Večer, Narava, gore in ljudje – Boris Strmšek: Podoba mogočnih sten in koničastih vrhov, ki se vzpenjajo nekam tja proti nebu. Vrtoglave zavarovane poti in gladke stene, rezervirane za vrhunske gornike
Foto: Boris Strmšek
Tofana di Roses v jutranjem soncu
|
Divji in nepristopen svet. Pa vendar je realnost nekoliko drugačna. Dolomiti so primerni tudi za tiste, ki znajo uživati v sprehodih po zelenih tratah ter na krajših in lahkih izletih. V Dolomitih se bodo tudi uživačem odprli dih jemajoči razgledi. Če pa vas bodo vrhovi zvabili na svoje divje poti ali v strme stene, pa še toliko bolj. Dolomiti so vsekakor čudovit gorski svet, vreden obiska, z bogato kulturo ter pestro zgodovino. In vsekakor preveliki za samo en obisk. Tokrat se bomo pomudili v okolici Cortine.
Pred milijoni let naj bi bili Dolomiti koralni grebeni, od tod izvira značilna barva tamkajšnje skale, ki je večinoma v rumenih odtenkih. Usedline so počasi prekrile koralne grebene, nato pa so tektonski premiki in druga gibanja v zemeljski skorji povzročili, da so počasi pogledali iz morja. Erozija je kasneje poskrbela, da so se mogočne skalne gmote očistile in pogledale na plano. Vrhove sedaj predstavljajo koničasti stolpi, od katerih mnogi sploh nimajo normalnega pristopa, temveč na njih vodijo samo plezalne poti. Ker pa se italijanski gorniki s tem niso mogli povsem sprijazniti, so marsikje speljali nadelane zavarovane poti, opremljene s klini, jeklenicami, lestvami, celo mostički in tudi tuneli. Pri nas jih imenujemo zavarovane plezalne poti. Nekatere so nastale iz želje, da se omogoči ljudem vzpon na vrh gore, druge pa so nastale tam, kjer so med prvo svetovno vojno že potekale podobne poti, namenjene vojski, in s katerimi so si avstrijski in italijanski vojaki omogočali vojskovanje sredi divjega gorskega sveta. Za njimi so ostali v skalo zvrtani tuneli in vojaška bivališča, jeklene lestve in predvsem - grobovi v dolinah. Ta čas je že daleč za nami, a ostanki še vedno opominjajo na človeško neumnost, ki je v svetu še dolgo ne bo konec. Sicer pa ob tem, da so Dolomiti nekakšen muzej prve svetovne vojne, ponujajo ljubiteljem gora zares divje poglede, vrsto prav akrobatskih poti, za plezalce izredno strme stene, vsekakor pa ne manjka povsem nezahtevnih izletov, kjer bomo prav tako deležni čudovitih prizorov iz gorske narave. Zaradi urejenih cest, ki so speljane čez številne gorske prelaze, so dostopi pogosto zelo enostavni.
Znameniti prelazi
Ko stojite na prelazu Falzarego (2105 m) nad Cortino d'Ampezzo in vas na zahodu v daljavi pozdravlja bela Marmolada (3343 m), na severu pa se dvigata mogočna Pelmo (3168 m) in Civetta (3220 m), se pravzaprav sploh ne boste imeli časa posvečati tem znamenitim dolomitskim vršacem, saj je vse naokoli vrsta vrhov, stolpov, sten, prelazov, pa tudi travnatih planot, ki vas vabijo, da jih obiščete. V poletnem času je tukaj precejšnja gneča, pozimi je veliko smučarjev in ljubiteljev ostalih zimskih športov, pomlad in jesen pa sta bolj umirjeni. Lahko se odpravite po zavarovani poti Kaiserjäger na vrh Lagazuoi Piccolo (2762 m) nad prelazom, na katerega sicer pelje tudi žičnica, blizu vrha pa je koča. Pot vodi mimo nekdanjih avstrijskih vojaških položajev. Lahko uberete tudi manj zahtevno pot, ki vas pripelje čez sedelce - Forcela Lagazuoi - po desni naokoli na vrh. Na drugi strani se nam odpre pogled na ostale (višje) vrhove Lagazuoi (najvišji 2835 m), vrhove Fanes (2980 m), Cimo Scotoni (2864 m), pod njihovimi vrtoglavimi stenami pa se pot spušča v dolino mimo jezerca Lagazuoi in številnih prelazov, preko katerih vodijo poti v ostale gorske skupine. Poti so markirane, ob tem pa so označene s številkami, zato je težko ubrati napačno.
