Iskanja: Po daljšem času se znova odpeljeva v Trento. Nad zaselkom Vrsnik pohodiva markirano pot. Lahek vzpon se po slabih dveh urah obema že vleče, ker severna stran pristopa terja svoj davek (senca). A ni, da bi bila nečimrna, le neučakana sva ...
In ravno na mestu, kjer krotka stezica markaciji uide v levo, se skozi krošnje dreves prično prebijati žarki. Pete naenkrat le stežka sledijo hlastajočim očem. Na Planini Za Skalo svet ponori. Slikarju z neba se je čezenj prelila mavrična mešanica živoživljenskih barv. Kakšen napoj za romantično dušo! Človek v takšnem prizoru podvomi, da trdno stoji, saj breztežno omamljen zlahka zapluje čez sij žarečih macesnov …
S planine prečiva preko melišča pod stene, kjer se kmalu pokaže strm a eleganten prehod, ki omogoča vstop v čarobno Travnikovo dolino. Kratek žlebič, zavarovan z jeklenico, je s svojo značilno obrobo; pravim ladijskim kljunom, nezgrešljivo opazen že od daleč (s planine). Nad njim v bližnje korito pronica komajda slišna kapljica. Po preboju iz obroča gorečih macesnov, stopiva na manjšo razgledno ravan. Nad zatrepom doline lenobno leži in vabi izjemno privlačen ter zlahka dostopen razpotegnjeni Travnik, desni razgiban teren pa zapirajo stene Vršaca in Čela. Manjše sedelce, ki ju ločuje, naju potrdi v nameri, da ga naskočiva kar direktno od spodaj. Brez kakršnih koli težav najdeva najlažjo linijo vzpona in komajda se dobro razmigava, že stojiva pred novo razgledno kuliso. Na nasprotni strani zasijejo neprekinjene stene nad dolino Sedmerih. Verjameva, da so srca obiskovalcev danes tam doli več kot vzhičena ...
Najin svobodni duh pa se tukaj znajde v zadregi. Čelo se namreč nad sedelcem močno namršči! Oster, na prvo oko docela strašljiv strm raz, ki 'šodrovca' od samega strahu skoraj nekam požene, se zdi nesprejemljiv. Razmišljam. Ja, tudi po njem bi morda šlo, a ko bi le vedel, da vmes ne tiči kakšna zapora. Misel mi še dobro ne izpuhti, ko najdražja že pleza. Na desni odkrije sijajno razčlenjen žleb, ki naju začuda prav zlahka (I. stopnja) vodi navzgor. Nekje na sredini prestopiva v drugega, ter po njem takisto. Na vrhu sva si edina. Prekrasno! 'Rož'ce na obzorju kot vedno cveto'. K nahrbnikoma sestopiva po isti smeri.
S sedelca se po travni gredini povzpneva v vpadljivo škrbino, iz katere se s kratkim preprijemom potegneva na vršno pobočje Vršaca. Sledi uživaški sprehod po mehkobno udobnem, valovitem grebenu, na koncu katerega pa je treba 'zabremzati', da ne bi z odvečnim korakom padla Plaskemu Voglu naravnost pod noge. Sestop na sedelce med Vršacem in Travnikom se izkaže kot tehnično najtežji del ture. S skrajnega pomola grebena začneva s spustom po desni, ker se tamkaj nakaže najlažji teren: strm travnati žleb, ki se nekje na sredini kar zgledno 'obesi' (zelo strmo)! Zavoljo vlažne podlage sva mestoma skrajno previdna. Vzpon na blaženi Travnik nama pobere pičlih nekaj minut. In ker sva oba na ta izjemen 'hvaležnik', nekoč na mehko preprogo že pritisnila riti, sva seveda že pred turo vedela, kje naju čaka najdaljši postanek …
Je v hribih lahko še kaj lepšega, kot na razglednem vršacu, v toplem sončnem vremenu, objemati drago? In zraven srkati čaj in gristi oreščke? In skupno z gorami 'zastrupljeno' dušo poslati na pašo, brez kančka zlega ali skrbi? Je res smrt tista, ki čas zaustavi? …
Po karti sodeč se nama v povratku ponuja alternativa. Spodaj v Travnikovi zavijeva levo, med Čelom in Rušjem vstopiva v lepo prehodno dolinico, ter v grušču pod njenim iztekom prestreževa Knafeljčeve z V. Vrat proti Planini Za Skalo. Poprh večernega sonca po morju zrelih macesnov, med lagodnim sprehodom prehaja v vrhunec. Vse do planine, kjer lesket naposled ugasne, hodiva v transu. Proti Vrsniku pa sva v temi kot dve brleči kresnički …
Lep pozdrav in srečno.