Gorniška potepanja: Petelinčkovo smer sva pustila pri miru, a nama je kljub temu uspelo najti kokošnjak. Kokošnjak v naravi. Vršaki in Debeli vrh so bili že za nama. Malo nad Lazovškim prevalom pa ...
Na obisku pri belkah
Kdor že na pamet pozna ovinke na planino Blato, pa naj bo s cestnino ali brez nje, se bo verjetno želel še kako drugače povzpeti na katero od Fužin(ar)skih 
planin. Dostop na Vogar po kamnitem kolovozu in bližnjicah ob njem je precej obljuden, veliko manj pa je v čislih, vsaj glede na uhojenost poti, vzpon na planino Krstenico iz Voj čez gozdnato planoto Na vrhu. Začetek steze najdemo ob cesti, tik preden doseže kočo, ki se je od otvoritve leta 1982 imenovala po bohinjskih prvoborcih. Čez dvanajst let pa so jo preimenovali v Kočo na Vojah. Ker pa semkaj pripelje tudi pot od Hudičevega mostu, mimo znamenitega slončka ter skozi slikovita korita Mostnice, je najbolje začeti že v Stari Fužini.
Vzpon proti Krstenici je na začetku strm, proti planini pa vedno manj. Pot nas vodi mimo malih rovtov s seniki, višje pa dosežemo bolj položen svet. Ker začnemo v dolini, že do planine premagamo skoraj tisoč višinskih metrov, z dodatkom korit pa še dobrih sto več, zato je v kratkih jesenskih dnevih treba začeti zelo zgodaj. Vršaki so še osemsto metrov nad planino, kar pomeni, da je ta vzpon z višinskimi metri enakovreden pristopu na Triglav iz Vrat!
S Krstenice bolj prečimo, kot pa se vzpenjamo do planine Jezerce, ki je naša najvišja, a žal zapuščena planina. Tod zapustimo markirano pot, ki vodi proti 
Vodnikovemu domu, in se po še vedno dobro vidni stezi povzpnemo na Lazovški preval med Ogradi in Debelim vrhom. Dolina za njim je v kopnem težko prehoden svet, v dobrih snežnih razmerah pa opevan turnosmučarski raj. S pomočjo potrpljenja, previdnosti in dobre volje (ne nujno v tem zaporedju) bomo prišli čez. Po najinih izkušnjah se je bolje držati vznožja Debeučka kot pa siliti na sredino doline.
Že pred Hribaricami se usmerimo na vzhodno pobočje najvišjega izmed Vršakov (2448 m). Poti ni, resnejših težav pa tudi ne, toda to velja samo ob 
dobri vidljivosti. V megli je zelo težko najti pravo smer. Takrat nam še lovljenje markacij na Hribaricah lahko povzroča težave. Prečenje Vršakov ni zahtevno. Proti jugozahodu najprej dosežemo predvrh najvišjega, nato pa še ostala dva (2422 m in 2431 m). »Srednjega« lahko imenujemo tudi Vrh za Koriti. Pred prvo pozabo je ime rešil Tuma, dandanes pa se lahko zahvalimo Marku in njegovemu natančnemu spisku slovenskih dvatisočakov. Z južnega vrha Vršakov sestopimo v vzhodni smeri proti začetku severnega grebena Debelega vrha (2390 m). Dosežemo ga v bližini kote 2351 (Vrh Lašt) in se v lažjem plezanju povzpnemo na kralja Fužinskih planin. Opis si lahko preberete v vodniku Manj znane poti slovenskih gora. Z Debelega vrha sestopimo na Lazovški preval (vmes čaka sitna škrbina, ki pa se ji poznavalci znajo tudi izogniti) in po isti poti nazaj v dolino.
Še najina osebna izkušnja. Najprej tole: tura je dolga, za jesenske dni skoraj predolga, vendar zelo lepa in zanimiva. Prehodila sva jo tako, kot sem navedel v suhoparnem opisu. Bila je pozna gorska jesen pred tremi leti. Vrhove je pobelil prvi sneg. Za jutranje ogrevanje na Krstenico. Počitek. Krn je zvesto stal na straži tam daleč na zahodu. Na Vršakih nama je pes na vsak način želel pojesti čokolado. Gospodar mu je obljubil nekakšne brikete, a ni pomagalo. Želel je nekaj sladkega. Od mene je seveda dobil domačo porcijo iz istega »nahrbtnika« ...
Petelinčkovo smer sva pustila pri miru, a nama je kljub temu uspelo najti kokošnjak. Kokošnjak v naravi. Vršaki in Debeli vrh so bili že za nama. Malo 
nad Lazovškim prevalom pa ... »Pšššt!« in čisto tiho nadaljevanje. Takšno, ko je najglasnejše bitje srca. Kure so bile res lepe. Opravičujem se belkam za takšno besedo, toda Petelinčkova smer me je spomnila nanje. Brez strahu so počakale. Potuhnil sem se za skalo in čakal. Čakal toliko časa, da me je že pošteno zeblo. Največji hrup se je od bitja srca preselil k vedno glasnejšemu drgetanju. Prsti so želeli rokavice, ki so ostale pri nahrbtniku. Pomislim: »Če so lahko belke brez njih ...«
Nato korak. Še eden. Koliko časa bodo čakale? Koliko časa bodo zaupale ljudem? Ljudem, ki vdiramo v njihov svet - z nama na čelu! Je to prav? Ni. Zakaj torej? Ne upam, bolje rečeno ne zmorem odgovoriti. Odletele so. Stran od ljudi. Le ena je ostala. Tista najlepša. Ali je res vedela, da ji nič nočeva? Močno dvomim. Zdrznila se je. Kot bi želela vprašati: »Si zadovoljen s fotografijami? Lahko odletim?« Njen podaljšani vrat je naznanil, da ji je dovolj, in že je ni bilo več. Vse dobro, lepotica!
V večernem mraku sva sestopila v dolino. Na Krstenici naju je ujela noč. Spodnjih tisoč višinskih metrov je šlo veliko varneje s pomočjo svetilk. Voje so bile vedno bližje. Šumenje Mostnice tudi. Potem ni bilo ničesar več. Popolnoma ničesar ...
Srečno vsem!