Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

»Začetniki« gorskega kolesarjenja

Moderni izzivi!

 Foto: Boris Štupar

»Turno kolesarstvo je harmonija med sodobno tehnologijo, skrbjo za okolje in skrbjo za zdravje«.>> Komisija za gorsko kolesarjenje

Vzpon in nočni spust z najvišjega vrha Karavank.>> Stol 2236mnv (nočni spust)

Odkar je to nacionalni park so te zadeve prepovedane>> Spust s kolesom s Kredarice

...

Ture izbiramo iz kolesarskih vodnikov>> Veliki kolesarski vodnik

...

Učimo se iz: »Odličnih priročnikov, ki bodo v pomoč tako izkušenim, kot začetnikom« >> Sem kolesar - gorski kolesar

...

 

petek, 3. oktober 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2482

Pokojni stric Albert in njegovi somišljeniki so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja opravili zanimivo gorsko kolesarsko turo. S kolesi so krenili iz Kamnika,  čez Črnivec, navzdol v Gornji Grad in ob Savinji do njenega izvira.

S kolesi na ramah so  nadaljevali pot na Okrešelj, nato pa po kratkem postanku krenili na Kamniško sedlo, kjer so si dodobra oddahnili pred, za takratne razmere in opremo, fenomenalnim spustom v dolino Kamniške Bistrice. Po uspelem spustu in velikem začudenju planincev, ki so jih srečevali, so se vrnili še domov v Kamnik in zaokrožili turo. Generalka pred plezalno-kolesarskim izletom v Avstrijo, na Veliki klek in Dolomite, je uspela.

