Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V spomin - Pavle Kozjek (1959–2008)

Polet, 25.09.2008

delo.si

petek, 26. september 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 4147

Polet, Primož Kališnik: V soboto popoldne so se Pavletovi najbližji – žena Nada, hči Ana Karin, sorodniki in prijatelji – na pokopališču v Libeličah na Koroškem zadnjič poslovili od nepozabnega človeka.

Čeprav »ga ni bilo« in čeprav njegovo telo počiva nekje v nedostopnem in divjem svetu Himalaje, je bilo slovo v poznem popoldnevu mirnega, nadvse spokojnega jesenskega dne nepopisno težko. Spomini na velikega človeka, na dragocenega prijatelja, na vrhunskega alpinista so se prepletali, saj je bil Pavle vse našteto posebej in vse skupaj hkrati. Spomini so se stapljali s spoznanjem, kako veliko bi si še morali povedati ... Ogromno nam je dal, še več pa od njega nismo znali vzeti. Ponujal nam je redke stvari, videli in čutili smo jih, vzeti pa jih nismo znali.

Na majhni plošči tik ob pokopališkem zidu, znamenju, ki ne označuje groba, ampak spomin in spoštovanje in, vsaj zdelo se je tako, s priklicanimi spomini znova priklepa Pavleta na ta svet, je bilo spravljeno veliko več kot eno samo, minulo življenje. Mala siva plošča se je zdela kot ... kot bi nam Kozjek želel to ploščo vtakniti v žep, da bi jo za vedno nosili s seboj. Ne zato, da bi se ga vedno spominjali, ampak da bi bili z njo v trenutkih, ko je težko in se izgubljamo, boljši ljudje.

Do libeliškega popoldneva se je mnogim zdelo, da se je Pavle po tistem, ko ga naj ne bi bilo več, še vedno oglašal.

Ne vemo, ali nas je klical iz telesa ali nas je, ko se je njegova duša odpravila na novo pot, poiskal s svojo silno energijo, ki se še ni bila pripravljena posloviti s tega sveta. Tega ne vemo. Vsekakor smo mnogi čutili, da se Pavle oglaša. Jutro po njegovi smrti je na veliko naslovov prišla razglednica izpod gore, na večer se je pojavila stara elektronska pošta, s katero se je zahvalil za pomoč pri pripravi odprave, ko so v našem uredništvu snemali prispevek v njegov spomin, so prosili za Polet, v katerem bi bil Pavle, in smo rekli, »hm, tole bo pa trajalo, nimamo najboljšega reda, veste ...«, pa se je vrhu kupa neurejenih starih izvodov našla prav tista številka Poleta, na kateri je Pavle, zadaj pa mogočna gora. Med vožnjo mimo Mačkovega grabna – tja nas je vleklo, kot bi nas klical – se je zdelo, da se pelje zraven tudi on. Na gorskem kolesu je sedel kuštrav mladenič in divje gonil – kako podoben je bil Pavletu, ko smo ga po dolgem prigovarjanju pred leti spravili na gorsko kolo in na dirko od Planice do Tamarja. »Mater, je ..,« je dejal, nam pa se je zdelo imenitno, da je bilo težko tudi nekomu, kot je Pavle, tako rekoč za nas v dolini živeče človeku z drugega sveta. Spomini ... Kolikokrat smo mu rekli, naj začne kolesariti, pa ni in ni začel ... Letos je zastavil, v hecu smo ga povabili, da gremo skupaj v Solkan na državno prvenstvo za veterane v kronometru, in je privolil. Za trening v Himalajo, je dejal. Zadnjič smo peljali skupaj. Vsaj telesno.

Pavletovo klicanje je bilo tako močno, da smo se vsi, ki smo ga poznali in ga imeli radi – in se nam je zdelo, da nas je imel rad tudi on –, nekaj časa vedli, kot da se ni nič zgodilo in je še vedno med nami.

Verjamemo, da je tudi bil. Lahko, da je drugače, da nas ni iskal on, da smo ga s svojo žalostjo in obupom klicali sami ter ga tako priklepali nase in na svet, ki smo ga poznali za časa, ko smo s Pavletom delili življenje.

Dan pred slovesom v Libeličah smo z ženo Nado na kolesu počasi pobirali doline, klančke in mirne vrhe v Polhograjcih ter iskali odgovore in urejali hude misli, ki pridejo v času, ko nekoga ni več. Bolj ko smo mislili, da se peljemo stran od Pavleta, bliže je prihajal. Bolj ko je šlo popoldne v večer, jasnejši je bil njegov obris.

Toda ... Pavle bi želel, da bi ga zdaj spustili od sebe, da bo lahko v miru splezal na svoj vrh. Verjamemo, da je popolnoma miren, saj je videl, kaj je pustil za seboj in kako smo se tisti, ki smo z njim delili vsakdanjik, bodisi v dolini bodisi gorah, v urah žalosti pogovorili z njim in s samimi seboj.

Kako rad nas je imel Pavle, se zdaj mnogi sprašujemo. Svoje najbližje brezmejno, nepopisno ponosen je bil na hčer in na ženo, ki sta dajali njegovemu življenju smisel, na svoje domače, na Mačkov graben. Tudi na Libeliče, kjer so si hoteli postaviti občasno domovanje. »Pavle je najprej napeljal internet, da s prenosnikom v rokah ne bi begali okoli sosednih kmetov in se priklapljali,« se je nekje pri Smrečju nad Horjulom spomnila Nada. Prihajali so spomini, pogovor pa je bil težak.