Od prelaza Falzarego proti jugovzhodu se dvigajo ob nekaj višjih vrhovih (Croda Negra, Averau, Nuvolau) stolpiči, ki pritegnejo pogled. Če bi ne bilo njihovih mogočnih spremljevalcev, bi se zdeli veliki, tako pa so kot drobcene igrače med velikani. Cinque Torri (pet stolpov) so privlačni tako za plezalce, čeprav imajo dokaj nizke stene, kot tudi za pohodnike, saj so blizu cest in koč, naokoli pa vodijo nezahtevne in razgledne poti. Eden od stolpov, pravzaprav gre za stolp, ki je razpokan na več delov, se je že pred leti podrl, a ob glavnih stolpih se dviga še nekaj manjših. Tako jih je kljub vsemu več. Na potepu vas bodo pozdravljali svizci, tukaj pa je urejen tudi vojaški muzej na prostem. Obenem je od tukaj odličen razgled na markantno in mogočno goro na drugi strani doline - Tofano di Roses (3225 m). Ob sončnih vzhodih stena zažari v škrlatnih barvah, južni del Tofane je zares pravi plezalski raj. Gora daje videz mogočne trdnjave. Kljub vsemu pa se lahko nanjo povzpnejo tudi neplezalci. Do vrha namreč vodi nekaj zavarovanih poti, ki človeka kar osupnejo. V skalo zvrtani dolgi tuneli in navpično speljane jeklenice, kot je na primer zavarovana plezalna pot Giovannija Lipelle. Čeprav Tofana di Roses ni najvišja Tofana, prekašata jo Tofana di Mezzo (3244 m) in Tofana di Dentro (3238 m), pa je vsekakor njen videz najmogočnejši. In čez prelaze okoli Tofan vodijo tudi nezahtevne, a zelo razgledne poti.
Lep in visok
Prav tako kot na razpotegnjeno Cortino v dolini pa se pogled ujame na še eno mogočno dolomitsko skupino - Monte Cristallo (2944 m), za katerega pravijo, da daje Cortini zavetrje. Tukaj naletimo tudi na ledenike, labirint vrhov, na njih pa vodi nekaj zelo zanimivih poti. In Cristallo ni toliko privlačen za plezalce, ker je manj primernih sten, zato pa se na vzhodni strani nad mestecem Misurina in istoimenskim jezerom dvigajo koničasti stolpi Cadini di Misurina, med katerimi vodijo številne poti. Ko bomo občudovali plezalce v navpični skali in nas bo za vsakim ovinkom presenetil nov osupljiv pogled, nam pritegne pozornost mogočna skalna gmota na severu - Tre Cine di Lavaredo (2998 m). Iz Cadinov lahko po mestoma precej zračni zavarovani poti Bonacossa pridemo do vznožja Cin, ki jih obkroža enostavna in razgledna pot. Običajno je vsaj na delu med kočo Auronzo (2320 m), kamor se lahko pripeljemo tudi z avtom, in prelazom Lavaredo (2457 m) precejšnja gneča, za prelazom pa se nam odpre najmogočnejši pogled na Tri Cine. Vrtoglave in previsne stene se poganjajo naravnost iz melišč do koničastih vrhov. Bližnji Paternkofel (2746 m) s svojimi razglednimi in dih jemajočimi feratami odpira odlične poglede na Cine, pri koči Locatelli (2438 m) ob njegovem vznožju pa je razgled na severno stran Treh Cin zagotovo najlepši. Tukaj dajejo videz nedostopne trdnjave. Tudi tukaj so se v času Grande Guerra, tako imenujejo Italijani prvo svetovno vojno, dogajale tragične zgodbe, saj so med vojaki umirali tudi znani plezalci in gorski vodniki.
Ko se boste iz domačih gora želeli podati nekoliko dalje, vas bodo Dolomiti zagotovo očarali in presenetili obenem. In ugotovili boste, da sploh niso tako daleč. Iz Maribora je do Cortine 360 km, iz Ljubljane še nekoliko manj. Na voljo vam je vrsta kart in vodnikov, za začetek pa si lahko pomagate s priročnikom ter vodnikom Tineta Mlača - Varneje po feratah in Vodnik po dolomitskih feratah (PZS, 2002).
Boris Strmšek
Sporočil Boris Strmšek: Podpis pod sliko bi moral biti Po poti Bonacossa proti Trem Cinam.