Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pasja tura

Četrtkova zgodba: nekaj besedí o Lipševih vratih, Obel kamnu in izgubljenem psu.

Obel kamen Olševe

 
 Sv. Duh, v ozadju Solčavske gore Preprosto in lahko. Solčavske gore so povsem ustavile oblake, ki so pritiskali z Gorenjske. Zakaj bi taval po zamegljenih gorah, če lahko uživam na svetlem in toplem? Imel sem naslednji načrt: od cerkvice Sv. Duha iti čez Strevčev vrh, se ob državni meji sprehoditi do strmega dela Olševe, si ogledati slavna Lipševa vrata, po avstrijski strani Obel kamna priti na vrh, v lahnem teku prečiti po grebenu vsaj do Govce in se preko travnatih pobočij spustiti do Rogarja. A ni šlo povsem po načrtu. Slovenski pregovor pravi: vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese!
 
 Velika Lipševa vrata, tudi Vrata Pesjan. »Malo višje je pes, da se ne boste ustrašili. Strevčev je, šel je kar za nama.« Tisto pihanje v prste spodaj pri domačiji naj bi torej bilo žvižganje in klicanje psa. Pasjemu lumpu je bilo všeč, da sem hodil hitreje od one dvojice. Ni bil vsiljiv. Pred menoj je vseskozi pazil na primerno razdaljo. »Zate ne odgovarjam!« sem mu rekel. Ko sva hodila mimo mejnih kamnov, sem se spomnil Milanove Brine in reševanja s Pece. »Saj si prijazen pes.« Ko sem se na mejnem prehodu delal, kot da sestopam na slovensko stran, je izginil med drevjem. Stekel sem po drugi poti. »Pa sem se ga reš…« Za petami sem zaslišal kratko sopenje. Prikupne oči so govorile: »Našel sem te, spet sem s teboj!«
 
 Mala Lipševa vrata Ogled vrat. Na ravnih delih sva tekla. Po skalah sva brez težav splezala do velikih vrat, na stežaj odprtih v skali. Umetnik je, kdor je sezidal tako lep kamnit portal! Pes mi je sledil tudi do stranskega vhoda (malih vrat). Kadar sem ga želel slikati, se ni izmikal (kot se navadno izmika Ana). Navzgor grede se mu je ustavilo. »Ne znaš? Čakaj, ti pokažem, kako gre.« Pes je odskočil v strmino. Čudil sem se, da se ni odkotalil do kletnih (spodnjih) vrat. Izpostavljena potka psu ni delala preglavic in ne vrtoglavic. Nihče ga ni strašil z »Gotovo boš padel!« Na koncu skalovja je označena pot zavila počez. Zagledala sva začetek neznane in neoznačene potke, ki se je odcepila naravnost navzgor.
 
 Skozi spodnja vrata se pride po poti iz doline Omagan. »O ti pes!« Nazaj grede sem nameraval srečati prijetno dekle, a me je potegnilo raziskovat bližnjice. Pes pa za menoj. Pod vršnimi skalami je čudno in na kratko zahropel. Naenkrat so mu klecnile noge in trdo se je sesedel na pot. V očeh mu je pisalo: »Žal mi je. Ne morem naprej.« »Pa ne, da si omagal?« Sklonil je glavo. Počila sva. »Kaj bova sedaj?« Počasi se je dvignil in šel iskat neke zeli. Prilezla sva do jeklenice. Plezati po skalah žal ni več zmogel. Nisem ga hotel pustiti kar tam. Peljal sem ga nazaj na slovensko stran. Brezuspešno sem ga naganjal domov. Tudi skril sem se mu. Vsakokrat me je našel ali prišel za menoj.
 
 Na grebenu Obel kamna; zadaj Ojstrica Srečanje. Da se je ločil od mene, sem ga moral pripeljati čisto do Strevčeve hiše. Vrhu Obel kamna se še nisem odpovedal. Že v drugo sem srečal starejši par in izvedel, da so domači šli iskat najmlajšega sina, ki je šel na goro za psom. V gozdni tišini sem nabiral višino. »O, lej jo!« Pa sem le srečal tisto dekle! Z Ano sva se namreč dogovorila za navzkrižen izlet. Pravkar se je vračala z ogleda velikih vrat, saj sva na Obel kamnu bila že pred kratkim. Mar bi šel del poti z njo namesto s psom... Poljub mi je dal novih moči.
 
 Južno travnato pobočje Obel kamna Ob pravem času. Pod skale Obel kamna sem prišel dodobra upehan. Le katero zel je prej pes žrl, da se mu je tako hitro vrnilo nekaj moči? Na razglednem vrhu je bil svež veter dodatna nagrada. Med borovjem lepa tribarvna tabla sporoča prišlekom, da prihajajo v čudovito deželo. Le zakaj so večino drugih že odstranili? Po travnatih pobočjih sem pohitel na novo srečanje z Ano. Pri Potočki zijalki, kjer sem letos že prodajal zijala, nisem izgubljal časa. Še malo in z Ano sem lahko ob kmečki večerji prijetno kramljal o psu, o oknih (vratih) in lepi zeleni Olševi.
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Četrtkova zgodba


Takole so se mi odprla vrata v gori

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti