Zadnja četrtkova zgodbica: Blegoš nima severne stene. Po njegovi severni strani sem se potepal nekaj zaporednih izletov, tudi z belim psom Josom.
Severna stelja Blegoša
Ne vem kam (Vem - nekam). V avli sem slučajno ujel pogled para dobrodušnih oči, pod katerimi so bila usta razpotegnjena v prijazen nasmeh. Bil je M.J. – nekdo ki dobro ve, kaj je to svetlobno onesnaževanje noči. Mimogrede sem izvedel definicijo alpinista: »Človek, ki išče težave, a je vesel, ko jih ne najde.« Odpravljal sem se na gotovo, nekam nad 2200 metri, napovedano mejo jasnine. V klanec sem začel hiteti v višini Črnega Kala. Na ravni Blegoša mi je že pošla sapa.
Hitrost ubija. Lahko bi hodil počasneje. Življenje v dolini se vrti s čedalje večjo hitrostjo. Nas to tudi ubija? Na 1900 metrih sem iz nizkega oblaka stopil pod visoko oblačnost.
Zazrite se v oči komurkoli, in videli boste tisto samo-zavest, tisto »unavzočenje« življenja, ki človeku sije iz oči. Življenje ni telo; tudi duh ne; in tudi duša ne. To je sila. (*)
Ideja. Sonce je pravkar anonimno in brezbarvno zašlo, ko sem imel še 25 minut do zenita pohodniškega četrtka. V stranski sobici sta Janez in Rado že imela družbo. »Mislil sem iti na Blegoš, pa so za višine napovedovali jasno vreme.« »Ali si nanj že kdaj šel iz našega konca?« je zanimalo Janeza. »Ne. Dobra ideja za zimo.« Ponudil mi je krožnik piškotov. Ugriznil sem v najbolj zanimivega. Smejali so se tako prisrčno, da sem se takoj nalezel dobre volje. Bil je edini, ki ni bil pravi; s čokolado so oblili belo gradbeno peno! V njihovi družbi je bilo prijetno, pravi piškoti so bili dobri in prestavil sem povratek v dolino. Čez eno uro brez luči ni bilo več mogoče razlikovati med skalo, oblakom in zrakom.
Pri odkrivanju resnice se držite treh pravil. Prvo pravilo je: Ne verjemite mi. Se pravi, ni vam treba verjeti; le mislite in se po svoje odločajte. Temu, kar vam govorim, verjemite, če hočete, a le, če je v mojih besedah za vas kak smisel, če vas osrečujejo. (*)
Blegoš prvič. Že naslednji četrtek sem bil onesposobljen za kak visokogorski izlet. Bom »umrl«, če ne bom šel v gore? Nasprotna trditev je verjetnejša... Na začetku Davče sem zavil v Potok in se tam zagrizel v strm in skrbno pokošen travnik. »Jos!« Lep pes jo je kljub klicanju domačih ubral za menoj.
Se je razvedelo med psi, da sem enkrat s sabo vzel enega, ali kaj? Najina pot je bila »elektrificirana«, šla sva po trasi električnega kabla. V mraku sva srečala lovca, ki je belega psa zamenjal za ovco. Naslednji sestopajoči je gledal malo zbegano, ker pes ni bil moj. Psu se ni mudilo v dolino, meni še manj. Zadovoljna sva bila brez vidnega razloga.
Težje se je držati drugega pravila: Ne verjemite sebi. Se pravi, ne verjemite vsem tem lažem, ki si jih pripovedujete, pa ne po svoji volji, temveč zato, ker so vas drugi tako »sprogramirali.« Raje odprite srce in prisluhnite. Ko zaslišite, da vas srce vodi k sreči, se odločite in se ga držite. (*)
Beloglavež drugič. Razmere se v enem tednu niso spremenile in ponovno sem bil dober le za »en« Blegoš. Na gori je sedel oblak. S Črnega Kala sem raje zavil navzdol, v Potok. Renče je pritekel iz pasje hiše. »Jos!« Takoj me je prepoznal. »A ni šel pred kratkim z vami na Blegoš?« »Je.« »Jos, se ga ne spomniš?« Prejšnji četrtek je bil pes krotek kot jagnje. »Je Jos skrajšano od Josip B. T.?« Samo smejal se je. Nad sosednjim grabnom je lajal nek drug pes. Radovednost ga je prignala za mano. Ni bil bel in ni šel z menoj.
Tretjega pravila se je težko držati, saj v nas tli močna potreba, da verjamemo drugim ljudem. Ne verjemite meni, ne verjemite sebi in ne verjemite nikomur drugemu. Tega, kar je, vam ni treba utemeljevati; tega vam ni treba razlagati. Kar je resnično, ne potrebuje nobene opore. (*)
Z močnejšo lučjo se manj vidi. V zadnjem mraku se je izgubljal teman obris hriba. Na vrhu strmine sem stopil na travo. Teren se je skoraj uravnal. Poti nisem več znal razločiti. Se bom znal vrniti? Naredil sem še nekaj korakov.
Prižgi luč. Obšel me je znan občutek s Pece. Takoj sem vklopil svetilko. V trenutku se je okolica pogreznila v nepredirno temo. Komajda se videl dlje od svojega nosu. Tudi izklop baterije ni več priklical privida obrisov terena. Nisem imel namena izgubljati se ali po nepotrebnem bloditi. Z Blegoša ni težko priti dol v gosti megli, le zlahka bi zgrešil pravo dolino. Zaokrožil sem okoli koče in mimogrede zašel na napačno pot. Pod nogami sem ponovno začutil Blegoš!
Modrost nima nič opraviti z znanjem, zadeva edinole svobodo. Če smo modri, lahko svobodno uporabljamo svoj um in po svoji volji upravljamo svoje življenje. Ni vam torej treba kopičiti znanja, da bi postali modri; moder lahko postane vsakdo. (*)
Čez sedem voda in dolin. Do Blegoša sem se peljal ob toku Gradaščice, Horjulščice, Šujice, Brebovščice, Poljanščice, Sevniščice in Farjega potoka. Ustavljal sem se in opazoval začetek jeseni. V Šentjoštu sem izvedel, kako tam imenujejo goro. Zaradi snežene kape pozimi ji pravijo Beloglavež. Nad Javorjem je ob avtu tako nenadno zavihrala bela griva, da sem se za hip ustavil pri tem iskrivem konju. Čez nekaj kilometrov sem se čudil poskočnim in razposajenim kravam. »A zakaj so tako živahne? Domov se vračajo!« je povedal pastir. Do Črnega Kala sem še dvakrat poklepetal z domačini. Postal sem dokaj dobre volje. Zlahka bi lahko izpustil Blegoš.
Sila ste, ki se igra z vašim umom in ki uporablja vaše telo za svojo najljubšo igračo, s katero ima veliko veselja. To je tudi razlog, zakaj ste tu: da bi se igrali in veselili. Rodimo se s pravico, da smo srečni, s pravico, da uživamo življenje. Kdor hoče za vsako ceno trpeti, naj trpi, a nam drugim ni treba. (*)
Blegoš tretjič. Gozdnat svet je odličen za zdravje. Oče še vedno hodi v gozd, prav tako starejši očetov prijatelj Zoran. Gozd je življenje, gozd daje življenje. Kajpada sem se namenil iti z izposojenim psom. Med obuvanjem sem nagovarjal Josa, ki se je smukal okrog avta. »Boste videli, da bo šel z mano. Le kdo se lahko upre Blegošu?« Nihče ni nasprotoval, dokler ni Jos začel pred menoj po otročje skakati v strmino. Začeli so ga klicati nazaj. Starejši človek je s težavo stopil za psom. Kar zabolelo me je, ko je od bolečine v poškodovanem kolenu klecnil na kratki potki do ceste.
Ko Življenje začutite - odkrijete, da ste ista sila, ki odpira in zapira celice, ista sila, ki kolibrija priganja od cveta do cveta. Tedaj odkrijete, da ste v slehernem drevesu, v sleherni živali, rastlini, kamnu. Vi ste sila, ki žene vetrove in diha skozi vaše telo. Vi ste Življenje. (*)
Vsak mrak je drugačen. Psa so vabili celo s hrano.
Jos, kakor veš. Končno so ga priklicali k hiši. Zakaj ga ne primejo? Če bi si resnično želel, da pes ne gre za menoj, se za njim ne bi smel ozirati. Tako pa sta se najina pogleda srečala nad zelenim pobočjem in zdrvel je navzgor.
Jos, mogoče pa le ni bilo prav, da sem te vzel s seboj. Malo egoistično je, kaj misliš? Do Blegoševe kape so naju ustavljale le zanimive igre narave. Na vrhu sem bil presenečen – v megli mi je do kamna manjkalo borih 55 korakov. Triglav je bil hkrati videti daleč in blizu. Ugotovil sem, še sam ne vem kako, da je z Blegoša do vrha Triglava ista razdalja kot do centra Ljubljane.