Po pripovedi Henrika Štuparja, zapisal - Boris Štupar


Planinski vestnik, september 1953

Kamničani v tujih Alpah

once je sililo izza mekinjskih gozdov in vrabci so delali največji kraval, ki je mogoč le ob štirih zjutraj. Kolo se je zašibilo pod nahrbtnikom in pod mojimi kostmi. - Do Visokih Tur pa je še daleč. Toda za premišljevanje ni bilo časa in pognal sem vegasto vozilo. Lojze je ravno pritrjeval zadnjo vez na nosilcu prtljage in majal z glavo. Toda nisva se dolgo obotavljala. V Kranj je bilo treba priti do pol šestega vlaka in ostali člani odseka so bili gotovo že na potu. V Mostah sva dohitela tovariše in do Kranja je padla marsikatera vesela beseda o naših vozilih.
Od Kranja do Podkorena smo se peljali z vlakom. Na Jesenicah pa smo izstopili. Nekaj nas je šlo h Krušicu, ki nam je pomagal z nasveti in opisi posameznih smeri v Visokih Turah ter Lienških Dolomitih.
Na postaji v Podkorenu smo morali zopet tovoriti naše nahrbtnike. Ljudje so majali z glavo, videč, s kakšno muko, smo dvigali prtljago, toda z dobro voljo in z robantenjem smo zopet ustvarili kolono. Vozili pa se nismo daleč. Pričeli so se prvi klanci. Vsakdo je gruntal po svoje, toda ni bilo druge pomoči kot potiskati in zopet potiskati. Pošteno smo se oznojili, preden smo zagledali našo trobojnico, ki je veselo plapolala na naši strani Podkorenskega sedla. Ni kazalo drugega, kot da smo pustili kolesa ob cesti in šli k vabljivim mizicam, okrašenim s steklenicami temnega »Union« piva. Tam smo šele prišli do zaključka, da se moramo posloviti od naših lepih vrhov.
Ceremonije na meji in popravilo Lojzetovega kolesa je bilo kmalu pri kraju. Po kratkem počitku smo odrinili. Šlo je navzdol. Deske z mrtvaškimi glavami nad prekrižanimi kostmi so nas svarile. Zdaj temu, takoj nato drugemu se je pričelo kaditi iz torpeda in skoraj pri vsakem studencu smo morali hladiti. To seveda ni bilo pravilno, toda v sili je dober vsak izhod. Na bitumenski cesti pa smo pozabili na zaviranje in v dobri uri smo bili v Beljaku. Po krajšem počitku in bežnem ogledu mesta smo se napotili proti Spittalu. Mimo nas je drvelo vozilo za vozilom. Z manjšimi defekti smo prispeli do prenočišča, katerega nam je z največjo vljudnostjo pokazal dežurni stržnik. Seveda spati smo morali za majhne denarje, toda na to smo bili pripravljeni in noč nam je po dolgi vožnji hitro minila.
Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom F.M....V Spittalu se nismo dolgo zadrževali. Nekje na dnu duše smo si pač mislili - bolje pri nas kolo kot v tujini limuzina. Pred Lienzem smo zavili proti Heiligenblutu. Cesta se je strmo vzpenjala v okljukah. Vsi smo premišljevali, kako bo šlo navzdol po tej tehnično dovršeni cesti. Bila je že trda noč, ko smo prisopihali v Heiligenblut, slikovito izletniško mestece, ki ima pozimi le kakih tisoč prebivalcev in v oklepu ogromnih snežnih zametov spi svoje zimsko
spanje. Preko poletja pa oživi. Tisoči in tisoči turistov terjajo blago, udobje in okus. Vile so skrbno razvrščene in v lepem slogu, trgovski lokali pa natlačeni z galanterijsko kramo vseh barv in visokih cen. Najznamenitejši objekt je gotska cerkvica, ki je zgodovinski spomenik. Ponoči jo osvetljujejo žarometi, preko dneva pa se skozi njo vije nepretrgana reka turistov. Prenočili smo v osnovni šoli, kjer so bila prenočišča namenjena večidel le za kolesarje in motoriste. Toda tudi v učilnici smo dobro spali.
