Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Blagoslov gora

Gorski venček za spominMed Grintovci: Ko v teh dneh takole premišljujem in spoznavam, da ni vsakemu sojeno, da bi v življenju srečal kaj velikega, nenavadnega, takega, da bi ga zgrabilo, naj dodam delček spomina za spomin na človeka, ki ni mislil samo nase in je znal pomagati tudi drugim.  

V spomin na Miho Valiča (19782008)

Iz knjige Janeza Gregorina Blagoslov gora

Življenje gre spet neumorno naprej. V zvoniku poje navček. Nekdo je umrl v tem času, ko se je bilo pretrgalo sivo nebo in se je napravil tako lep zgoden večer. Boječi, proseči glas mrtvaškega zvončka mi bije zdaj glasneje na uho, zdaj spet slabi, kakor ga že zanaša veter. Komu izmed vseh teh neštetih ljudi, ki tu doli hodijo po opravkih, se trudijo in ubadajo, jokajo in se smejo, pride na misel, da se je ta hip neka duša sprostila. Umrl je morda tam skromen samostanski brat, ki je vse svoje malo, preprosto življenje prebil med zidovi; ograjen z njimi in ločen od sveta. Svoje dobre, blage oči je upiral neprestano kvišku, neprestano čakajoč, kdaj bo smel od tod tjakaj. Z ljubeznijo se je radostno sklanjal nad vsemi malimi, neznatnimi božjimi stvarcami, ki so zavzemale mesto v njegovem življenju na tem svetu. Zdaj prosi zanj navček; sporoča dvema, trem dobrim dušam, ki so ga poznale. Pravi jim, da poslej ne bodo več videle tistega, ki so ga ljubile.
Pa v veliki plimi in oseki življenja, ki preplavlja vse male spremembe in neznatne dogodke, se tudi ta smrt izgubi kakor majhna nebistvena epizoda. Tok vrši neugnano naprej.
Takole premišljujem, da ni vsakemu sojeno, da bi v življenju srečal kaj velikega, nenavadnega, takega, da bi ga zgrabilo. Je pa tudi krivičnost, ko neki ljudje govore večno in neprenehoma le o nekih izmišljenih, pogosto celo nemogočih dogodkih, saj gre vendar skoraj sleherni dan mimo naših oči, sicer čisto neznaten, pa čudovit kos življenja, ki zapusti v nas za vselej lep in svetel spomin. Človeško življenje pa je dolga vrsta posameznih dni.

 


Iz lavinskega dnevnika

Naložim objavo ob dnevu živali in ji pripnem naziv »Psi so zvesti spremljevalci alpinistov«. V njej napišem tudi podatek, da je slovenski višinski rekord psa verjetno v lasti Valičeve psičke Uke, ki sta ga z lastnikom (Miha Valič) dosegla ob lanskoletnem vzponu na Elbrus. Kot že večkrat se pričnejo potem časovna naključja, ki si jih težko razložim. Pozneje čez dan urednik doda sporočilo o uspešnem vzponu Valiča na Cho Oyu. Nekaj pozneje pa preberemo še obvestilo o nesreči. Spomin na alpinista… in gorskega reševalca je še preveč živ, da bi lahko utonil v pozabo. Vrstili se bodo številni zapisi o alpinističnih uspehih in naj bo ta eden tistih, drugačnih, ki jih premalokrat napišemo. Kot delček spomina na človeka, ki ni mislil samo nase in je znal pomagati tudi drugim.

*

Spanec prekine piskajoč in zoprn zvok. Stegnem se in pritisnem gumb. Oči se nikakor ne morejo odpreti in pogledati zapisa, ki se pojavi ob pritiskanju na gumbe. Zapisana ura je zgodnja četrta in zunaj je trda tema. Plaz v Kokrski dolini. Zberem se in vstanem. Že zvoni telefon in na drugi strani se oglasi takratni načelnik. Kaj se je pravzaprav zgodilo, da smo prekinili nočno spanje? Pove, da je plaz na drevesni meji pod Kokrskim sedlom zasul skupino zagrebških alpinistov. Dogovoriva se, kdaj bomo začeli, kaj še potrebujemo in koga naj še pokliče. Takoj mu rečem, naj pokliče še vsaj dva »lavinca« s psi s sosednjih postaj. Kot skorajda vedno ob takšnih dogodkih pokličem še našo »meteorološko postajo« na Planini, 1520 metrov nad morjem. Od tam izvem, koliko snega je padlo včeraj in ponoči in kateri vetrovi so pihali.
Kot vedno grem najprej nahranit psički in ju spustim ven. Pripravljanje opreme je tokrat še bolj skrbno in temeljitejše in vzame kar nekaj časa. Tudi misli je treba urediti. Napake si tudi tokrat ne moremo in ne smemo privoščiti. Bolje, da si vzamemo nekaj več časa in se pred odhodom na nevarno področje še bolj prepričamo o morebitnih prežečih nevarnostih.

