Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V spomin Pavletu Kozjeku

Slovenske novice, Novice Extreme - Iztok Osojnik: Poslavljamo se od člana ŠD Novice Extreme, vrhunskega športnika in iskrenega prijatelja

Borut Bergant, Janez Jeglič, Pavel Podgornik, Mariča Sabolek, Slavko Svetičič in še kdo ter pred nekaj dnevi tudi Pavle Kozjek. Polovica čudežne generacije, ki slovenskega alpinizma ni samo pripeljala v vrh svetovnega plezanja, ampak je dolga leta stran za stranjo odpirala tudi nova poglavja v knjigi svetovnega gorništva. Žal tista polovica, ki je za vedno ostala v gorah, večina v najvišjih, najzahtevnejših stenah sveta. Pavle je bil do zadnjega, do trenutka, ko se mu je pod nogami odlomila opast na sestopu po že preplezanem vzponu na Muztagh Tower v Karakorumu, eden najvidnejših. Vztrajno se je loteval vedno novih izzivov, ki so pomikali meje. V Južni Ameriki je legenda, v Himalaji je za njim vrsta enkratnih podvigov, s katerimi se je uveljavil v najelitnejših alpinističnih krogih. Bil je prvi Slovenec na vrhu Everesta brez pomoči kisika. Naštevati njegove vzpone nima smisla. Sicer pa si jih lahko vsak ogleda na njegovi osebni strani na medmrežju (»Sportkanal.com« ali blogger.com/profile/10330214866637934376). Vsekakor je bil do svojega zadnjega vzpona v Muztagh Towerju vseskozi med tistimi, ki so pomikali meje. Vendar pa ni bil samo alpinist, ampak celosten športnik. Maraton je tekel manj kot tri ure, kot za šalo je v družbi svoje žene, vrhunske zdravnice in triatlonke s kolesom v enem dnevu prevozil 170 kilometrov in več tisoč višinskih metrov ali sam v enem zamahu preplezal na Cho Oyu po novi smeri. Bil je vrhunski strokovnjak, matematik in računalniški izvedenec, ki je izoblikoval poseben računalniški program za obdelavo statističnih podatkov, in odličen predavatelj ter pisec, saj je v domačih in tujih časopisih redno objavljal članke o svojih vzponih in odpravah. Rad je tudi fotografiral in v zadnjem obdobju marsikateri vzpon tudi posnel s kamero. Imel je izvrstna, duhovita in silno zanimiva predavanja. Njegovo vedno malce zadržano pripovedovanje je v sebi skrivalo iskrive, duhovite, premišljene podtone, ki so se poslušalca dotaknili šele pozneje, po njegovem govoru. Bil je neskončno vzdržljiv in zdelo se je, da sploh ne pozna strahu. Človek brez psihe. A le na zunaj. Tu pa tam so skoraj neopazne pripombe izdale, da se je ob ovirah v gorah v njem kljub temu nekaj dogajalo. Po navadi je take trenutke opisal s kakšno šaljivo opazko. Nikoli ni popustil. Tudi v steni je tako dolgo motovilil okoli ovire, da je na koncu našel pot, kako jo preplezati. Prej molčeč kot zgovoren, toda nikakor ne dolgočasen. Bil je eden redkih ljudi, s katerim se je dalo molčati. Bil je odličen prijatelj in topel človek, nikoli se ni rinil v ospredje, umirjeno je stal ob strani in sledil dogajanju okoli sebe. Bil je sposoben plezati s komer koli. Nikakor pa se ni podcenjeval, vedel je, kaj zmore in kaj je storil, bil je ponosen na vzpone, ki jih je opravil in rad je imel družbo, v katero se je z veseljem vključil. Njegove zabave v Mačkovem grabnu slovijo še danes. Natančno je vedel, kaj hoče, in ko se je za nekaj odločil, ga ni nič ustavilo. Skoraj premočrtno in s skrajno racionalnimi koraki je izpeljal, kar si je zamislil. O svojih načrtih je spregovoril tako, mimogrede, a je prijatelje kaj kmalu osupnil s podvigom. Bil je ponosen na uspehe, ki sta jih želi hčerka Ana in žena Nada, s komaj prikritim veseljem je govoril o rekordih tako ene kot druge. Bil je izjemen človek, a v tem skoraj neopazen. Šele če si ga dlje poznal, si se zavedel, kako čudovit je. Ko si ga spoznal, si videl, da njegova človeška globina nima dna. Človek v življenju sreča le malo takih ljudi. Biti Pavletov prijatelj je bila redka sreča, plezati z njim pa še večja. Ne glede na ogromno razliko v izkušnjah in kakovosti plezanja je pomenila vsaka ura na vrvi skupaj z njim enakovreden dialog naveze v tistem starem duhu, ki ga je tako dobro zadel z vlogo Jožeta Čopa v filmu o njegovem legendarnem vzponu v Čopovem stebru. Čvrst, redkobeseden, zanesljiv, duhovit in dobronameren. Še eden od legend generacije rojenih v petdesetih letih. Odličen plezalec in še boljši človek, kot je rekel Marko Prezelj. Njegovi prijatelji in slovenski alpinizem smo z njim izgubili trdnega prijatelja in izjemnega klasika. Čeprav še vedno ne morem verjeti, da se po nečloveških naporih, ki jih je zmožen samo on, ne bo izkopal iz snega in se nekega dne vrnil med nas. Ne vem, zakaj tako čutim. Kakor koli že, vedno bo ostal z nami. Tak, kakršen je vedno bil. Pavle.

Iztok Osojnik

22.09.2008


 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti