Delo, Trip - Mateja Gruden: Coprnice iščete? Prej boste našli medveda!
Prijeten, nenaporen vzpon iz Cerknice na 1114 metrov visoko goro, ki jo je ljudski glas že davno ovil v skrivnostne pripovedi o coprnicah
»Coprnice iščete? Verjetneje se mi zdi, da boste našli medveda!« se je namuznil možakar, ki smo ga srečali med vzpenjanjem na Slivnico, goro, ki se kot pokrov dviga nad Cerkniškim poljem. Da, coprnice iščemo, kajti Slivnica je že od pamtiveka znana kot domovanje čarovnic, že Valvazor je pisal o njihovem rajanju v (Coprniški) jami pod vrhom! Kdo ve, od kod se utegne vzeti kakšna. No, tega dne se jim očitno ni ljubilo zajahati metle in vzleteti, bržčas je bilo zunaj preveč prijetno za njihov okus, žal pa je bil zaprt tudi dom na Slivnici, v katerem bi dobili vsaj za tolažbo čarovniške družbe.
»O Slivnici vedo ondotni prebivalci marsikaj čudovitega povedati,« je v knjižici Cerkniško jezero iz leta 1898 zapisal Jožef Žirovnik. »Dasi je po zunanji podobi prijazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, prihajati – po starem Ijudskem mnenju – toča, nevihta in strele. Še pred 220 leti so hodili duhovniki iz Cerknice blagoslavljat omenjeno jamo, da bi zarotili hudo uro. Velika procesija se je pomikala tja vsako leto na binkoštni ponedeljek. Ko je duhovnik odmolil, pokadil in pokropil jamo z blagoslovljeno vodo, postavili so Ijudje poleg nje mlaj s križem na vrhu. Nekateri so celo metali darove notri, da bi menda utolažili zle moči. Nekdaj so hoteli to jamo zadelati z veliko skalo in zapreti pot toči in nevihti, da bi ne mogla ven. V ta namen so premeknili skalnato ploščo in jo valili proti jami, kar jim uide in drvi skokoma v dolino, kjer podere skoraj cerkvenikovo hišo v Martinjaku. Vzrok vsem tem nesrečam so bile baje čarovnice, ki so prebivale v tej jami ...«
No, tega dne je bilo na Slivnici slutiti vse kaj drugega kot »zle moči«. Tople jesenske barve in prijetno vreme so jih uspešno odbijali. Nič temačnega se ni zgrinjalo nad goro.
Zgolj trije smo bili, ki smo se okoli poldneva vzpenjali iz Cerknice proti 1114 metrov visokemu vrhu. S planinskimi markacijami označena pot se začenja nad starim Brestovim salonom (preostale poti na zaobljeno goro naj bi bile bolj ko ne domena domačinov, ta pa naj bi bila tudi najprijetnejša). Zdi se, kot da se ji gozd umika; vanj se zarije le redko, kmalu pa se povsem izvije na povečini travnato pobočje. Pot je razmeroma zložna in neizpostavljena, tako da je primerna tudi za telesno manj vzdržljive in za družine z manjšimi otroki.
Med tednom je Slivnica precej neobljudena, saj se ljudje bojijo morebitne medvedje družbe, sta pojasnila pohodnika, ki smo ju srečali med vzponom. On je bil tega dne na gori že približno tristotič v tem letu, ona stotič. Na Slivnici naj bi se zadrževalo približno ducat medvedov in pred časom sta si z enim prekrižala pot, je povedala ona. Nekaj časa sta se mirno opazovala, potem pa jo ucvrla vsak na svojo stran!
Strah očitno splahni ob lepih koncih tedna. Tedaj se namreč na goro podajajo mnogi, večina peš (do vrha je od slabe do poldruge ure hoje), nekateri pa se pripeljejo do doma na 1075 metrih z avtomobilom ali kolesom po dobro vozni makadamski cesti, ki se odcepi z asfaltne malce nad Cerknico. (Mimogrede: ob njej raste nenavadna smreka z vejami, ki kačasto padajo proti tlom.)
Vrh je kratek skok od doma. Pod njim se odpira Coprniška jama. Na njeno pregovorno zlohotnost ni bilo tega dne niti namiga. Bolj si napenjal oči in domišljijo, bolj je bila in ostajala – navadna luknja. Se je pa z roba jame odpiral lep razgled na Cerkniško polje (jezero je bilo le slutiti), Javornike in Snežnik nasproti, na zahodu Hrušico, Nanos, Trnovski gozd.
Dom je bil zaprt; od oktobra do marca je odprt le ob koncih tedna in praznikih, preostale mesece pa vsak dan. Škoda, kajti v njem bi našli coprnice, tudi njihovo »mamo« Uršulo. V domu imajo namreč izobešene lutke čarovnic na metlah. Da se ve, komu pripada gora!
Mateja Gruden