*

Prejšnji dan, sobotno popoldne: Peljem se domov. Nad kamniško Kavarno smo organizacijo preoblikovali v društvo. Vedno prijetni in nikoli dokončani planinski pogovori s Francetom, razgovori s Kočarjem o njegovi zadnji Bistriški knjigi in čas je hitro minul. V dolini dež lije kot iz škafa in avtomobilska brisalca mečeta vodo na vse strani. Na godiški ravnini gledam v hribe, pa nič ne vidim. Nič ne vidim, kako se demonske sile pripravljajo na uničujoče razdejanje. Skrbi me, koliko snega je že na cesti, kako bom prišel do doma. Nad Logarjem je snega vse več in več, domači pa mi očistijo dovoz in sprostim se v varnem zavetju doma. Jutri bo mirna družinska nedelja. V miru bomo očistili dvorišče, pa naj zapade še toliko snega.

*

Na Kokrskem sedlu sneži, močno sneži. Štirje prijatelji so v mrzli zimski sobi v vse večji stiski in ne vedo, kaj bi! Najbolj neumna odločitev, kar jih je, včasih vodi v tragedijo. Odločili so se: »Vrhu Grintovca se moramo tako ali tako odpovedati in tod nimamo več kaj početi. Gremo navzdol!« Takoj za robom se veter umiri, vendar se sneženje nadaljuje z nezmanjšano močjo. Moker sneg pada, včasih je skorajda kot bela voda. Po strmini navzdol gre naravnost kar hitro in približevanje odrešilni dolini vlije novih moči v premočena telesa. Rušje je globoko zakopano pod snegom in vse skupaj je poravnano. Počasi se prikažejo prva drevesa in varnost za njimi je vabeča. Prečka čez graben je usodna. Nenadom se tla pod nogami spodmaknejo in valoveča gmota se hitro premakne. Kot po toboganu drvijo človeška telesa, ogromne nevidne sile jih premetavajo. Valijo se in zasipa jih, potem pa zopet vrže na plan. Vpijejo, pa vendar njihov zvok vpija sneg. Drvijo z vse večjo hitrostjo po žlebu, še minuta in konec je tu. Dež in sneg se mešata ob neslišnem padanju, vse utihne.
Plaz se je ustavil v gostem grmičevju in izgubil svojo moč. Grape te globoke gorske brazde so počasi ugašale v temi. Nad globeljo sta se razrasla tesnoba in obup. Divje stene so se zarisale na ozadju kot orjaški stolpi zaporov, kjer si človek na beg še pomisliti ne upa. Vrhovi so ostali sami zase. Snežne gmote, ki so pridrvele po strmini, so nasule velike količine snega in jih vrgle čez rob žleba. Tiho je in še tišje, ker še vedno močno sneži.
Eden se premakne in povsem moker se obrne. Leži na vrhu snega, ki ga je vrgel iz svojega objema. Na obrazu mu navzdol polzi topla kri. Obrne se in si sname kapuco. Popravi si vetrovko, ki mu jo je skorajda strgalo. Komajda vstane in poizkuša misliti, pa ne more. Tok mu je povsem zbegal misli in krepko zamajal uravnoteženost. Zmračilo se je tako, da skorajda nič ne vidi. Poizkuša z zamolklim klicem:«Hej!« in nato še glasneje:«Hej«. Nič! Tišina, sneg pada in veje so pod težo novozapadlega snega upogibajo in ječijo. Poizkuša se skobacati čez rob usodnega lijaka v, katerem je obležal. Nahrbtnik, ki ga tišči, odpne in odloži. Privzdigne kapo in poišče svetilko! Sname rokavico in si prižge luč. Medla svetloba razkrije belo podlago. Utrujen se sesede in ne more nič. Čevelj mu je snelo z noge, pa se tega sploh ne zaveda. Poizkuša še s klicem! In zasliši slaboten glas na drugi strani lijaka. Moči oživijo: »Nisem sam!« Spusti se nazaj v snežni lijak in se čez snežne gmote prebije na drugo stran. Med nizkim drevjem leži tovariš. Zbudil se je iz omotice in tiho ječi od bolečine. Objameta se in ne moreta verjeti, kaj se jim je pripetilo. Kje sta pa še ostala tovariša in kaj naj storita? Čakanje ne bo privedlo nikamor. Domači jih še ne pričakujejo in pomoč ne bo prišla kar sama od sebe. Treba bo v dolino, vendarle zlom noge tega ne bo dopustil. Morata se zavleči stran od plazovine in počakati. Z muko podpre tovariša in skupaj se bolj kot ne odplazita nekaj metrov. Malo nižje od njiju pa dva metra pod snegom, samo dober meter narazen ležita njuna negibna tovariša.
Uležeta se utrujena in nemočna v mokri sneg. Blizu je majhna skala, ki jima ponudi skromno zavetje. Ležita in se zavedata, da morata nekaj ukreniti. Za silo oskrbi poškodovanega tovariša in ga zavije v spalno vrečo, ki jima je ostala.
»Nič, poizkusil bom priti v dolino in sprožiti reševanje«, pravi tovarišu. »Potrpi in se poizkusi obdržati buden, da se ne shladiš preveč«, mu še naroči in se bolj kot ne odvleče. Poizkuša najti pot, vendar hitro zaide. K sreči zgreši male galerije in skozi gozd tava navzdol. Precej nižje od žičnice pride na cesto in hiti navzdol. Njegove sledi pa sneg hitro zakriva. Vonj po dimu, ki v peči ogreva bistriški dom, se razliva po dolini. Utrujen in do konca izmučen pade na stopnice pred domom.

