Gorniška potepanja: Iz gozda sva stopila na planino Krnico, nad njo pa na pot, ki naju je skozi istoimensko dolino pripeljala na Prévalo. Med hojo sva lahko ves čas opazovala najin cilj. Obetalo se je zanimivo, a zahtevno grebensko prečenje. Do predvrha Vršičev pod Lopo (2196 m) vodi neoznačena potka, do glavnega vrha (2285 m) pa je bilo treba tudi malo poplezati. Sledil je najzahtevnejši del.
Prečenje zahtevnega vrha v Kaninskih gorah
Lopa (2406 m) sodi med najtežje dostopne vrhove Kaninskih gorá, njeno prečenje pa je še za stopnjo zahtevnejše. Odličen opis sva našla tukaj, z zanimanjem pa prebrala tudi Prletovo zgodbo s tega grebena. V sestopu je pomagal še Habjanov gorniški vodnik.
Ko se je na planino Krnico še hodilo peš in ko nad Prévalo še ni strašil žerjav, je bilo pod Lopo vse drugače. »Napredek« je prinesel marsikaj. Vprašanje pa je, ali vedno samo dobre stvari.
Jutranji pogled iz najine »baze« pod planino ni obetal kaj prida. Nad Triglavom se je nekaj kuhalo, vendar je mrzel poznojesenski veter pregnal temne oblake. Torej dan, čeprav kratek, bo! Načrti so bili velikopotezni, zato se je bilo treba pošteno podvizati.
Iz gozda sva stopila na planino Krnico, nad njo pa na pot, ki naju je skozi istoimensko dolino pripeljala na Prévalo. Med hojo sva lahko ves čas opazovala svoj cilj. Obetalo se je zanimivo, a zahtevno grebensko prečenje. Do predvrha Vršičev pod Lopo (2196 m) vodi neoznačena 
potka, do glavnega vrha (2285 m) pa je bilo treba tudi malo poplezati. Sledil je najzahtevnejši del. Greben postane zelo izpostavljen. Vleklo naju je navzol, a pod njim je samo še težje. Na severni strani grebena se je »ponudila« v pomoč ozka polička, ki nama je omogočila kolikor toliko spodoben prehod. Ko je zmanjkalo tudi nje, je bilo vse skupaj že skoraj podobno hoji po vrvi. Ubrala sva vsak svojo različico in v nadaljevanju splezala še čez zahteven prag. V škrbini je bilo težavnega prečenja konec. Do vrha Lope je šlo po strmih travah, ki so prekinjene s kratkimi pragovi. Večjih težav ni bilo.
Na prostranem in samotnem vrhu je bil čas za počitek. Ura naju še ni priganjala, zato sva se lahko mirno razgledovala naokoli. Sestop po vzhodnem grebenu, kjer poteka običajna smer pristopa na vrh, naju je privedel v škrbino pred Konjskimi policami (2297 m). Naravnost na vrh ni šlo. Prečila sva pod grebenom in se z »zadnje strani« povzpela na najvišjo točko. Čez Grdi vršič (2327 m) sva dosegla njegovega Hudega »brata« (2344 m). Greben ni težaven, le nekaj ostrih škrbin je popestrilo dogajanje.
Do teme ni bilo več veliko časa, zato nama ni ostalo drugega, kot da Črnelskima špicama pomahava slovo. Se vidimo kdaj drugič. Po južnem pobočju sva sestopila do označene poti, ki vodi s Prévale na Rombon. Dosegla 
sva jo na sedlu (2024 m), kjer se na jug odcepi stranski greben. Vrhovi, ki ga sestavljajo, se imenujejo Pri Banderi (2054 m), Jelenk (2050 m) in Vratni vrh (1996 m). Pod grebenom sva našla razpadajočo mulatjero, ki naju je po polici pripeljala pod vzpetino Pri Banderi. Skočila sva do možica na vrhu in vajo ponovila tudi na Jelenku. Mulatjera je zelo slikovita. Vodi po izpostavljenih policah in preči naravni most. Tudi stopnice so nama bile v pomoč. Tod je potekala italijanska tretja obrambna linija. Na muhi so seveda imeli Avstrijce na Rombonu ...
Pod Plešivcem (1962 m) sva fotografirala še zanimiv »spomenik«, za katerega ne veva, kaj predstavlja. Če kdo ve, naj nama, prosim, napiše. Do njega nisva sestopila, ker naju je priganjal večerni mrak. Pred Vratnim vrhom sva poiskala prehod, ki naju je pripeljal nazaj v dolino Krnico. Mimo planine sva dosegla gozd.
Noč je bila zelo vetrovna, sunki pa tako zelo močni, da je bilo treba vsako uro dodati kakšen kamen. Če tega ne bi storila, bi najino »hiško« odneslo v zrak. No, preživeli smo vsi. Midva in najino domovanje. O čudoviti jutranji zarji, ki naju je razveselila po vetrovni noči, pa kdaj drugič ...