Tretji dan potovanja smo pričeli na Hochalpenstrasse t. j. Glocknerski cesti, ki daleč naokoli slovi po svoji lepoti ter razgledu na slapove in bližnje vrhove z vsake serpentine. Tu je pa kar mrgolelo izletniških vozil, tako da smo, ko smo plačali potnino, hodili lepo ob robu ceste in čakali, kdaj nas kdo v svoji vnemi potisne z rije. V popoldanskih urah smo prišli mimo gradbišča velikanske hidrocentrale do konca Hochalpenstrasse t. j. do Franz Josefs-Höhe. Tu je bil konec bitumenske ceste. Še pol ure in bili smo na Hoffmannshütte. Tu je bil konec našega potovanja s kolesi. Vsi smo mislili na počitek, toda doživeli smo nekaj, kar nas je presenetilo. Sprejeli so nas popolnoma drugače, kot pa mi sprejemamo tujce v naših gorah, in skoraj nismo mogli verjeti, da so po poti iz vsakega vozila mahale roke in se je slišal hribovski pozdrav »Berg heil«. Neprijazen sprejem nam je prekrižal račune. Mulej Jože in Jenčič, ki sta imela namen priti na Adlersruhe, se nista obotavljala, temveč takoj krenila na pot, Čebulj, Jakopec, Valentan, Mulej in Bevc pa so krenili proti Oberwaldski koči. Čebular, Janko, Habjan in jaz pa smo ostali. Tako se je naša odprava razbila na tri skupine.
Po dolgih prošnjah in zatrjevanju, da imamo avstrijski denar, ki je vreden prav toliko kot denar drugih turistov, so nam segreli konzervo. Po okrepčilu smo vedrili, nato pa si šli ogledat vzhodno steno Velikega Kleka, ki, se je dvigala tik pred nami. Megle so zakrivale vrh orjaka in videli smo le ledenik pod njim ter spodnji del stene. Po naključju smo spoznali gorskega vodnika, ki nam je dal podatke o vzhodnem razu. Toda ko je možak zvedel, da mislimo naslednji dan plezati, nam je zaradi snežnih razmer plezanje odsvetoval, češ da je smer v takih snežnih razmerah skrajno težavna. Toda vsi smo hoteli plezati. Da bi po treh dneh kolesarjenja pešačili!
Po večerji je pomočnica oskrbnice prišla do zaključka, da Jugoslovani le niso tako slabi ljudje in je to ugotovitev prenesla tudi na oskrbnico, ki nam je počasi pričela kazati prijaznejši obraz. Ko pa sta Janko in Habjan debelo uro črpala vodo v zbiralnik, že ni več govorila o prenabiti koči, v katero so prišli ljudje šele dolgo uro za nami. Spali smo, če že ne dobro, pa vsaj na klopeh in pod mizo. Ponoči pa je neka dobra roka prinesla dve odeji.
Noč je minila in zjutraj ob prvih sončnih žarkih, ki so narahlo lizali stoletni led Velikega Kleka, smo veseli ravnali od klopi in tal otrdele kosti. Ob petih smo odrinili in v dobri uri prešli ledenik.
Vstopili smo v ledeno steno, naklonjeno kakih 75°. Pričeli smo sekati in ledeni drobci so pršili na vse strani ter se lesketajoči mešali s curki vode, ki je polzela po steni. Tu sem našel derezo. Habjan si jo je pripel ob krušnjak in jo ima danes v svojem hribovskem arhivu. Kakih pet raztežajev nad vstopom je stena izgubila strmino in prišli smo do ledeniških razpok. Previdno smo stopali nad njimi in gledali blesteče globine v ledenih prepadih. Narahlo smo krenili na desno proti razu in po nekaj raztežajih zadeli na vlažno preperelo skalo, ki se je dala sekati s cepinom. Po desnem robu raza smo šli naravnost navzgor. Stena je delno makro preperelo kamenje, delno led, ki je bil sem in tja prevlečen z manjšo plast jo snega. Po devetem raztežaju je postajal raz vedno bolj strm in le na redkih mestih suh. Zopet smo krenili za spoznanje desno. Strmina se je še vedno večala, dokler nismo prišli do popolnoma navpičnega in delno previsnega skoka, ki izstopa nad severovzhodno steno raza. Počasi sem prečil ob skoku, toda kmalu je bilo konec police. Ni kazalo drugega kot čez preveso. Ko sem že zmagal manjši previs in bil sredi drugega, se je stemnilo. Šele tedaj sem opazil, da smo zaviti v meglo. Pričelo je snežiti, redke snežinke z vetrom so se spremenile v snežen metež, ki nas je zavil v žvižgajočo mrzlo gmoto. Mislil sem, da me bo odtrgalo od stene. Celo uro nisem prišel od stojišča, končno pa sem našel varovališče, kjer sem kar čez makro srajco oblačil še bolj mokro obleko. Ko so prisopihali kolegi za menoj, smo po požirku žganja šli takoj naprej. Videli nismo dosti, vrstili so se skoki, strma snežišča in ledeni predeli. Končno smo zagledali obris grebena. Toda izstop je bil skrajno težaven. Snežišče je bilo skoraj navpično, s strehami nad previsi, pod novim rahlim snegom pa je bila ledena plast, ki ni nudila nobenega varnega stopa. Končno sem zagrabil suho skalo in sonce je tako prijetno posvetilo v obraz, da je bil ves trud v trenutku poplačan. Po krajšem počitku in ob zmernem vremenu je šlo bolje. Ob devetih zvečer smo skupaj z ostalo sedmerico pili čaj. Prvi dan plezanja s snežnim metežem, ki je smeri dal večjo težavnost, smo zaključili s sušenjem obleke ob peči, ki udobno stoji sredi jedilnice v koči na Adlersruhe, kjer je oskrbnik rade volje in takoj, akoravno ne za majhen denar, postregel.