*

Znani obrazi se zberemo v Bistrici in nič ne oklevamo. Snega je na gozdni cesti precej in volan je treba kar dobro sukati. Sneg drsi po podvozju, vendar vseeno pririjemo do Konca.
Takoj ko stopim iz avta, se zazrem proti komajda vidnemu Čmaževskemu turnu. Za mnoge skriti skalni obraz mi razodene, da so nočni demoni in čudni glasovi, ki se od časa do časa love po skalnih globelih, potihnili. Mrzlo izprano jutro je iz snega že popilo vlago, ki je še včeraj prinesla toliko gorja.
Posvet, ogledovanje, varnost. Nekako se ne moremo dogovorit. Glave so še polne nočnih dogodkov. Ta je šele dobro prišel z zabave in oni s praznovanja. Nekaj časa mora preteči, da se glave zbistrijo in dogodki, ki se bliskovito odvijajo, prinesejo streznitev. Informacije so skope, prenesene preko drugih ljudi in zato nič kaj zanesljive. Kot vedno mi marsikaj pade na um. Nekaj povem in nekaj premeljem v sebi. Sestavimo začetno skupino. Nekateri bi, kot vedno, radi šli naprej, potem pa…Prav zdaj se je že toliko naredil dan in oblaki so se raztegnili, da vidimo, koliko snega je padlo višje. Vremenska napoved pravi, da bo popoldne ponovno pričelo snežiti. Bistrica je zaradi zaprtosti z gorami, ki jo obdajajo, precej nepredvidljiva. Najti bo treba, kje je sploh potegnil plaz. Vodnik s psom (policist) naj gre v tej skupini, zdravnik, inštruktor…Po kratkem motanju se le odpravijo, ostali pa tiho obstanemo. »Pojdi, Miha, greva v avto, kakšno rečeva, pa še manj je mraz in psičke bodo na suhem, pripravljene za iskanje«, pravim Valiču, ki smo ga kot vodnika reševalnega psa poklicali na pomoč iz sosednje Ljubljane. Ostali še nekaj časa modrujejo. Zaprem vrata, prižgem radijsko postajo in jo naravnam na GRS frekvence. Pogovor je kljub zgodnji uri živahen. Najprej se pogovoriva o akciji, potem pa spregovori o svojih načrtih...
»Boris, Boris« pravi bratov glas iz postaje!
»Ja, povej!« pravim.
»Plaz je potegnil skorajda do doline. Mi gremo naprej do gozdne meje!«
»Aha, to je pa že druga zgodba!« se mi nekako preblisne! Kdor se zna kaj naučiti iz pripovedi domačinov - starejših reševalcev, prebrati starejše zapiske in knjige, ki so jih napisali kronisti, se bo spomnil na minule dogodke in vedel, kje mu je iskati.
Hitro odgovorim v postajo: »Prav, vi kar pojdite naprej, mi bomo pa kar s psi začeli od spodaj, povsem od začetka!«
Pogledava se z Mihom in zapustiva toplo zavetje.
»Zdaj je pa tako!« pravim še preostalim reševalcem. »S psičkama bom začel povsem na koncu plazu, vi pa se razvrščajte ob grapi navzgor na vsakih petdeset metrov tako, da vsak vidi in sliši sosednjega reševalca. Če bo kaj priletelo, takoj zavpijte. Začel bom na spodnjem delu in ko se psa malo utrudita, boš pa ti, Miha, nadaljeval. »Bozo« (Marko Nahtigal-vodnik reševalnega psa iz Škofje Loke),  ti pa z mladim psom počakaj in potem zadaj še enkrat preiskuj!