Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Priča in ustvarjalec zgodovine

18. 10. 2008

delo.si

torek, 21. oktober 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1589

Slovenske novice, Stanislav Jesenovec: Rudolf Andrejka je v Radovljici pred 105 leti začel delovati za planinstvo. Sodeloval je pri gradnji Vilfanove koče na Begunjščici ter pri popravilu Vodnikove koče na Velem polju. Markiral je številna gorska pota.

Deset let po tem, ko so se 23. oktobra 1998 v Selcih s spominskim večerom ob 50-letnici smrti prvič poklonili pravniku, statistiku, zgodovinarju, prevajalcu, uredniku, propagatorju planinstva in turizma ter velikemu prijatelju Selc, Selške doline in škofjeloškega konca dr. Rudolfu pl. Andrejki, nas tokrat najprej zanima, ali je ime tega izjemno izobraženega in nekoč vplivnega Slovenca danes mogoče zaslediti pogosteje kot takrat.

Pred desetletjem so namreč ugotovili, da ni bil omenjen v zborniku o Selški dolini, ki je izšel leta 1973. Pa je bil po mnenju prof. Franceta Planine zelo aktiven tajnik selške podružnice Slovenskega planinskega društva in duša akcije za postavitev ter ureditev koče na Ratitovcu, ki so jo poimenovali po organizatorju slovenskega zadružništva dr. Janezu Kreku in jo prvič odprli 9. avgusta 1925. Pa ne samo to. Dolga leta je bil tudi pronicljiv preučevalec in zapisovalec življenja ter ljudi te doline pod Ratitovcem, o čemer je objavil številna dela in zapise. Jutri bo minilo šestdeset let, ko je umrl v Ljubljani na Starem trgu 4. Maks Miklavčič je v Zgodovinskem časopisu Zgodovinskega društva za Slovenijo kmalu po smrti navedel: »Po naključju je umrl prav v isti hiši, kjer je dvajset let prej kot predsednik Muzejskega društva za Slovenijo oskrbel spominsko ploščo v spomin na rojstvo J. V. Valvasorja. Pokojni sicer ni bil zgodovinar po svojem prvotnem in glavnem poklicu, pa vendar si je v slovenskem zgodovinopisju zagotovil trajni položaj z vztrajnim, mnogostranskim in natančnim raziskovanjem, z organizacijskim delom in izvirno delovno metodo.«

Duša Muzejskega društva

Rudolf se je rodil 22. julija 1880 v Gosposki ulici 5 v Ljubljani. Mama je bila Julija Andrejka, hčerka očetovega brata Franca in žene Lucije Andrejka iz Trsta, oče pa slovenski vojaški pisatelj Jernej Andrejka-pl. Livnogradski. Svoje velike upravne sposobnosti je kar deset let (1923–1932) namenjal Muzejskemu društvu, ki mu je kot predsednik v kritični povojni dobi dal trdno finančno osnovo in tako zgodovinarski dejavnosti na Slovenskem omogočil nov zalet.

Vrnimo se v Selško dolino. Vanjo ga je občasno pripeljala poroka z Miciko Tavčar, za dlje pa umestila petletna prisilna upokojitev Živkovičevega režima od septembra 1931 do leta 1936, ko so se spremenile politične razmere. Zdaj njegovo ime najdemo v monografiji Železniki skozi čas Vide Košmelj, v splošni Wikipediji, kjer je na strani o Selcih uvrščen med pomembne ljudi in opredeljen kot pravnik, ki je odpiral pot turizmu in planinskemu pohodništvu (napačno pa je navedeno leto smrti, 1984). Omenjen je tudi v knjigi 100 let Planinskega društva za Selško dolino. Zanimivo je, da ga je pred 105 leti naslikal Ivan Grohar, portret hrani Narodna galerija. Nič manj ni zanimivo, da se niti na enem posnetku ne smeji.

Je ta križiščno-obcestni kraj, ki ima tudi turistično društvo, kaj storil za to, da bi trajno ohranil spomin nanj?

