Iztok Snoj 16.10.2008 07:30 3863 0

Rjavina

Četrtkova zgodba: Rjavina je dolgo čakala name. A kdor čaka, dočaka. Goram itak ne preostane drugega.

Okus po sivini

Čevlji. Ne znam se odlepiti od dela. Naredil si vse, kar je bilo treba. Pojdi sedaj. V Krmi sem zadovoljen, da sem upošteval (ko bi ga le vedno poslušal!) notranji nasvet in takoj šel. Zavezujem ponošene čevlje. Tik pred odhodom sem videl svežo najavo septembrske številke Planinskega vestnika. V temi meseca pišejo nekaj o nakupovanju gorskih čevljev. Pisanje gotovo ne more imeti nič skupnega z radijsko oddajo »Kje pa vas čevelj žuli«. Ne vem še, kakšen vpliv bo branje imelo name... Spomladi sem šel v neko trgovinico ob Ljubljanici merit poletne čevlje vsaj dvakrat. Z enim parom sem bil zadovoljen, le kupil ga nisem. Tale razparani čevelj bom dal zašiti takoj v ponedeljek!

Neoznačen del poti. Zgoraj Dovška vratca, na desni se začenja Rjavina.

Glasovi. Pozdravi triglavskih povratnikov so povečini rutinski. Ko izberem neoznačeno pot, promet presahne takoj. Medtem ko se z nasprotne strani Malega polja sliši živahen pomenek, zelo od blizu zažvižga. Presenetil sem svizce in oni mene. Lepo rejeni nerodno hitijo v luknjo. Prepočasen sem in premalo spreten, da bi jih slikal. Z odročne visokogorske planote je bil razgled le na vrhove južno od Krme, pod Ržjo pa lahko pogled seže veliko dlje. Opazim zasuk glave samotnega gamsa, ko prhnem odvečno tekočino skozi nosnici. Tudi on prskne. »Ne boj se. Moja pot gre naokoli.« Eden redkih je, ki ni zbežal iz tolikšne bližine. Zadovoljen sem. Utišal sem zven notranje napetosti, ki sem jo nesel iz doline. Začenjajo se oglašati vrtinci višinskega vetra.

Nekaj je v zraku. Svetlo zelene trave se umikajo skali. V zraku ponovno prevladuje sivina. Že med vožnjo po Gorenjski sem imel vtis, kot bi nekaj barvo spralo iz pokrajine. Sonce je skozi sive oblake sijalo le na odročno planoto in jo ogrelo s prijetnimi, toplimi odtenki. Enkrat samkrat sem opazil redke jesenske barve rastlinja, rastočega iz grušča ob poti. Na zloščenih temno zelenih iglicah borovja ni bilo več sijaja. Svetlomoder kos neba nad Rjavino ostaja najprijaznejši. Ah, no! Do prehoda na Teme bom moral nekoliko sestopiti!

Pod južno steno. Med hitenjem po močno nagnjenem bregu se pod notranjo nogo izruje kamen iz grušča. Izmazal sem se le z dvema praskama. Je to znak, da prihajam v področje večje previdnosti? V zavetju skalnega izrastka se odločim za kratek premislek. Naj grem naprej ali nazaj? Misel na nadaljevanje poti je svetlejša od one na takojšno vrnitev. Nenadoma nekaj butne iz skal. Gledam, kje bi lahko bila luknja, v katero bi se zaletel zračni vrtinec. Zanimiv občutek imam - kot da nisem sam. Nekajkrat se previdno primem za »goro« in stopim na trave Temena, ki jih češe veter z vrhov. Visokogorski sprehod pod južno steno gore je bil doživetje.

Pogled z vrha Rjavine proti Temenu in Krmi

Ob pravem času. Bolj malo je ostalo od dneva. Se bo časovno izšlo? Šlo bo. Na hitro zbašem vase očetov jabolčni zavitek. Trave na pobočju gore so ublažile občutek hladu, ki je vel iz višin. Oblačna sivina je skrila brezbarvni zahod sonca. Na najvišji točki dolge gore se srečava. »Prijatelj, hvala za sprejem!« No, to je veljalo gori in ne močnejšemu vetru, ki me je pričakal na vrhu. Severna stran Rjavine ima manj prijetno ozračje. Prva misel: »Takoj bom sestopil naravnost v dolino.« Druga misel: »Zmanjkuje mi tudi tekočine. Ne bom se odpovedal Staničevi koči in skodelici čaja.« Ne skrbi. Raje sestopi.

Zahodni vrh Rjavine pred Triglavom, desno spodaj Staničeva koča

Črno beli svet. Okolje ni prijazno, čeprav je mir. Ne ustavljam se, čeprav me nič ne priganja. Na daljšem grebenu do drugega vrha se je sivina zraka že začela stapljati z apnenčasto barvo skalovja. Vse okoliške gore so potemnele. Tudi na svetlo sivem nebu ni več sledu o sinjini. Hoditi po Rjavini v mraku ni isto kot sestopati s Triglava v šibki svetlobi. Gore nisem vajen. Pot je v prvem delu tu in tam zahtevnejša, v zadnjem in lažjem delu pa slabše prepoznavna. Tema je s svetlobo vzela tudi sivino. Na Dovških vratcih prvič stopim na nekaj mehkega in prijetnega. Dolge travne bilke dajejo občutek varnosti. Tu še veter piha topleje in prijazneje.

Dolga pot. Za pot, po kateri so hodili konji za oskrbovanje gorske koče, zadostuje najšibkejša jakost svetilke. Tako tudi lažje zaznavam komaj opazne obrise vrhov. V bližini temnih ojstric Kurice se na znani poti počutim domačega. Šum vode! Tanek curek še teče v betonsko korito. Naredim požirek, dolg pol litra, in plastenko napolnim do vrha. Rešen sem žeje! Za Karavankami se nekajkrat zabliska. Ni slišati zvoka grmenja. Kjerkoli je že slabo vreme - tu v Krmi se vedno počutim varnega.

Iztok Snoj