« Fantje so se strinjali in po pregledu – preizkusu varnostnih žoln, smo krenili po poti na plaz. Pod skalo sem se še do konca opremil, ostali pa so se ta čas že pomaknili toliko navzgor, da smo varovali drug drugega. Z Loro in Zado smo Ogledovanje plazovkrenili preko vej v snežni lijak, ki je bil poln snežnih kep. Naučeno povelje »išči« spodbudi pse k iskanju. Če je sneg, psi tako ali tako sami vejo, da morajo iskati zasutega v snegu. Po nekaj metrih gaženja preko kep, zasledim prve ostanke smeti, ki so se najbrž stresle iz nekega nahrbtnika. Znoj se ob spoznanju bližine nesrečnega dogodka shladi na hrbtu. Nadaljujemo, psa se gibljeta sem in tja, sam pa s sondo prebadam stranske robove snežne drče.
»Boris!«, zavpije Miha nad mano, »tamle čez se je eden oglasil. Leži pod skalo in je še živ!«. Nekako smo domnevali, da ni pač nihče več živ, ker naj bi mraz in vlaga naredila svoje, zato je presenečenje kar precejšnje!
»Kar tja pojdi, Miha, pridem takoj!«. »Genadij, Genadij«, že kličem po postaji, »pridite nazaj, tu smo našli preživelega. Po krvi in ostankih sodeč je tu mesto, kjer naj bi ležala še ostala«. Še preden se oglasi nazaj, nadaljujem: »Pustite zgoraj ob grapi dva opazovalca in pridite dol«! Krenem proti Mihu in srečniku pod skalo, kamor gredo še ostali. »Ko pride zdravnik, naj poskrbi zanj, ostali ga pripravite za transport, mi vodniki pa se na novo organizirajmo. Miha, z Uko preišči ta dva snežna jezika, ki ju je izvrglo, »Bozo«, pojdi na začetek - konec, jaz grem pa tja, kjer sem končal!« jim pravim. Pogledam še k ponesrečenemu in pod vejami se vrnemo v snežni lijak. Preden se ponovno lotimo iskanja, še preverim, če sta opazovalca že na svojem mestu. Lora izgine in zavpijem Genadiju, ki se je medtem že vrnil, naj malo gleda, kaj počne. Sam pa z Zado iščem naprej.
»Genadij, a prideš pogledat? Uka je začela kopati tu ob drevesu in ko sem zabodel sondo, sem na nekaj trčil!« je zaklical Miha.
»Že grem«, pravi Genadij in še sam poizkuša s sondo. Spogledata se in vesta, da sta skorajda dva metra globlje začutila človeka, ki je ujet v snežnem objemu.
»Kar lopato v roke,« pravi Genadij in me že kliče, naj pridem nazaj k Mihu. Ko pridem nazaj, se nekajkrat izmenjamo ob kopanju. Za to, da prideš do zasutega, je potrebno odmetati ogromno snega. Če je plazina trda in dovolj zbita, je početje zamudno in odkopati moraš celo ujeto telo. Pogled, ki se odpira, je za reševalce vedno boleč, prav tako kot bo za svojce in prijatelje umrlih. Nekako le odkopljemo in navzdol v luknjo spustimo še zdravnika, da se dokončno prepriča o prenehanju nekega življenja. Medtem priganjam skupino, ki je oskrbela preživelega, naj le-tega odnesejo v dolino in v oskrbo.
Ta samo nemo strmi v odprt snežni grob, ko ga z Mihom in Genadijem pomagamo prenesti čez strmi del pod skalo in čez grapo. Potem pa se vrnemo nazaj. Umrlega prepustimo reševalcem, kolikor jih je še ostalo, vodniki pa se vrnemo k iskanju. Komajda prideva z Mihom nazaj v grapo, že naju pokličejo, da so nedaleč stran ob truplu zadeli še na drugega zasutega. Ko so sproščali še zadnje ostanke snega, ki je držalo negibno truplo, so nehote trčili še ob telo drugega.

»No, zdaj smo pa vse našli,« se spogledava in skorajda v en glas rečeva drug drugemu. Pokličeva psičke in skupaj se odpravimo nazaj. Na robu izkopane snežne kotanje spustimo pse, da na svoj način ovohajo iskane in s tem v svoj spomin vnesejo nova spoznanja. Ljudje jih ob učenju navajamo, da iščejo predvsem žive ljudi in to je za njih novo spoznanje. Dojetje, ki jim bo čez nekaj dni prineslo okoli oči nekaj sivih dlak, ki se bodo poznale kot znamenje starodavne navezanosti na človeka. Pse pohvalimo in jih nagradimo s pasjimi piškoti in s tem je iskanje za njih opravljeno. Nam pa preostane še zamuden izkop in nemo slovo pred zavijanjem v vrečo. Ker smo s seboj vzeli samo dvoje nosil, in se nam mudi, da čim prej zapustimo nevarno mesto, položimo kar oba dva prijatelja skupaj na preostala nosila, ju pritrdimo in krepko potegnemo proti dolini. Malo nas je še ostalo, zato se moramo za dvojno težo kar potruditi. Svet se v dolini kmalu poravna in nemo stopamo ob nosilih, ki drse po večni zemlji in puščamo za seboj sled v snegu, ki bo kmalu izginila. Mokri psi stopajo prav tako utrujeni za nami.
Ob koči stojijo ljudje in zrejo navzgor. Snemajo s kamero in novinarji sprašujejo. Odpeljem se mimo in počakam spodaj. Poslovim se od Miha in samo nasmehneva se ob pogledu na novinarja in ob njem stoječega reševalca. »Se vidmo«, mu še rečem. Povem še Genadiju, da grem in pokličem domov, naj za kosilo pripravijo še zame.

*

Ogledovanje snežnih razdejanj v Koncu. Foto: Genadij ŠtuparPo kosilu sledi sprehod v Kališe. Razbremenilni pogovor in vsakdanje stvari. Življenje gre dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. Psički hodita pred nami in ovohavata svoj pasji dnevnik. Mi pa se pogovarjamo o jutranjih dogodkih, načrtih za jutrišnji dan. Sneg upogiba veje in za cesto so napluženi snežni oboki.
Malo pred cerkvijo ustavi nasproti vozeči se avto in v njem Mošnikov Matej: »Bil sem dežuren na Planini, tako da nisem mogel priti. Tole ste pa hitro opravili.«
Ja!...Tudi Matej je končal življenje, daleč tam spodaj v Andih in sedaj leži v domačem Tuhinju. Tudi njemu, je tako kot Mihu, bilo usojeno, da je v življenju srečal nekaj velikega in takšnega, da ga je kar zagrabilo.


Boris Štupar
 

 

Posvet ljubljanskih vodnikov reševalnih psov (Žgajnar, Kogovšek, Weber, Valič in Štajer)

pred vajo vodnikov reševalnih psov GrzS na Lisci 2007

Konec. Foto: Genadij Štupar

V sredini: dolina pod Kokrskim sedlom - Konec

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Blagoslov gora"

Irma Kočar,

Če se človek vsaj malo poskuša vživeti v vlogo nekoga drugega, ne more mimo tega, da najbrž dogodki, ki so opisani v zgornjem prispevku in tisti, zaradi katerih je prispevek nastal, povzročajo pri zaključnih akterjih poleg vsega drugega tudi velike psihične pretrese. Ravno tako pogosti so, da se na njih ne da "navaditi" in vedno znova je potrebno najti moč za nadaljevanje. Hvala vam in vašim štirinožnim prijateljem, da vztrajate in da kdaj pa kdaj svoje misli in občutke tudi javno objavite.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti