Večer, Potovanja - Carmen Leban: V eni izmed številnih dolin, ki se zajedajo v Julijske Alpe, leži vas Log pod Mangartom. Popotnike vabi s svojevrstno stavbno dediščino in odprtimi ter prijaznimi domačini
To je vas klenih in zavestnih ljudi, ki so ponosni, da so Ložani, ki s sijem v očeh pokažejo na mogočni gori Mangart in Jalovec, ki se strmo vzpenjata nad dolino Koritnice. Vedo povedati, kakšno se obeta vreme, ko veter zavije z gora, in modrujejo, ko se nad gorami pojavijo oblaki. So pa to tudi ljudje, ki so že pred desetletji doumeli, da je turizem dejavnost, ki obeta. A razvoj gre počasi.
Ko se popotnik, turist, obiskovalec znajde v Logu pod Mangartom je kot, da bi stal na prepihu, ne vedoč, kam ga bo potegnilo. Vabijo ga gorske pohodniške poti, nešteti slapovi, strme stene za tiste bolj pogumne, prostrane kolesarske poti, poleti s padalom, pozimi sankanje po zasneženi Mangartski cesti, v sani vpreženi haskiji, prijetno družinsko smučišče, drsališče, igrišča in svojevrstna kulinarika z domačim ovčjim sirom na čelu. Ložani so že od nekdaj sloveli po gostoljubnosti, saj obiskovalcev nikoli niso pustili od hiše ne lačne in ne žejne in dobro vedo, da njihova vas sodi med najbolj slikovite in se ponaša z izjemno lepo okolico, s številnimi naravnimi znamenitostmi, ki so blizu posebno tistim, ki si želijo preživeti aktivne počitnice.
Mangartska cesta
Se pa Ložani zavedajo, da je smiselno razvijati le kakovostno turistično ponudbo. Prav zato so leta 1989 ustanovili Razvojno zadrugo Mangart. Ta združuje 24 domačinov, ki so kakorkoli povezani s turistično dejavnostjo. Zadruga tesno sodeluje s tremi agencijami, ki organizirajo in izvajajo turistično ponudbo, od zimskega sankanja, dnevnega in nočnega v siju bakel, do spustov s padali in drugimi adrenalinskimi športi. Glavni adut zadruge je Cesta na Mangartsko sedlo, ki je najvišje ležeče slovenska cesta. Pripelje nas namreč na nadmorsko višino okoli 2200 metrov in je odlična iztočnica za nadaljevanje tur v visokogorje. Med najbolj priljubljenimi je gotovo vzpon na Mangart, kamor se lahko podamo po nekoliko bolj zahtevni slovenski in lažji italijanski strani. Pred leti so 9-kilometrski odsek ceste prekrili z asfaltno prevleko, razvojna zadruga pa že 10 let pobira pristojbino za parkiranje. Denar porabijo za vzdrževanje cest, zimsko pluženje in urejanje sankaške proge, odvoz odpadkov, plačilo informatorjev, ki poleg pobiranja parkirnine obiskovalcem nudijo tudi različne informacije. Izdali so zgibanko, ki je opremljena s številnimi pomembnimi informacijami o naravnih lepotah, pravilih parkiranja, predstavljeni so ponudniki turističnih storitev, zajeta so tudi opozorila, kako pomembna je skrb za ohranjanje narave. Na Mangartskem sedlu je planinska koča, s katero upravljata izkušena gostinca Vanda in Erik Cuder. Mangartska cesta je poseben izziv za kolesarje, ki morajo kar pošteno zagrizti v hrib in se spopasti s številnimi klanci. A trud ni zaman; ko osvojijo Mangartsko sedlo, so nagrajeni s čudovitimi panoramskimi pogledi po Loški dolini, proti mogočnim vršacem gora ali italijanskemu Belopeškemu jezeru. Te dni so najbolj mogočni macesni, ki se s svojimi zlato-oranžnimi toni ločijo od smrek in borovcev in dajo naravi poseben čar, ki najbrž pripomore k temu, da se tudi v teh poznih jesenskih dneh mnogi odločajo za izlet. Sicer pa, kot pravi predsednik Razvojne zadruge Mangart Žarko Mlekuž, je obisk v veliki meri odvisen od vremena, povprečno pa se na Mangartsko sedlo samo z avtomobili vsako leto povzpne okoli 20 tisoč obiskovalcev. Tem omogočajo tudi prevoz s kombijem, ki je v lasti zadruge.