Zdajšnja lastnica hiše Mira Pogačnik, ki se je v njej izučila za trgovko in kot samostojna podjetnica nadaljuje to dejavnost, je vedela, da je lastnica hiše Micika Andrejka vdova brez potomcev. Zato jo je še bolj občudovala, ker je bila tako skrbna do svoje domačije. »Za njenega pokojnega moža sem v mladosti slišala samo to, da je bil zelo študiran in inteligenten mož. »Pozneje sem od Micikine sestre Jelke zvedela, da je bil v Beogradu od 1936. odgovoren za statistiko za vso Kraljevino Jugoslavijo. Kaj dosti več do njegove prve javne predstavitve po vojni v Selcih 1998. nisem vedela. Lahko rečem, da sem bila presenečena in ponosna, da sem v tej hiši, ki se mi zdi, da je vedno več vredna v kulturnem smislu,« je razkrila. Hišo je temeljito obnovila tako, da je v notranjosti ostala prav taka, kot je bila v obdobju, ko je v njej bival Rudolf z Miciko. »Žal se ideja, da bi Selca trajno počastila spomin na tega izjemnega krajana, ni uresničila. Sem pa še vedno pripravljena s sodelovanjem odgovornih nanjo vzidati spominsko ploščo,« je potrdila Mira.

Pravnik s spektrom zanimanj

Kdo je bil pravzaprav dr. Rudolf pl. Andrejka, kakšne naloge je opravljal, katere ideje pomagal uresničiti v prvi polovici prejšnjega stoletja? Pred 110 leti je na Dunaju maturiral z odličnim uspehom. Na dunajski univerzi je nato v štirih letih opravil tri državne izpite o pravnih vedah. Dobro se je uveljavil na pravnozgodovinskem inštitutu prof. dr. Adlerja in pri njem končal razpravo o Zgodovini Kranjskih deželnih stanov. S posebnim zanimanjem je prisostvoval predavanjem prof. dr. Bernalzika o pravni filozofiji. Iz tega je izšlo njegovo delo o Anarhizmu. Študij je pred 105 leti z doktoratom končal na Dunaju. Po prvi službi odvetniškega praktikanta pri Deželni vladi za Kranjsko v Ljubljani leta 1902 je do konca 1. svetovne vojne služboval v Radovljici, Postojni, Ljubljani in na Dunaju, kjer je bil šef kabineta ministra dr. Ivana Žoglerja do 30. junija 1918. Iz njega so ga znova premestili v ministrstvo notranjih del. Prav dr. Rudolfu Andrejki moramo biti še danes hvaležni, da je ob koncu 1. svetovne vojne kot likvidator Narodne vlade za Slovenijo skrbno, prizadevno in odgovorno poskrbel, da smo dobili iz Avstro-Ogrske vso dokumentacijo o našem bivanju v njej.

V Postojni se je seznanil s tujskim prometom. Tam je bil Anton Globočnik pl. Sorodolski iz Železnikov, s katerim sta odlično sodelovala. Zato ni nenavadno, da je naveden tudi ob 100-letnici Turistične zveze Slovenije v zborniku Turizem smo ljudje med ustanovitelji predhodnice te zveze. Bil je avtor še danes zanimivih knjig Jezersko (1921), Visions de Slovenie, 1922, krajepisno-zgodovinskega poskusa Kropa in Kamna Gorica (1924), Tujski promet v Sloveniji, njega razvoj in organizacija in Promet stranaca v Sloveniji, (1926), Ljubljana - die Hauptstadt Sloveniens in Bled am See (1929), Slovenija (1930), Po lepi Sloveniji (1935) in soavtor knjige Škofja Loka in njen okraj (1936), v kateri je obravnaval turistično tematiko. Ti naslovi tudi dokazujejo, da se ime Slovenija ni uveljavilo šele po 2. svetovni vojni. Po časopisih in revijah pa je objavil številne prispevke o krajih pri nas, ob Jadranu in v tujini. Posebnost teh zapisov, ki jih je opremil s svojimi fotografijami, je ta, da je tuje kraje primerjal z našimi vasmi in mesti ter v njih nizal zanimiva spoznanja in ideje, predvsem pa, da so tam ljudje bolj zagnani kot pri nas.

