Pri PZS je izšla nova Planinska šola
Književni listi
Priročniško o hoji po gorah
Učne ure hribolazenja
Letošnja glavna planinska sezona se še ni prav začela, ko gorski reševalci že poročajo o vsakršnih obiskovalcih, ki tavajo po slovenskem gorskem svetu. Ti najbrž ne bodo brali najnovejše Planinske šole, ki je pred začetkom poletja izšla pri PZS, večini resnih obiskovalcev gora pa bo nadvse koristila, saj bodo našli v njej kljub svojim dosedanjim gorskim izkušnjam marsikaj novega.
Planinstvo je slejkoprej tvegana dejavnost, vendar je mogoče tveganje s premišljenim obnašanjem v gorah omejiti na najmanjšo možno mero: na pot se je treba vsestransko pripraviti, v gorah je treba upoštevati vse napotke in namige iz narave in pravočasno odnehati, če se pojavijo zdravstvene ali kondicijske težave, če se vreme pokvari ali če je bila v dolini precenjena sposobnost.
O tem in še marsičem drugem, na kar naj bi bili pozorni obiskovalci gorskega sveta, pripoveduje knjiga s strogim naslovom Planinska šola. V bistvu je učbenik, ki so ga pripravili znani in uveljavljeni slovenski vrhunski gorniki, izvrstni poznavalci področij, pomembnih za čim prijetnejše, predvsem pa varno preživljanje časa v gorski naravi. Toda čeprav je to učbenik hoje po gorah (marsikomu se zdi smešno, da bi se bilo treba posebej učiti hoje po hribih, vsakomur pa je jasno, da se je treba naučiti smučati in plavati), je knjiga prijetno in zabavno branje; pri marsikaterem odstavku se zdi, kot da bi brali nekakšnega Karla Maya, ki je v svoje napete opise najbrž vpletal tudi napotke o preživetju v divjini iz kakšnega učbenika.
Vsebina je razdeljena na osem velikih poglavij od splošnih kulturnih in socioloških osnov planinstva, kamor sodijo tudi zgodovina planinstva in domače planinske organizacije, do zelo konkretnega bivanja v gorski naravi. Če bo nemara kdo preskočil poglavja o družabnostih v gorah, o zgodovini gorske reševalne službe, gorski pokrajini in njenem varovanju, pa bodo predvsem praktične uporabnike pritegnile zanimivo napisane strani o planinskih poteh, pripravah na turo, pogosto hitro spremenljivem gorskem vremenu, osebni in tehnični opremi ter prehrani in gibanju v gorah. Na prav vsak korak v gorah so mislili sestavljavci, od tega, kaj naj bi vzeli s seboj na različno težke ture in kako naj bi načrtovali planinske poti, do tega, kako naj bi ukrepali, če se prijetno gorsko potovanje sprevrže v pekel na robu smrti in čez.
Predvsem si je vredno vzeti k srcu besede odličnega poznavalca gorskega sveta Bojana Pollaka, ki začne svojo pripoved o hoji po gorah takole: »Vse, kar je napisano v tem poglavju, vam bo v pomoč pri izvajanju potencialno nevarne dejavnosti. Pri hoji v gore in planine lahko padete, lahko vas zadenejo kamenje ali kosi ledu, lahko vas zasuje plaz, na vas vplivajo mraz in sonce, vročina, izčrpanost in mnogi drugi dejavniki, ki lahko povzročijo poškodbe ali celo smrt. Zato se ne odpravljajte na ture, za katere predvidevate, da jim ne boste kos ali da bi bile na meji vaših zmogljivosti. Upoštevajte tudi pravilo postopnosti – začnite z lahkimi in nezahtevnimi turami in šele potem, ko si pridobite dovolj ustreznih izkušenj in kondicije, se odpravite na zahtevnejše ture.«
Veliko takih nasvetov in napotkov je nanizanih v tej knjigi, ki naj bi jo prebral vsak resen planinski pohodnik, predvsem pa še tisti, ki jim korak v gorskem svetu še ni prav trden.
Marjan Raztresen
"Bojan Rotovnik (in drugi): Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2005, 336 str., 4948 SIT."