Večer, Narava, gore in ljudje - Boris Strmšek: Pod Mojstrovko privre kristalno čista voda in se v kratkih skokih razpenjenega potočka požene navzdol čez skalne pragove
|
Foto: (Boris Strmšek)
|
Po ljudskem izročilu naj bi bil globoko sotesko, zarezano v trdno skalo pod Prisojnikom na zgornjem koncu Trente, naredil hudič, ko ga je preganjal trentarski župnik z blagoslovljeno vodo. Hudič mu je namreč ukradel mašne bukve. Župnik je menda dobil bukve nazaj, luknja v skali pa je še danes tam. Sicer mislim, da je bolj verjetno, da je sotesko v steni prej kot hudič naredil zlatorog, saj so ga ljudje razočarali, ga hoteli ubiti, da bi se z njegovimi rogovi dokopali do zakladov, skritih globoko v gorah. In ko je zapuščal te kraje, je iz jeze z rogovi razril gore nad Trento. Kljub temu pa lahko odkrijemo del zakladov tudi brez zlatorogovih rogov, le oči moramo imeti odprte za lepote gora in narave. Tega mnenja bi bil tudi doktor Julius Kugy, čigar kamniti kip stoji blizu izvira Soče in zre navzgor na skalno piramido mogočnega Jalovca. Tukaj blizu privre iz globočin skalne razpoke pod Mojstrovko kristalno čista voda in se v kratkih skokih razpenjenega potočka požene navzdol čez skalne pragove. Tukaj izvira Soča, ki jo imenujejo tudi smaragdna reka. Vsakokrat, ko obiščem njen izvir, je drugačna. Včasih tiha in mirna, svetlobni žarki se igrajo v kristalno čistem studencu, ki se izgublja nekam v globine in nekoliko nižje prav sramežljivo priteče voda med skalami na plano. Spet drugič je izvir kalen, vode pa jezno skačejo ven in se peneče zapodijo proti dolini. A prve korake naredi Soča v zares izrednem ambientu, saj je obdana z veličastnimi gorami, njeno rojstvo pa občuduje tiha dolina, ki ponižno leži ob vznožju Bavškega Grintavca - Zadnja Trenta. Kaj kmalu se potoček spremeni v rečico, saj ga oplemenitijo vode izpod okoliških gora, ko pa zapusti dolinico, je Soča že kar nagajiva reka. Nekoč sem ob cesti nekaj sto metrov nižje čez reko opazil viseči most. Na tabli je pisalo Mlinarica in je kazala nekam proti stenam, ki se strmo spustijo v dolino. Pa saj Mlinarica je potok, ki izvira nekje zgoraj med Razorjem in Prisojnikom. Tam zgoraj sem ga že srečal. Le kje tukaj priteče navzdol? In sem šel pogledat. Na svoje presenečenje sem odkril globoko v skale zarezano sotesko, skozi katero se je strmo navzdol pripodil potok in se v nekajmetrskem slapu pognal iz soteske. Ali jo je naredil hudič ali zlatorog, pravzaprav ni pomembno, ambient v globoki soteski je enkraten. Strmo pečevje, ki se ponekod skoraj dotika, se na obeh straneh vzpenja nekam proti nebu, ki je kakor ozka reža na vrhu globoke jame. Takrat sem po hladnem potoku pregazil še kakšnih 50 metrov v notranjost do slapiča, ki se pripodi po vijugastem skalnem toboganu navzdol. Pogled iz notranjosti navzven je zares neverjeten. Nekoč so se skozi sotesko že spuščali, vendar je soteskanje sedaj na srečo prepovedano, saj je to eden najlepših tukajšnjih naravnih spomenikov. Do soteske vodi urejena stezica, nad slapom je bil do nedavnega čez potok na ustju soteske tudi most, vendar ga pogosto uničijo neurja oziroma voda, ki takrat pridre z vso silo skozi sotesko in nosi s seboj debla, skale in grušč ter pokaže svojo veliko silo. Sedaj je pred ustjem soteske lesen podest, od koder lahko pogledamo v globoko zarezo med skalami, dalje pa pot ni več urejena.
Če se boste preko Vršiča pripeljali v Trento ali pa navzgor po dolini Soče, boste našli most čez reko nekoliko nižje od Kugyjevega spomenika in odcepa za Zadnjo Trento ter izvir Soče. Spomladi bodo vode še posebno močne zaradi talečega se snega po visokogorju, sedaj pa nam bodo naše raziskovanje popestrile zlato rumene barve prihajajoče jeseni. Z avtomobilom je ta konec Slovenije enostavno dostopen, lahko pa seveda naredite tudi kolesarski izlet, tako s strani Bovca kot Kranjske Gore na drugi strani gora. Vsekakor vam omenjene naravne znamenitosti ne bodo vzele dosti časa, sicer pa je v njihovi bližini še veliko lepega, le oči morate odpreti in prisluhniti naravi. Mogoče vas zvabijo tudi skalni vrhovi, ki ponosno stojijo nad dolinami in čakajo, da se nekoč vrne zlatorog.
Boris Strmšek