Iz njegovih upravnih služb je mogoče tudi videti, kako so se upravno spreminjala imena našemu ozemlju po prvi svetovni vojni. Po državi Slovencev, Hrvatov in Srbov smo dobili Deželno vlado za Slovenijo, imeli nato Pokrajinsko upravo za Slovenijo in nazadnje v Kraljevini SHS še Ljubljansko ter Mariborsko veliko županstvo, v Kraljevini Jugoslaviji pa Dravsko banovino. Povsod je bil Rudolf na visokih ali najvišjih položajih, po letu 1936 pa je postal načelnik državne statistike v notranjem ministrstvu Kraljevine Jugoslavije v Beogradu. Nemcem po 27. marcu 1941 ni hotel izročiti zaupnih podatkov, ki so jih zahtevali od njega, in tudi ni hotel sprejeti sklepa o upokojitvi. Celo pritožil se je nanj pri kraljevem namestniku Petroviću. Ob upokojitvi konec junija 1941 mu je dal komisar notranjega ministrstva pismeno zahvalo za vestno delo in priznanje kao funkcioneru i kao rodobljubu sa puno časti.

V letih bivanja v Beogradu je kot načelnik oddelka za splošno državno statistko pod svojim imenom izdal Statistične godišnjake od 1934./35. do 1940., leta 1939 pa je tudi organiziral in strokovno nadziral izdajo knjige Splošni pregled Dravske banovine.

Naklonjena priča domoljubnim dejanjem

Zanimiv je podatek, da ima Zgodovinski arhiv Ljubljana v oddelku Vodnik/ustvarjalci o njem zbranih kar dvanajst škatel gradiva. Poimenuje ga pisatelj, zgodovinar, vladni svetnik, prevajalec, zajema pa obdobje med letoma 1874 in 1947.

Ker arhiv domuje v ljubljanskem magistratu, navedimo Rudolfovo ugotovitev iz njegove knjižice Znameniti slovenski obrtniki 1575–1904, da je pred 160 leti (1848.) rokavičar Janez Nepomuk Horak dal pobudo, da so na magistratu znova izobesili slovensko narodno zastavo, potem ko sta 5. aprila Anton Globočnik pl. Sorodolski in Peter Kozler določila belo-modro-rdečo zastavo kot slovensko narodno tribarvnico. Da se je bilo za to, kar imamo danes kot narod s svojo državo, treba boriti, je Andrejka ponazoril tudi z narodno zavednostjo kavarnarja Frana Krapeža, ki ga je ob septembrskih dogodkih pred sto leti spravila celo na zatožno klop. Zakaj? Zato, ker je slovenskim demonstrantom, ki so odpravljali nemške napise, vzklikal »Živeli!« Ta »Živeli!« se ga je nato prijel kot vzdevek.

Gospodarska zgodovina in upravno pravo sta bila Andrejki zelo blizu. O prvi je veliko pisal in objavljal. Zdaj, ko smo v Ljubljani in po Sloveniji podrli številne tovarniške zgradbe, bomo prav iz njegovih medvojnih zapisov lahko spoznali, s kakšnim znanjem, prizadevnostjo, zakonskimi zvezami in še čim so nastale naše največje tovarne pred 20. stoletjem in kako so se razvijale. Pa tudi o trgovinah, ki so bile združene v popolnoma slovenskem društvu Merkur. Srednji in mali trgovci so namreč ugotovili, da je le v njem mogoče uresničevati enotne nacionalne trgovske interese. Kot član izpraševalne komisije za državotvorni izpit in pozneje kot honorarni predavatelj ter profesor je z juridično fakulteto sodeloval od leta 1924.

Nobene ulice z njegovim imenom

Oseminšestdeset let mu je bilo, ko je umrl. Poleg delčka navedenega, zapisanega v 22 zelo poučnih izdanih knjigah v izjemno lepi strokovni in leposlovni slovenščini, nemščini in francoščini, ter 152 strokovnih člankov in razprav je z njegovim imenom povezano še obilo stvari s področij, ki so ga zanimala. Kljub temu pa se v Sloveniji nobena ulica, cesta, trg, pot ali celo park ne imenuje po njem. So delavci iz slovenskih muzejev, statistike, turizma, trgovine, planinstva ter prava pozabili nanj ali še vedno ne vedo zanj?

 

eXTReMe Tracker