Naučeno znanje ni nič drugega kakor opis sanj. Sanje niso resnične, se pravi, da tudi znanje ni. Naučeno znanje je, ne glede na to, od kod prihaja, resnično samo z nekega vidika. Kakor hitro zamenjamo zorni kot, neha biti resnično. Z znanjem nikdar ne bomo mogli najti samega sebe. (*)
Janezi. Abruški ovčar Jos je Janezov pes. Tudi sinu je ime Janez. Ni bila samohvala, bilo je le navdušenje nad doseženim: Janez je nekoč prišel iz Vrat po Nemški do Kredarice v vsega dveh urah. Tudi zgodba, kako so iz Vrat prišli čez Triglav pred domači prag, je bila zanimiva. Ob dveh so začeli, splezali Nemško in čez Triglav sestopili v dolino Triglavskih jezer. Preko Komne, Rodice in Črne prsti so prišli na Ratitovec že ob sedmih zvečer. O alpinističnih časih je razlagal, kot bi šlo za igro. Janez pozna soimenjaka, mojega tokratnega svetovalca za severno stran Blegoša. Spomnil se je, kako odlično juho je Janez vedno skuhal v koči.
Najsrečnejši trenutki v našem življenju so tisti, ko se igramo kakor otroci. Prelepo je, kadar se vedemo kakor otroci, kajti takrat smo v naravnem stanju svojega duha, takrat smo najbližje človeški naravi. (*)
Peti Blegoš. »Samo da ne dežuje prvih pet minut hoje,« sem razlagal sodelavcem. Ta čas se je Potoku skrajšal na vsega dve minuti. Na tleh so poskakovali prvi odpadli listi, ko so vanje udarjale debelejše kaplje dežja. Pot je bila čedalje manj vidna in tudi markacije sem opazil čedalje redkeje. V koči je že gorela luč. Oskrbnik je čakal na kasne »korenine«. Največkrat je bil vpisan – kdo drug kot Janez z Žetine. Tudi Janez iz Potoka je imel že veliko vpisov. Domislil sem se drugačne razlage za tovrstne rekorderje. Blegošu (in drugim priljubljenim hribovskim točkam) z rednim obiskom izkazujejo svojo zvestobo.
Da bi prišli do Boga, da bi dosegli razsvetljenje, da bi se prebudili, vam ni treba delati nič posebnega. Nikogar ni, ki bi vas lahko popeljal k Bogu. Že ves čas ste pri Bogu. Kdor trdi, da vas lahko pelje k Bogu, je lažnivec, saj ste že tam. (*)
Na Blegoš še šestič. Na vrhu je bilo ravno prav svetlo in megleno. Natančno sem lahko določil, do kod sem prišel drugikrat. Kot da bi bilo to kdove kako pomembno, sem ponovno štel korake do betonskega stebra na vrhu Blegoša. Po grebenu je bil sestop v dežju že prijeten. Mehko sem stopal čez spolzke korenine in spodaj krepko zastavil korak na makadam cesti. Tokrat sem v celoti uresničil načrt, zastavljen že pri drugem obisku. Spodaj se nisem mislil ustavljati. Naneslo je, da sem se moral umakniti avtu točno pred Janezovo hišo. Oglasil se je Jos; še Janez je z baterijo posvetil iz hiše in... že sem hitel razlagati, kako lepo in prijetno je bilo na Blegošu.
Kadar svet gledate z ljubeznijo, postanete eno s pticami, z naravo, s človekom, z vsem. Tedaj lahko vidite z očesom orla oziroma se lahko spremenite v katerokoli življenjsko obliko. S svojo ljubeznijo najdete stik z orlom in postanete krila, ali pa dež, ali oblaki. (*)
Zadnji četrtek. Dve uri pred sončnim zahodom sem še vedno sedel v udobnem službenem stolu. Za Blegoš sem bil že prepozen, obenem pa sem želel priti veliko višje. Naj ostanem doma? V takem primeru znam (zmorem) iti na en sam kraj. Dolino sem po celi višini imel samo zase. Med pršenjem iz mrakobne megle sem se tudi sam v celoti prepustil goram. Na robu Snežne konte je nad menoj zazijala temna luknja, okrašena z diamantnim leskom ozvezdij. Venerin sij je bil še posebej močan. Je bila njena svetloba tisti dodatek k mraku, da se je v oblaku dalo hoditi brez baterije še skoraj uro in pol po sončnem zahodu? Anastazija pravi, da je ljubezen tista energija, ki se kot svetloba odbija od sonca in drugih nebesnih teles.
Telo bo umrlo, tudi um se bo razkrojil, ne pa tudi vi. Vi ste nesmrtni, vi obstajate že na milijarde let v najrazličnejših pojavnostih, saj ste Življenje, in Življenje ne more umreti. V drevesu ste, v metuljih, v ribah, v zraku, v mesecu, v soncu. Kamorkoli greste, povsod ste, čakajoč na samega sebe. (*)
Iztok Snoj
(*) Don Miguel Ruitz, Mojstrstvo ljubezni
Vsi smo lovci in vsi smo plen. Vse kar obstaja, je lovec in plen hkrati. In kaj lovimo? Lovimo tisto, kar bo zadovoljilo naše potrebe. Če um misli, da je telo, so njegove potrebe zgolj iluzije in jih ni mogoče zadovoljiti. (*)