Drugo jutro je bilo nekam sivo. Vlažila nas je obleka, ki se od prejšnjega dne ni popolnoma posušila. Preden smo prišli do jugozahodnega raza Velikega Kleka (Stüdelgard) pa nam je bilo že toplo in tudi dobre volje ni manjkalo.
Po opisih je raz tretje, mestoma četrte stopnje. Pokazalo se je, da je to strm raz, zavarovan z žično vrvjo, katerega zadnje čase plezajo navezani zaradi zanemarjenih klinov. (Na splošno so vse poti v gorah Avstrije več ali manj slabše od naših. To pa gotovo zaradi zaslužka gorskih vodnikov. Po treh urah smo z zvitimi vrvmi izstopli na vrh, kjer smo naleteli na družbo avstrijskih planincev, od katerih je eden naredil nekaj posnetkov in jih obljubil poslati za dve škatlici »Planice« v Jugoslavijo. Cigarete smo pustili pri oskrbniku v Hoffmannovi koči, fotografij pa še ni.
Tako smo zaključili s plezarijo na Glocknerju in šele iz Hoffmanove koče smo prvič videli ves Glockner, ki ga je obsevala rdečkasto popoldansko sonce.
Nato je šlo navzdol. Z veseljem smo gledali limuzine, ki so ostajale za nami, saj se je obrnilo. Niso nas več prehitevale, razen seveda na grešnih mestih pri studencih, kjer smo hladili razgreta torpeda. Prenočili smo zopet pri starem znancu iz šole v Heiligenblutu. Njegova dobra žena nam je znala skuhati toliko testenin, da jih nismo mogli zlepa pojesti.
Naslednji dan, ko smo si privoščili krajši počitek, nas je med sprehodom po Lienzu nekdo ogovoril. Nemalo smo bili začudeni, od kod ve, da smo Jugoslovani. Toda možakar je pojasnil, da pozna našo reševalno značko in da dolguje nekomu v Ljubljani nekaj šilingov.
Beseda da besedo in ob petih popoldne smo že imeli družbo, obstoječo iz gorskega reševalca Leinzner Lea in njegove svakinje. Pred Dolomitenhiitte nas je Leo povabil v postojanko gorskih reševalcev, kjer so nas prav prisrčno sprejeli. Po enournem počitku in ogledu res zanimive, z reševalno opremo opremljene koče, smo krenili proti Karlsbadski koči v Laserzu, kamor smo prispeli v pozni noči.
Zjutraj so se sešle posamezne naveze in krenile v različne smeri v osrčje Lienških Dolomitov. Jakopec - Valentan v Teplitzerspitze kamin, Čebulj, Bevc in Mulej pa v Seekopfel in Grosssandspitze. Habjan, Janko, Čebular in jaz pa smo se najprej zanimali za opise smeri, o katerih sta nam dosti povedala Leo in Lora, nato pa šele okoli enajste ure krenili k vstopu v Alpenrautenkamin v zapadni steni Laserzberga, češ, tretja stopnja s štirimi urami plezarije se lahko prične tudi bolj pozno.
Vstopili smo po široki gredini z manjšim naklonom, ki je držala levo do vznožja raza in se nehala na grebenu, katerega severozahodna stran je navpično padala do vznožja severne stene Laserzberga, ki sili s svojimi sivimi stenami naravnost iz zelenja pašnikov in gozdov brez grušča ob vznožju. Tam smo se navezali. Vstopili smo v manjšo poč, ki drži do ozke police z dobrimi oprimki. Po nekaj dolžinah smo prišli do udobnega stojišča. Sonce je z avgustovsko popoldansko vročino pripekalo v stene in naše hrbte ter nas sililo k najbolj lenim občutkom. In res, udobno smo obrnili obraz proti soncu in lenarili.
Toda slednjič smo le prišli do zaključka, da je to za vse nas nepoznana smer in odrinili smo po najlepši gredini, ki je držala desno v popolnoma drug kamin, kot bi morala. Kamin je bil dolg tri raztežaje. Proti vrhu je prešel v poč, nad katero je bila zagata. Morali smo na desni rob, na kar se je pojavil zopet nekakšen kamin, bolje rečeno dobro razčlenjena zajeda in po eni dolžini udobno varovališče. »Sedaj pa še eno dolžino po zajedi in bomo na skrotju.« To smo mislili, toda ko sem prešel dobre pol ure od varovališča, je bilo police konec in o skrotju ne duha ne sluha. Prepad je zeval pod lusko, na kateri sem stal, in nekje doli na poti so vriskali turisti, ki so po lepem avgustovskem dnevu zaključevali svoj izlet. »Torej bo le skozi ploščo izhod, toda to ni tretja stopnja ali pa Avstrijci pri njihovi odlični tehniki drugače cenijo.« Poklical sem Lojzeta, ogledovala sva ploščo, toda razen 85° naklona brez oprimkov in pa velikega klina za spuščanje nisva zasledila ničesar drugega. Torej smeri ni več in le dve možnosti sta nam ostali: spustiti se za nekaj dolžin navzdol in iskati pravi kamin ali pa si najti prehod. Odločili smo se - za poslednje. Desno je bila že omenjena plošča, levo pa rjavkasta prevesa, v kateri tudi ni bilo pričakovati veselja, tik nad nami pa pač, ki je v zgornjem delu molela navzven in bila popolnoma gladka. Toda v spodnjem delu je bila razpoka, ki je omogočala zabijanje. Za poslednjo smo se odločili in po dobri uri trdega dela v peti, mestoma v šesti stopnji smo se prerinili za eno dolžino do bornega stojišča. Nad nami je zeval gladek kamin, a tudi s tem smo opravili.
Megla se je prikradla iz doline in zavila v belo odejo manj naklonjene plošče nad nami. Nekje v sredi plošč je bilo dokaj udobno varovališče. Še eno dolžino čez ploščo, nato nekaj metrov po gramoznati gredini. Pošteno je pričelo liti in tema je bila kot v rogu. Ni nam kazalo drugega, kot da se prvič v tujih Alpah pripravimo na bivak. Zabili smo kline in pregledali »bogato« zalogo dobrin: tri cigarete za štiri kadilce in nekaj kock sladkorja je bilo za dolgo noč, toda tolažilo nas je to, da dež ni mogel do nas, nad nami je bila namreč velika prevesa. S šklepetajočimi zobmi in željo, da bi se bliskanje, katero je osvetljevalo temne stene Laserza, čimprej spremenilo v dnevno svetlobo, smo pričakali jutra. Ob prvem jutranjem mraku smo vstopili v manjši skok, ki se je pričenjal desno od našega prenočišča. Sledile so položne plošče. Po dveh dolžinah je bilo zopet dobro varovališče, iz katerega smo prišli v strmo grapo. Gladko dno rampe je bilo posuta z drobnim kamenjem, ki se je pri vsakem koraku vsipalo ter nam povzročalo nemalo sitnosti. Varovanje je bilo skoraj nemogoče, ker se je varovalec moral čuvati pred plazovi, katere je prožil njegov prednik. Kaka dva raztežaja pod vrhom smo zaslišali klice, nato pa se je usul kameniti plaz, ki bi bil skoraj odnesel Lojzeta. Toda nekako se je oprijel desnega roba grape in odnesel le nekaj podplutb.
Že ob štirih smo bili v Teplitzerspitze kaminu, ki predstavlja lažje kaminsko plezanje z dobrimi stopi in oprimki, po katerih slove Lienški Dolomiti. Plezanje nas je razvedrilo in okrepčalo bolje od vsakega počitka. Po dveh urah smo se sončili na vrhu in opazovali strme, gladke stene Dolomitov, ki so se vzpenjale okoli nas. Dali smo priznanje nepretrganim zidovom sivih Dolomitov, toda po trenutnem opoju smo si pač rekli, da so naše slovenske Alpe slikovitejše in bolj privlačne s svojimi svetlo živimi stenami in stoterimi oblikami nižjih, toda ponosnejših vrhov.
Po večerji smo izmenjali svoje vtise s tovariši, ki so plezali v smereh Seekopfla in Grosssandspitze. Večina, ki je prišla pred nami na Karlsbadsko kočo, je sklenila odriniti v dolino, Habjan, Čebular in jaz pa smo imeli v načrtu še eno turo. Po daljši debati smo se odločili za prvo ponovitev severozahodnega raza Rdečega stolpa (Rotenturm). Omenjeni raz je bil preplezan pred nekaj dnevi in označen z gornjo peto, mestoma s šesto stopnjo.
Zjutraj smo se poslovili. Ob sedmih smo že ogledovali strm raz na sedlu Schmiedelsattel, od koder se po poševni polici pride do navpičnega praga pri vznožju raza, nad katerim je vstop. Stena nam ni delala preglavic. Po kakih 250 m relativne višine smo prišli na vrh, kjer smo zadovoljni z uspehom v najlepši plezariji, kar smo jih imeli v Avstriji, opazovali zahajajoče sonce. Mrak se je kradoma spuščali v dolino Laserza, ko smo prispeli na Schmiedelsattel. Še pol ure in bili smo v Karlsbadski koči.
Ko smo stopili v kočo,nam je stopil nasproti fant visoke postave, prožil je roko in nam v slovenščini čestital. Najprej sem ga zaradi slovenščine začuden gledal, nato pa povedal, da pri ponovitvi ni umestna čestitka. Bil je sin slovenskih izseljencev v Ameriki, ter si je kot ameriški oficir izbral Tirolsko za svoj letni odmor. Beseda da besedo in v razgovoru smo posneli, da v tujini poznajo jugoslovanske športnike, zelo malo pa delo naših alpinistov in organizacij Planinske zveze, ki kot enotna organizacija predstavlja popolnoma nekaj drugega kot pa različna planinska društva v drugih državah. Večer smo preživeli pri steklenici piva v živi debati.
Zjutraj ob petih smo odrinili in vsakdo od nas je obračal pogled na gorski venec Laserza, ki je v rastoči jutranji svetlobi, sem in tja predrti s svetlimi pasovi sonca, dvigal posamezne vrhove in detajle sten, katere je v grapah objemal mrak z zadnjimi močmi. Ob sedmih smo že tovorili nahrbtnike, trikrat lažje od tistih pred enajstimi dnevi. .
V Lienzu smo si ogledi mesto in se zahvalili Leu za pomoč pri opisih smeri. Pri tem nam je Leo zatrdil, da so smer desno od kamina Alpenraute večkrat naskakovali in se šteje kot nova. Problem je bil v prehodu iz prečke čez ploščo, oziroma preko na videz nemogoče poči, katere smo se lotili. .
Od Špitala, v katerem se skoraj nismo mudili, smo krenili po stranski poti ob jezerih proti Beljaku. V Millstättskem jezeru smo se sprali ter po izdatni malici krenili na pot. Noč nas je kmalu zalotila. Edino moja luč je nekako svetila, tako da smo tipaje vozili med valovitim svetom ob jezerih in to do Afritza pretežno navzgor. Le sem in tja skozi vasi, v katerih je polno reklamnih desk različnih hotelov, je zgrajena bitumenska cesta, Drugače pa je slabo nasuta pot, katere ni hotelo biti konca. Toda od Afritza dalje je bil zopet asfalt. Postali smo zopet boljše volje, katero smo izgubili z nočjo. V Beljak smo prispeli okrog desete ure. Vpraševali smo za prenočišča, toda na razpolago so bili samo hoteli, za nas predragi.
Po daljšem iskanju smo ob eni uri zjutraj našli prenočišče v bližnjem gozdu. K sreči je bilo dokaj toplo. Zjutraj smo se spoznali s slovenskimi izseljenci izpred vojne. Ko sem jim približno razložil življenje pri nas, so pričeli verjeti, da v državi, kjer vlada delavski razred, kjer je podjetnik delavski svet, ni bede, ampak dostojno življenje.
Naslednjo noč smo prenočili v Celovcu in to zopet v neki šoli, v kateri je imela organizacija Osterreichische Jugendherberge Verband (nekak Ferijalni Savez ozimora Počitniška zveza) zasilna potniška prenočišča. Spali smo za dva šilinga na tleh v učilnici.
Zjutraj smo se osvežili v Vrbskem jezeru in počasi odrinili proti Gorenjski. Nismo se jezili na navadno cesto. Kot da se to samo po sebi razume, smo potiskali svoja kolesa navkreber. Pod Ljubeljem smo otresli vse šilinge in spravili skupaj za steklenico piva ter za tri kose črnega kruha. Ko smo bili na meji, so se veseli vriski izgubili med vrhovi naših Alp. Do Tržiča smo še malo pogreli torpeda, nato pa na Pošti slavili vrnitev. Ob dveh zjutraj smo zopet zagledali naše Kamniške planine, ki so se jasno odražale na čistem; temnomodrem nebu, posejanem z milijoni svet1ikajočih se draguljev.
Tako se je končala prva odprava alpinističnega odseka Kamnik v inozemstvo. Precej sitnosti je bilo, toda z dokajšnjo pomočjo Planinskega društva, ki z razumevanjem gleda na razvoj alpinističnega odseka, in z našo dobro voljo smo dosegli dokaj lep uspeh.

Albert Štupar

Slika iz Spittala je povzeta iz knjige: Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, France Malešič...

 

 

 

Oznake: KOL, PV
eXTReMe Tracker