Večer, Narava, gore in ljudje - Miloš Batistuta: Gozdarji skrbijo tudi za površine, ki niso samo gozd. Pologarjeve senožeti v Kneških Ravnah na Tolminskem so se lotili gozdarji tolminske območne enote Zavoda za gozdove in prijatelji.
Tako kot nekoč so v umiti tišini poletnega jutra pele le kose in mlat za klepanje kose. Pravi kosci spoznajo pravo koso po zvenu in po barvi jekla.
Kneške Ravne so odmaknjena gorska vasica na primorski strani grebena bohinjsko-tolminskih gora, visoko pod Voglom in Žabijskim Kukom. Pred dvajsetimi leti so Pologarjevi iz Kneških Raven v Baški grapi na Tolminskem opustili košnjo senožeti v strmini nad domačijo, mlajši so odšli v dolino, hlev je ostal gluh in prazen. Od takrat pa omenjeno senožet v dogovoru z lastniki kosijo kosci, ki jih zbere tolminska območna enota Zavoda za gozdove. In tudi letos so zopet zapele kose in mlat za klepanje kose, tako kot nekoč, ko je košnja senožeti bila sestavni del trdega življenja kmetov v tolminskih hribih. Le da tokrat seno ni bilo namenjeno živini. Letos so organizatorji zbrali 17 koscev, na pomoč so prišli kosci gozdarji iz sosednjih krajevnih enot tolminske območne enote Zavoda za gozdove, iz Nove Gorice, Črnega Vrha in Idrije ter sosedje in lovci iz doline Knežce.
Na tem območju je lovišče s posebnim namenom, s katerim upravlja tolminska območna enota Zavoda za gozdove, namen košnje pa je vzdrževanje košenice za divjad. Lovišče meri 2500 hektarjev in je eno od desetih podobnih v Sloveniji, s katerimi upravlja Zavod za gozdove. Tolminsko lovišče je med najmanjšimi, obsega območje na južnih pobočjih bohinjsko-tolminskih gora od Rodice do Tolminskega Kuka, na vzhodni strani meji na lovišče Lovske družine Podbrdo, na zahodni strani pa na lovišči Lovskih družin Ljubinj in Tolmin.
Bogastvo živali
Divjad, značilna za tolminsko lovišče Prodi Razor, so predvsem gamsi, manj pa srnjad, mufloni in divji prašiči, redno opažajo tudi medveda, ki ima tod starodavni prehod na sever in na gorenjsko stran.
Po besedah organizatorja košnje Iztoka Korena iz tolminske območne enote Zavoda za gozdove gre za biotehnični ukrep, po svoje pa tudi za ohranjanje običaja košnje, ki je nekoč bila sestavni del trdega življenja v tolminskih hribih.
Najprej so si kosci uredili obutev, saj je nagib strmine tudi štirideset stopinj in več, nekateri so si nadeli majhne dereze, stari očak Francov Avguštin pa najbolj zaupa svojim čevljem. Ti so taki, kot da bi jih vzel iz muzeja, naredil jih je kar Avguštin sam. Za podlago je vzel košpe, lesene cokle, in nanje z doma kovanimi žeblji pribil usnje. Predvsem pa so ti čevlji okovani tako, da ne drsijo po strmini.
Avguštinov sin Slavko, gospodar na Francovi kmetiji v Kneških Ravnah na nasprotni strani Pologarjeve senožeti in zadnji kmet v tej odročni gorski vasi je prvi stopil v vrsto in zamahnil v rosno, dehtečo travo: "Pri vsakem koraku je treba pogledati, kam stopiš, pogoj pa je, da ne stopiš na pokošeno travo, še manj pa na seno!"
V Kneških Ravnah pod pobočjih med Voglom in Rodico so Francovi še zadnja popolna družina, 87-letni očak Avguštin, sin Slavko, žena Irma in dva sinova, skupaj jih je pet. Vsa vas pa šteje devet duš.
Pri Francovih še zmeraj redijo 22 glav govedi, poleti molznice pasejo na bližnji planini Podkuk, imajo pa še 60 ovac. Čeprav so preostali Francovi ta dan na nasprotni strani grape na domačih travnikih spravljali seno na nakladalnik, sta se oba najstarejša moška, očak Avguštin in gospodar Slavko, udeležila skupne košnje na sosedovi senožeti: "Ni važno to, važno je, da je senožet pokošena, da ko pogledam od doma, vidim travo, ne pa samo zarast, grmovje in gozd!"
Med kosci sosedi je tudi Mirko Drole iz sosednje vasi Sela nad Podmelcem, lovec. "To je zadovoljstvo, taka košnja. Ko sem imel dvanajst let, sem že kosil v vrsti pri Podorehu na temljinarski strani grape. Ta strmina na Pologarjevi senožeti pa je zahtevna, strma je, mnogo je kamenja in ostrina kose se bo hitro stolkla. Običajno ostrina zdrži 10 do 20 metrov, odvisno od terena," je z oslo v rokah poznavalsko ocenil senožet Mirko.
Med kosci je imel posebno nalogo očak, 87-letni Francov Avguštin iz Kneških Raven, ki je koscem ves dopoldan sledil navzgor po senožeti. Avguštin je majhen, zgrbljen možak, počasi, a varno stopica navzgor po strmini, sam, brez pomoči, z obveznim klobukom in debelimi očali. Za oporo je v vsaki roki držal leseno palico: "Ni več gvišnosti v nogah, gor je skoraj lažje iti kot dol!"
Njegova naloga je bila klepanje kos. Za popravilo kos je uporabljal mlat in klep in dajal koscem ritem zamaha. V strmini za drevesom si je naredil varno sedišče in klepal, klep, klep ...
Za košnjo strme senožeti, ki meri hektar in pol, je 17 koscev potrebovalo štiri ure, za kosilo pa so dobili , le kaj bi drugega, odličen merjaščev golaž v nekdanji gozdarski koči v Prodih.
Predlog za obisk gora
Cesta v dolino Knežce zavije v Kneži v Baški grapi na Tolminskem. Dober makadam in delno tudi asfalt nas pripeljeta do Kneških Raven ali do zapornice, ki preprečuje dostop po cesti naprej do gozdarske koče, s katero upravlja tolminska območna enota Zavoda za gozdove. Območje je lovski revir, zato z avtom naprej ni mogoče. Do gozdarske koče potrebujemo pol ure hoje po beli cesti ter naprej do višje ležeče lovske koče. Planinski izlet je le za izkušene gornike, saj od lovske koče proti grebenu bohinjsko-tolminskih gora na Vratca ni označene poti. Nekaj časa nas lovska pot vodi pod pečmi, potem pa se pot izgubi v travnatih plečeh. Kljub temu nas izkušeno oko vodi do cilja, na levo, do travnatega prehoda Vratca, ki so ga poznali predvsem kontrabantarji iz časa rapalske meje med obema vojnama, ko so prenašali blago pa tudi revolucionarne manifeste. Na eni strani so jih lovili italijanski financarji, na drugi strani pa jugoslovanski graničarji.
Naredili bomo enodnevno krožno pot, ki nas vodi na greben bohinjsko-tolminskih gora, na Vratca, na nadmorsko višino 1725 m. Ko pogledamo na bohinjsko stran in Triglav, tu že imamo pravico do malice, saj od tod naprej ni težav s potjo. Nato pa po Slovenski planinski transverzali na vrh Vogla. Spustimo se na primorsko stran grebena, do Koče na planini Razor, na tem delu poti pa se spuščamo po izjemnih zaplatah planinskih rož, ki si res zaslužijo pogled. V Koči na planini Razor si lahko oddahnemo ter pojemo primorsko joto in skutne štruklje, po katerih koča slovi. Od tu naprej smo na kolovozu in na označeni Evropski pešpoti E 7, po kateri se bomo vrnili do izhodišča v Kneške prode. Pot ves čas poteka bolj ali manj po gozdu ter pod ostenjem Žabijskega kuka in Vogla, zanjo pa je treba 7 do 8 ur hoje.
Miloš Batistuta