Janez Pikon: Gora v območju nad planino Velo polje, sodi med lažje dostopne vrhove. Znan le ozkemu krogu planincev, ki znajo in si želijo zaviti iz smeri v brezpotja, saj za Cesarjem, Činkelmanom in Kurico z vencem vrhov nad Zgornjo Krmo, stezic ni. 
Čiprje v jutranji zarji naznanjajo lep dan za brezskrben pregled območja nad Velim poljem. Cesar (2098 m), Oklo (2092 m), Činkelman (2142 m) in Kurica (2028 m) z vencem še nekaj manjših vršičev okrog dolinice ali pašnika z presihajočo mlako nad Zgornjo Krmo, sestavljajo venec gora zahodno od Vernarja. Na planini Spodnji Tosc v smeri strmega pobočja Nad Stopmi, v smeri planine Zgornji Tosc, ki jo dosežem na spodnjem razglednem robu. Opazim trop gamsov, ki se že varno umikajo nižje v Poljanski strug proti Jurjevčevi vrtači. Dosežem stezo preko Tosca in nadaljujem zahodno v smeri planine Velo polje in Vodnikvega doma.
Panorama preko Tosca, Cesar s stene Činkelmana
V smeri pod Vernarjem in mojim današnjim ciljem Cesarjem (pod njim so izklesane štapce) dosežem Konjsko sedlo (2020 m), kjer zapustim označeno stezo in se vzhodno vzpnem na manjše sedlo, odkoder so lepo vidni vsi vrhovi, katere krožno po grebenu obiščem, kolikor bo le-ta dopuščal, kajti nekaj mest je precej izpostavljenih in mogoče neprehodnih.
Greben do Činkelmana, Veliki in Mali Draški vrh, Kredarica in Triglav
Kopasti Cesar dosežem kmalu po zahodnem pobočju med manjšimi skalnatimi zaporami in že zrem nižje proti Velemu polju in okolici s Triglavom v megli. Proti vzhodu se po kamnitem koritu spustim na sedelce in zopet dvignem na zobati vršac, vzhodno od Cesarja z imenom Oklo (2092 m). Pred menoj se izpostavlja mogočni Činkelman (2142 m) na robu med Vernarjem z značilnim ostrim zobom, lepo vidnim s planine Velo in planine Malo polje. Proti severu po melišču prečim strmo pobočje in se povzpnem najprej na sedlo (fotografija v povzetku strani), odkoder nadaljujem po težje prehodnem in bolj strmem nato po položnejšem pobočju in dosežem vrh precej lažje, kot sem sprva predvideval, kajti nenavadno veliko prostora je na gori, ki je precej nižja v primerjavi s sosednjim Vernarjem.
Vrnem se na omenjeno sedlo in se severno po grebenu spuščam dokler mi bo teren dopuščal prehod. Med rušjem in trdno skalo se le nekoliko nižje spustim pod rob in dosežem severovzhodno točko venca (2072 m), ki pripada Činkelmanu nad Zgornjo Krmo, kjer najprej s pogledom poiščem nadaljevanje proti najnižji gori v vencu, to je Kurica (2028 m) nad opuščeno planino Zgornja Krma. Z rušjem poraščen greben dopušča lahek dostop do razgledne točke nad Krmo. Vrnem se nazaj do izhodišča nad severni del lepega pašnika in se po vzhodnem grebenu povzpnem na zadnji z rušjem precej poraščeni in izpostavljeni vrh brez imena (2061 m) že bližje nad Konjskim sedlom.
Razgledni vrhovi so bolj malo obiskani, le nekaj sledi (možici) je opaziti na posameznih vrhovih, vendar z lepim razgledom Cesar še naprej vlada čudovitemu vencu gora, ki obdajajo pašnik z sedaj posušeno mlako na spodnjem robu s svojim, na jugu strmim, na zahodu pa s poraščenim predelom varuje tihi in skrivnostni predel nad Zgornjo Krmo.
Gora Cesar je (po pripovedovanju starejšega domačina iz Jereke) zaradi svoje mogočnega videza s planine Velo polje in drugačne svetlejše barve kamenine (tudi starejše), ter vrinjenost v prostor med ostale »navadne gore,« zato je ime tudi bolj cesarsko.
Pred 21 leti, točneje 22. IX. 1987 sem želel s prijatelji prečiti Vernar in po bližnjici sestopiti proti Konjskemu sedlu, toda glej ga zlomka obstali smo na vzhodni strani omenjenega zobu ob Činkelmanu (fotografija v povzetku strani), vrniti smo se morali nazaj in se pred vrhom po strmem koritu spustili pred Cesarjem na stezo do Konjskega sedla in se potem z zahodne strani povzpeli na Činkelman, ter si ogledovali prepadno steno Vernarja z nasprotne strani.
Janez Pikon