jezer, pot čez Tursko goro na Skuto, pot iz Zgornje Ravni nad Češko kočo na Mlinarsko sedlo in Grintavec. Za zasluge za slovensko planinstvo, ko je udejanjal planinsko dobro, mu je Slovensko planinsko društvo ob njegovi 60-letnici prvemu dodelilo častno članstvo.

Vesel sem, da se je letos tudi dejansko pričel graditi planinski muzej v Mojstrani. Kot zamisel se je pričel graditi pred sto leti. V Planinskem muzeju hranijo in varujejo izjemno pomembne stvaritve slovenskega planinstva. To je obveza do slovenskega planinstva.

Lep pozdrav,
Franci

 

Komentiraj (1):

Boris Strmšek, nedelja, 2. november 2008, ob 15:14

Mislim, da se gospod predsednik hvali z nečim, kar je bolj žalost, ne pa dosežek. Število registriranih članov v planinskih društvih se je dvignilo na dobrih 56 tisoč? Temu bi jaz rekel padlo. Zelo padlo. Od časa osamosvojitve Slovenije za 40 tisoč!? V zadnjih 25 letih za okoli 50 tisoč!? Meni se zdi to žalostno. In obenem popoln neuspeh vodstva PZS v zadnjem obdobju. Obenem se hvali, da je tako malo nesreč oziroma aktiviranih zavarovalnih polic. Izjemna ozaveščenost in usposobljenost planincev se kaže predvsem v tem, da po zahtevnih poteh v visokogorju še vedno hodijo pomanjkljivo opremljeni ljudje. Saj se je stanje glede opremljenosti res nekoliko izboljšalo v zadnjem obdobju, a to še zdaleč ni dovolj. Še vedno so primerno opremljeni gorniki (oziroma planinci po predsednikovo) v manjšini. Kar pa se tiče zavarovanj, ga v Sloveniji tako ne potrebujemo, ker je reševanje v gorah zastonj, v tujini pa naše zavarovanje večinoma ni dovolj za pokritje vseh stroškov morebitnega reševanja. In članarina PZS krije reševanje samo v evropskih gorstvih. Avstrijski Alpenverain ima sicer nekoliko dražjo članarino (50 eurov za zaposlene osebe), zato pa nudi precej več. In zavarovanje velja v vseh gorstvih sveta (razen v Nepalu), zavarovalne vsote pa so seveda precej višje. Pa ne gre za zavarovanja in podobno. Gre za slabo delo PZS, ki je pripomoglo k padanju članstva v zadnjem obdobju. In zadnje neumnosti okoli izrazoslovja, ko nenadoma nekomu besede gornik in gorništvo gredo silno na živce, je samo vrh ledene dobe. Obletnice so za vodstvo PZS predvsem priložnost za poziranja in fotografiranja, prav malo pa jim je mar zgodovinski spomin. Med drugim pa je PZS tista, ki organizira in prireja celo veselice (v kar so se sprevrgli tako imenovani Dnevi planincev) v najbolj občutljivih predelih naših gora - v Triglavskem narodnem parku, kakor je bil že primer. Na takšen način PZS pokaže, da ne mara le gornikov, temveč jim je tudi do gora malo mar.

eXTReMe Tracker