Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trma

9 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895


Kukova Špica in Vrtaško sleme
Vladimir Habjan


Kukova špica

Z ramo ob rami s Triglavom


Zimska simfonija - zaledenele
orgle Peričnikovega slapu

Gorazd Gorišek
 

 

 

 

četrtek, 2. oktober 2008, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 2429

Grapi Veliki in Mali Črlovec, levo Kukova špica, desno Vrtaško sleme; Foto: V. HabjanPlaninski vestnik - Dušan Škodič: Zrak je miroval v spokoju, voda pa je pred mojimi očmi gradila svoje ledene gradove. Sam bog ve, skozi katero špranjo se mi je v misli prikradel tisti pocukrani komad, ki se je rolal na radiu zjutraj, ko sva si pri avtu še obuvala gojzarje. »Iz pekla do raja, a čutiš, kaj se nama dogaja?«

Poučna zgodba *

Še v temi sva priplesala pred Vrata, ki so bila sicer na stežaj odprta, vendar razen na vseh koncih gnilega ruskega terenca, ki očitno edini ni imel rešpekta pred zasneženo cesto, vse do Peričnika ni bilo opaziti nobene druge motorizacije. Od tu naprej je vodila le še ozka gaz, ki je jasno govorila, kako se poti z oddaljevanjem od civilizacije vedno bolj redčijo in postajajo težke in polne preizkušenj. »Glej!« je pokazala s prstom navzgor, skozi veje, kjer je rožnat svetlobni prt ravnokar legel na vzhodna lica najvišjih vrhov.

Grapa Velikega Črlovca, nad njo Škrnatarica in desno Kukova špica; Foto: Oton Naglost

Sneg in led – vsega preveč

V izteku grape Črlovca sva naletela na drobno gaz. Kako lepo, da se je našlo še nekaj takšnih, ki jim ni le do posedanja v zakurjenih domovih. Žal najino veselje ni trajalo dolgo, saj so si nepričakovani dobrotniki za cilj izbrali Vrtaško sleme in nama prepustili vse užitke v nadaljnjem mletju, teptanju, gaženju in ostalem predelovanju snega. V rosi potnih čel sva končno prišla do spoznanja, zakaj izkušeni mački odsvetujejo hojo v gore, dokler sneg še ni dobro predelan. Do vrha naju je ločilo še celih tisoč metrov tega nepredelanega belega prahu, ki je komaj čakal na svoje zasvojence, da jim bo skozi od mraza pordele nosove prodrl tja do možganov, ki so zahtevali svojo dozo adrenalina. »Ali je vredno, madonca?« sva se spraševala, tako zelo sva namreč sopihala tja do Gulc in čez in še naprej, proti vrhu Kukove Špice, ki se je vsa prevzetna pravljično osončena bleščala in žal tudi mehčala. Sto metrov pod vrhom, ko naju je pamet že itak pustila na cedilu, saj je bilo rinjenje v mehak sneg precej tvegano opravilo, sva v obupu in brez moči vendarle klonila. Med tem mučenjem se nama je sneg kar sam podstavljal pod riti, toliko in še več ga je bilo, a ni se ne plazil ne kako drugače opozarjal, preden naju ni izpil do zadnje kapljice. Usedla sva se nanj in se podričala navzdol.

Nad GulcamiToda to še ni konec te zgodbe, ampak le uvod. Najlažje bi bilo iti navzdol po cesti, samo ne za naju, dve kreaturi z ranjenim ponosom, verjetno navajeni, da jima življenje na pot ne nastavlja previsokih ovir. Bova prečila kar do planine Višek in nad Peričnikova slapova, pa potem navzdol ob zaledenelem potoku in pod strehami ledenih sveč! »Genialna zamisel,« sem ji rekel, pa se mi je le nasmehnila, kot po navadi, kadar me meče iz kože. Prečnica do planine je bila le naporna formalnost, a ob prihajajočem januarskem mraku in pod meter debelo snežno odejo ni bilo ne duha ne sluha o stezici, ki naj bi se odcepila navzdol. Šla sva na pamet, po desni. Kot po navadi mi ni ugovarjala, kar me je le še dodatno prepričalo, da ne morem faliti, saj voda mora vendar tudi dol, do ceste, mar ne? Že čez nekaj minut sva razočarano zrla v prepad. Snega zaradi strmine skoraj nič, ledu pa za izvoz. To pot je že glasno razmišljala, da se ne gre več te moje igre, pametno je ostala zgoraj in mi dala vedeti, da se bo vrnila po isti poti, ko sem še kar rinil navzdol. Če ne gre, ne gre, je bila odločna, jaz pa sem postajal le še bolj jezen. Brez velikih besed sva se na mojo pobudo ločila. Ona je odkorakala nazaj po sledeh in skozi gozd z edino lučjo, ki sva jo premogla, jaz pa sem se odpravil v temo božat ledene oprimke, ki sem jih s cepinom sproti rahljal in prepričeval k prijaznejšemu sodelovanju. Luna mi je svetila, ko sem izvajal neko prečnico na drugo stran struge in se spraševal, kaj, za vraga, se sploh grem. Tako mi je bilo žal, da sem jo pustil oditi samo, tja dol, kamor bi morala oba, pa me je premagala trmoglavost. Ko sem se prekobalil čez rob, sem končno zaslišal glasno žuborenje.

Iz pekla do raja. Mar res?

V mesečini se je svetilo na tisoče ledenih sveč malega zgornjega slapu in šele lesena ograja mi je dala vedeti, da sem stopil na potko. Zrak je miroval v spokoju, voda pa je pred mojimi očmi gradila svoje ledene gradove. Sam bog ve, skozi katero špranjo se mi je v misli prikradel tisti pocukrani komad, ki se je rolal na radiu zjutraj, ko sva si pri avtu še obuvala gojzarje. »Iz pekla do raja, a čutiš kaj se nama dogaja?« Ob tem sem se spomnil na punco, ki sem jo pustil samo lomastiti skozi zasneženi gozd ter ji dovolil v miru premišljevati, kaj naj naredi, če me še nekaj ur ne bo do parkirišča. Pogoltnil sem cmok in se mimo spodnjega Peričnika, ki ga nisem hotel več niti pogledati, pretipal do ceste. Vse je bilo v temi, Bistrica je šumela nekje spodaj in nič me ne bi moglo bolj razveseliti kot lučka, ki se mi je bližala po cesti. Stopil sem ji naproti, kolebajoč, ali naj se ji opravičim za svoj napad nepotrebnega moškega ponosa ali naj glumim še naprej, v stilu: »Daj no, saj je bilo vse skupaj samo ena majčkena, nenevarna zajebancija.« Šele na dvajset korakov sem dojel, da mi gre naproti ženska s cigareto v ustih, ki na povodcu žene velikega ovčarja. Po kratkem pozdravu je odšla v temo s tisto sopečo pošastjo in zopet sem ostal sam.
Mraz je pričel glodati vlažno kožo, maloprej še opazil nisem, da mi je pošteno kapljalo iz hladilnega sistema, sedaj pa mi je trdnost karoserije že načenjalo neko rahlo drgetanje. Pogled, dvignjen med drevjem, kjer so se zjutraj rdečili zasneženi vrhovi, je bil neprijeten. Polno luno so odkrivale in zakrivale meglice, ko sem se zagrizel v Kredo. Le kako, da je še ni? Šele na vrhu klanca me je prešinila misel, da jo lahko vendar pokličem. Iz prsnega žepa sem izvlekel mobilca, ki mi je ob stisku na gumb z barvnim zaslončkom obsijal obraz in odtipkal sem njeno številko. Skupaj s sporočilom, da je številka trenutno nedosegljiva, je čez nekaj sekund ugasnila tudi tista svetloba na zaslončku, jaz pa sem še kar buljil vanj. Veja nad cesto, ki se je nenadoma otresla snega, me je posula z belimi kristalčki, ki so neslišno padli na tla. Simbolika malega dogodka me je pahnila v stanje, ki naj ga ženska pri moškem ne bi nikoli opazila, če le ni njegova največja želja v življenju postati njena copata. A ko si takole sam …
Pri oznaki za osmi kilometer sva se srečala. Na hitro sem se skuliral in ji korajžno stopil naproti. Dva koraka vsaksebi sva nehote obstala. Negotovost me je kljub vsemu izdala, nisem mogel naprej, dokler ni ona storila prvega koraka, me objela in tiho rekla:
»Trma, trmasta. Si se kaj naučil iz tega?« Joooj, kako mi je bilo težko, ampak rekel sem samo: »Ja, lubi, še eno lampo bo treba nujno nabavit!«

Dušan Škodič
* Ideja za zgodbo: Gorazd Gorišek
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker