Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Razgledno med Starim Ljubeljem in Zelenico. Bližina in zanimivost nas kar potegneta na ta kratki, prevetreni in atraktivni izlet.
Foto: Jože Praprotnik
Počitek ob koči na Starem Ljubelju, zadaj Košutica in Košuta
|
Manj kot slabo uro vožnje iz Ljubljane, pa smo na Ljubelju, kjer tam desno pred tunelom najdemo vedno dovolj prostora za svojega jeklenega konjička. In če bo tisti dan nedelja, bomo brž pobasali nahrbtnike in se napotili v breg, saj je tudi ljubeljska cesta gor in na drugo stran na Koroško postala priljubljena trasa za motoriste.
Do vrha Ljubelja imamo nekaj več kot 300 metrov precej strme ceste, kjer so nekdaj prirejali motoristične dirke, zdaj pa po njej enkrat na leto dirjajo s starimi avtomobili, pozimi pa postane kar zahtevno in nevarno sankališče. Že sam vzpon na Stari Ljubelj z značilnima kamnitima piramidama, ki ju je dal postaviti daljnega 1728 leta avstrijski cesar Karl VI. ob otvoritvi novega cestnega odseka (prej je bil tudi na tem mestu krajši tunel, ki pa se je venomer krušil), je prav prijeten izlet za mlade družinice z manjšimi otroki, saj mladež starši lahko opozarjajo na lepe vršace v bližnji okolici. Za kočo tik pred sedlom zavijemo na sicer neoznačeno stezo, kar pa ni ovira, saj proti Zelenici ni druge, razen te, dobro uhojene poti. Steza se že po dobrih petih minutah skozi bukov gozd povzpne na greben, od koder nam pogled uhaja zdaj na našo, zdaj na koroško stran, obe pa sta zanimivi. Ko se približamo skalni peči Povna, nas ob lepem vremenu kar potegne na to razgledišče, nekaj metrov višje kot 1500 m. Od tod vodi steza sprva nekoliko bolj navzdol, polagoma je vse manj tudi gozda, prevladujejo pa rušje in bolj redki macesni, medtem ko brusničevja, značilnega za Karavanke zahodno od Kepe, tu ni dosti. Greben postaja vse ožji, vse več je izpostavljenih mest, dokler ne pridemo do manjše table z opozorilom, da je tu konec varne poti. Na žalost je napis komajda viden, pa ga bo treba obnoviti, saj se že na tem mestu steza spusti čez sicer kratek ozek peščen rez navzdol in če še dobro zapiha, utegne biti kar nevarno. Takšnih mest je še nekaj, potem pa nas čaka sicer kratek, a precej vratolomen prehod čez skalovje in spust preko nekoliko previsnega skalovja, ki pa je opremljen s sicer precej ohlapno jeklenico. Tu se marsikdo obrne, kar sploh ni narobe, oziroma je boljše kot klicati na pomoč. Če se vendarle odločimo, da gremo naprej, se držimo principa: tako kot navzgor, enako kot se vzpenjamo, se moramo tudi spuščati, torej se obrnemo z licem k steni, se držimo za jeklenico in gledamo v prostor med seboj in steno navzdol ter iščemo primerna mesta za stopala. Pa jasno pred tem palice zložiti in v nahrbtnik, da so roke proste! Od tod do Zelenice potem ni več težjih mest, z Zelenice navzdol pa se lahko napotimo po smučišču ali prijetnejše po planinski stezi na levi strani in delno po gozdu. Za opisano krožno pot potrebujemo slabih pet ur, a četudi boste nekaj tega med potjo opustili, bo vredno truda.
Jože Praprotnik