Cesta, ki so jo v času med obema vojnama zgradili italijanski vojaki, je prepletena s predori, ki so izklesani v strme stene, ne da bi jim dodali kanček betona, in prav to jih naredi svojevrstno neokrnjene in toliko bolj prvobitne.
Mangartska planina očara že na začetku vzpona, ko se šele začnemo dodobra vzpenjati po Mangartski cesti. Skozi gosto drevje na levi strani ugledamo Mangartsko planino - hlev s pastirskim stanom in sirarno ter na novo urejeno trgovinico, ki jo bodo uradno odprli prihodnje leto in kjer bo moč kupiti planinski ovčji sir in skuto. Povpraševanje je veliko, zato so se kmetje, ki poleti na planini pasejo več kot 300-glavo čredo ovac in več 10 koza, sklenili, da dobrote, ki jih pridelajo na planini, ponudijo tudi obiskovalcem. Ovčji sir je namreč v gornjem Posočju zelo iskan pridelek in gre dobro v promet.
Na domačo hrano
1998 se je Razvojna zadruga Mangart lotila drznega podviga. Na mestu, kjer je nekdaj stala stara loška šola, danes stoji sodoben hotel s 30 ležišči in informacijskim centrom. Namenjen je predvsem seminarskemu turizmu in tistim, ki jim je narava blizu. Naložba je veljala okoli 700 tisoč evrov, denar zanjo pa je poleg pomoči države zagotovila razvojna zadruga iz lastnih sredstev in najetih posojil. Nadejajo si, da bo seminarski turizem zapolnil vrzeli mrtve sezone in ustvaril vsaj štiri nova delovna mesta za domačine.
V vaškem gostišču imajo izvrstno hrano. Na jedilniku najdemo frike, čompe s skuto, bovške krafe, jagnjetino na nešteto načinov, z zelenjavo z domačega vrta, ekološko pridelan sir in skuto. Milan Črnigoj, ki je svojo gostinsko kariero začel pred 19-timi leti, je vse te stvaritve okusov in tradicije spravil na papir in izdal knjižico receptov avtohtonih jedi, ki jih je moč poskusiti v njihovem gostišču ali jih preprosto pripraviti doma.
Sestavine pa seveda najdete v Logu pod Mangartom, pri mladem kmetu Domnu Černuti, ki se je že pred leti odločil za ekološko kmetovanje in pridelavo kvalitetnega mesa, skute ter sira. Ovce se poleti prosto pasejo po vršacih okoliških gora, ki so bogati s planinsko pašo, dolge in s snegom bogate zime pa preživijo v domačem hlevu.
Le streljaj pred gostiščem Mangart se razprostira Motel Encijan s prenočišči, z bogato kulinariko in ponudbo za šport in prosti čas. Majhno smučišče, ki je namenjeno predvsem družinam z majhnimi otroki in začetnikom, je privlačna ponudba za številne obiskovalce, ki se lahko razmigajo tudi na drsališču, ki ga uredijo na teniškem igrišču. Lastnika motela - zakonca Trstenjak, ki sta se v Slovenijo vrnila iz ameriške Montane, sta prepričana, da ima Log pod Mangartom neštete možnosti za razvoj turizma, ob tem pa opozarjata na velik pomen varovanja narave.
Zgodovina in sedanjost
V Logu pod Mangartom se začenja tudi Por miru v Posočju, ki vodi mimo številnih ostankov iz prve svetovne vojne, zanimiv pa je tudi Štoln, rov iz leta 1903, ki ga je rudnik svinca v italijanskem Rajblju uporabljal za odvodnjavanje, in po katerem so speljali ozkotirno železnico, po kateri so se v rudniških vagončkih rudarji z Bovškega vozili na delo v rudnik. Pot po 4,5-kilometrskem rovu je trajala dobro uro, svojevrstna železnica pa je delovala vse do leta 1970. Prvih nekaj metrov tako imenovanega Štolna so pred leti uredili, obnovili kapelico sv. Barbare, ki je zaščitnica rudarjev, in prostor pred vhodom opremili z informativnimi tablami, ter postavili na ogled fotografije. Tehnično-zgodovinski muzej pa naj bi bil le prvi korak velikega projekta oživitve proge, ki naj bi služila v turistične namene. Ob otvoritvi muzeja sta župana občin Bovec in Trbiž podpisala pismo o nameri, ki naj bi pomenilo začetek sodelovanja pri snovanju velikega projekta, ki bo zahteval zelo veliko denarja. Toda, kot radi rečejo Ložani - nikoli ne reci nikoli, zato s pospešenimi koraki gredo prihodnosti naproti.
Carmen Leban