In kako rad je imel nas druge? Verjetno se je v zadnjih dneh to vprašal marsikdo in iskal odgovor na to – od njega odgovora, ko je živel, nismo izvedeli. Mislim, da je imel Pavle to urejeno tako: imel je svoje ljudi, ki jih je zelo cenil, in s tistimi se je tudi družil. Drugi ljudje so bili zanj prav tako dobri in všeč so mu bili prav taki, kot so bili. Nikoli ni sodil in jemal jih je, ali pa nas je, take, kot smo.

Redko, skoraj nikoli ni srečati človeka, ki nikoli ne le da ni hotel, ampak ki ni znal reči kaj manj lepega o kom drugem, pa tudi če bi to moral.

Samo dvakrat, in to o v tem letu, se je pridušal in rekel, da »tole pa ni v redu«. Takrat, sedela sva pisarni in se pogovarjala o novih zgodbah, je bil prvič drugačen in nekateri smo nekako čutili, da je po svoje že odhajal. Nekatere stvari v slovenskem alpinizmu in povezovanju z mediji mu niso bile všeč, še več, čutiti je bilo, da ga površno podane in zgodbe s pol resnice zelo motijo, verjetno celo bolijo. In še nekaj je letos, pred odhodom, prvič dejal. Da je telesno tako dobro pripravljen, kot verjetno še ni bil in nikoli več ne bo. Čudno je zvenelo, nikoli ni tako govoril.

Pavle ni bil človek, ki bi hotel kakor koli prizadeti druge. Ko smo ga prosili, naj v reportažo, ki jo je napisal, doda tudi tisto, kar je povedal, pa tega v besedilu ni bilo, ni hotel. Prav tako ni želel objaviti fotografij, ki bi kazale, v kako nemogočih razmerah je plezal. Ni želel, da bi njegovi najbližji še bolj trepetali zanj, kot so.

Pavle je v vsakdanje branje spet prinesel vrhunsko planinsko literaturo. Kar je napisal kot reportažo, je oplemenitilo naš časopis. Njegovi letni opisi tistega, kar naj za varen korak vzamemo v gore, so gotovo nekaj najboljšega, kar je bilo na tem področju napisanega pri nas. Tehnični opis, zavit v neskončno ljubezen do gora. Gora, ki jih je privoščil vsakomur. In knjiga, ki jo je želel napisati; to ne bi bilo le vrhunsko branje za tiste, ki tako ali drugače živijo za hribe, temveč tudi obogatitev slovenske literature nasploh. Ni pomembno, kako poveš, pomembno je, kaj poveš. Resnica in poštenje.

To, kar bomo zdaj napisali, Pavletu ne bi bilo všeč, pa vendar. Pavle je odšel v svojo zadnjo steno, ker je želel nekatere stvari postaviti na svoje mesto. Pri sebi, v slovenskem alpinizmu in v javnosti nasploh. Na tisto, kar mu ni bilo všeč, je želel odgovoriti tako, kot je najbolje znal. Odgovoril je, pošteno, dobesedno do konca.

Zapustil nam je veliko breme: da ga tisti, ki smo razumeli njegovo zadnjo pot in ki nas je imel rad, ne bomo razočarali. Da bomo tisto, kar je v življenju edino pomembno, ljubezen, spoštovanje, dostojanstvo, poštenje in resnico, tkali v svoj vsakdanjik. Ne zato, ker je on tako želel. Zato ker je tako edino prav – pa naj bo to v današnjem času še tako težko, je to edina pot.

S Pavletom smo tekli, kolesarili, pisali, fotografirali, pili in se smejali, s Pavletom smo delali Polet, kot smo si ga želeli, da bi prišel med bralce – in Pavle je verjel v našo revijo. Ne tako dolgo nazaj je poklical, ko smo v neko kolumno vtkali del alpinizma in bili površni, in nas opozoril: »Tvoje zapisano velja, ljudje dajo veliko na tvojo besedo. Ni dobro, da si bil površen, saj bodo tako stvari, ki se niso zgodile, v javnosti sprejete, kot da so se.« Imel je prav ... Zato ker nas je omejevala dolžina zapisa, smo predstavili neresnico. Kakor koli obračamo, na koncu je bilo tako. Tudi ta naš površni zapis je pripomogel k temu, da je šel Pavle postavljat resnico, skrito v nevarni gori, kjer velja le to, kar si, in ne to, za kar želiš, da bi drugi mislili, da si.

Tisti, ki smo ga poznali, se lahko spomnimo v sebi: nikoli v njegovi družbi nismo bili žalostni. Smo kdaj pomislili na to? Pavle nam jo je tako malo zagodel, saj nam je vso količino žalosti namenil v enem kosu. Morda nam je tako hotel povedati, da se stvari vedno poravnajo – tudi če so zelo neenakomerno ali krivično razdeljene.

V Libeličah se je počasi spuščal mrak, polje zadaj, na avstrijsko stran in proti Dravi, so jemale sence. Komaj, komaj smo govorci še zmogli svoje na papir vtkane misli spraviti iz sebe.

In Pavle ... Zdelo se nam je, da je stal v kotu s tistim svojim pogledom, uprtim v tla, ko mu je bilo malo nerodno, morda se je tudi malo prestopal, z rokama, vtaknjenima s palci v žepe, glavo je obračal sem in tja. Želel je oditi.

Govoril nam je, naj ga izpustimo, da nas je imel rad.

In mi smo imeli radi tebe, Pavle. Neznansko te bomo pogrešali. Plezaj v miru, dragi prijatelj, pazili bomo na tvoji punci.

Tvoji prijatelji iz Poleta in vsi, za katere si bil veliko več, kot si si kdaj mislil. ■

eXTReMe Tracker