Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na ven oster, na not piškav

25.09.2008

 

nedelja, 28. september 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2789

Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Babji zob, skalni osamelec nad Savo Bohinjko.

Ljudstvo ga je duhovito poimenovalo po znamenitem zadnjem zobu, simbolu tečnobe in babje zlobe – namreč skalni rogelj, ki štrli iz strmega severozahodnega pobočja jeloviške planote. Pripovedka pa ga označuje tudi kot zob, ki je bil izpuljen zmaju. Valil da se je po Savi Bohinjki navzdol, dokler se ni postavil pokonci.

Geologi o takšnih skalnih samotarjih vedo povedati, da so sestavljeni iz trših kamnin kakor njihova neposredna okolica in da so bili v zemeljski zgodovini bolj odporni proti eroziji. Imenujejo se zob, igla, turn, dedec (če so prišpičeni) ali baba (če so bolj zaobljeni). Videti jih je v apnenčastih in dolomitnih strminah ali grebenih povsod po Sloveniji, vendar nikjer tako preteče, tako izzivalno kakor nad Bohinjsko Belo.

Če je Babji zob lepo videti z Dežele, velike izravnave med Bledom in Radovljico, je, logično, z njega lepo videti Deželo; in ne samo Prešernovo »okoljšno raja«, ampak tudi Karavanke nad njo, triglavsko pogorje na zahodu in sotesko Bohinjke ter venec Spodnjih Bohinjskih gora na jugozahodni strani. Vzpon nanj se z bohinjske ceste dozdeva kratek - za utrjenega planinca tako rekoč le skok. V resnici se pokaže za spoštovanja vredno planinsko pot, ki je ni primerno priporočiti zasedenim in nerazgibanim ljudem. Tisti pa, ki so utrjeni in dobro obuti, bodo na njej uživali. Idealen izlet za športno razpoloženo družino!

Gor in nazaj traja izlet le dobre tri ure, pot pa se venomer spreminja: začneš jo po traktorski poti, preideš na kolovoz, prečkaš valovito jaso pastirske planine, se vijugavo vzpenjaš skozi gosto grmovje in prideš na senčno gozdno pot, kjer ti pod nogami šušti staro ali novo listje; tu in tam imaš pred seboj okljuke, ali pa se ti steza kar na lepem postavi pokonci; in tudi nevšečna neobhodnost vseh naših poti v Julijcih ti ni prihranjena, namreč da se moraš na lepem spustiti in zgubiti sto v znoju prigaranih metrov višine. Tura vendarle ni pretirano težka: višina izhodišča je na 634 m, cilj pa na 1104 m.

Začne se v vasi Kupljenik. Za baročno cerkvijo sv. Štefana, ki je bila nekoč znamenita božja pot, kamor so nekateri verniki romali v sedlih, zakaj Štefan je priprošnjik za konje, se pot po košenici dvigne strmo v gozd. Njen najlepši del je smer po skalnem robu jeloviške planote, ki je ves čas čudovito razgledna. Z nje se ponuja nemara najlepši razgled na Blejsko jezero. Čudovito prija tudi dišeči, šumeči veter iz Soteske spodaj.

K Jami pod Babjim zobom se pride po samostojni poti, ki se od osnovne smeri kmalu po Kupljeniku odcepi na desno. Od zoba dol se k njej ne da spustiti zaradi prenevarnih strmin. Jama, ki se začne na višini 1008 m, je s svojimi brezni in rovi dolga približno 820 m, njeni stropovi so od 20 do 50 m visoko nad obiskovalcem. Vhodna dvorana je razsvetljena s hladno svetlobo, ki ne škodi jamski flori in favni. Izoblikovana je bila v času, ko je voda z bohinjskega ledenika vdirala v notranjost Jelovice. Prirodoslovec Peter Skoberne piše, da so »posebnost jame veliki kalcitni kristali. Največji so žal izbiti, nekateri teže dostopni primerki pa še vedno krasijo dvorano. V končni dvorani, ki so jo odkrili pred leti, so zanimive drobne sigaste tvorbe.«

Predniki, ki so skalnemu samotarju dali ime Babji zob, bi v svoji hudobiji najbrž še bolj uživali, če bi vedeli, da je ta zob piškav. Babji zob.

Besedilo in foto Željko Kozinc

eXTReMe Tracker