Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tam, kjer se ta, visokemu slemenu in dolgi grbi podoben greben prek Potoškega Stola in Vajneževega sedla še enkrat požene v nebo, stoji naša gora.
Stol, najvišji v Karavankah, je mogočna gora, morda bi ji bilo bolje reči kar pogorje, razprostranjeno in visoko položeno od sedla Belščica na vzhodu daleč tja do sedla Seča na zahodu, in se nam takšno tudi radodarno razkazuje z gorenjske ravnine, še najlepše in najbolj mogočno tam od Blejskega jezera, medtem ko na sever, v koroško Dravsko dolino kaže svoje razdrto, prepadno in gruščev polno lice. Najpomembnejši je seveda dvoglavi Stol (Veliki, torej najvišji, in Zabreški Mali, le nekoliko nižji s Prešernovo kočo na temenu), vendar v njegovi dolgi gmoti gorniško veliko veljajo tudi na vzhodu stoječe Orlice, lepo koroško ime za greben, ki mu Nemci pravijo Celovška špica (Klagenfurter Spitze) in se preko Jelenčkov (Edelweißspitzen) spusti na prostrano sedlo Belščica, ter seveda mogočni greben, ki kot visoko gorsko hrbtišče sega daleč na zahod, na sedlo Seča in še dlje, preko prostrane Struške tja do ljubeznive Golice s prijazno kočo tik pod vrhom. Tam, kjer se ta, visokemu slemenu in dolgi grbi podoben greben prek Potoškega Stola in Vajneževega sedla še enkrat požene v nebo, stoji naša gora.
Vajnež (2104 m)
Vajnež z zahoda, zadaj Stol. Foto: Mitja Košir
Tej severozahodni Stolovi gmoti domačini tam globoko spodaj, na Koroški Beli, pravijo Belščica, ki je seveda veliko bolj vzvišena kot istoimensko sedlo na vzhodnem robu pogorja in komaj kaj nižja od glavnega vrha, vendar prav zaradi mogočnikove bližine in njegovega prevladujočega položaja izgublja na pomembnosti, pa naj zremo k njej z gorenjske ali koroške ravnine. Vendar le na videz, na prvi pogled. Ko se z njo soočimo neposredno, ko nam spregovori v vsej svoji žlahtnosti, še posebej pozimi, ko se tam zgoraj znajdemo s smučmi ali pa kakšnega prelestnega jesenskega dne splezamo nanjo po vznemirljivo izpostavljeni »skalaški poti« čez Viševnik, ugotovimo, da gre za odličen gorniški cilj in za mogočno karavanško goro, ki si lasti celo višinsko prvenstvo v jeseniški občini.
Na najvišjega v Belščici, na naš Vajnež, se je najbolj priporočljivo vzpeti z juga, z Javorniškega rovta nad Koroško Belo, kjer od umetnega jezerca na Pristavi krenemo v globoko dolino Medjega dola in se po njej vzpnemo na prostrane pašnike sedla Seča. Tukaj stopimo na Slovensko planinsko pot, ki povezuje Stol z Golico in po njej krenemo proti vzhodu. Pot nas popelje nad globoko kotanjo Rido, se vzpne na stranski vrh Kamnitnik in v dolgem loku preko južnih pobočij Belščice zavije na Vajneževo sedlo med našim vrhom in Potoškim Stolom. Od tod na vrh zahodneje stoječega Vajneža ni več ne daleč in na zahtevno, zato pa toliko bolj razgledno, saj stopamo po robu med sončnimi južnimi prostranstvi, kjer prevladujejo krotka prostranstva pašnega sveta, in strmimi melišči in skalnimi podrtijami senčnih severnih strmali.
Veliko bolj vznemirljiva in tudi zahtevnejša je »skalaška pot« s Seče po grebenu preko Viševnika (med obema vojnama v preteklem stoletju so jo nadelali člani kluba Skala), ki nas ob sicer redkih, a zanesljivih varovalih, predvsem pa ob zvrhani meri lastnega gorniškega znanja, pripelje na zahodni rob Belščice (Brezov vrh) in od tam ves čas po grebenski rezi na vrh Vajneža.
S severne, koroške strani, se je najprimerneje vzpeti na Sečo in naprej na Vajnež iz Medvedjega dola (Bärental) nad Bistrico v Rožu (Feistritz im Rosental), od Koče pod Stolom (Stouhütte) ves čas po dobro uhojeni in zaznamovani poti. Zahtevnejši in predvsem veliko napornejši je vzpon iz zatrepa Medvedjega dola, s Trate (Johannsen Ruhe), skozi goste zaplate ruševja in po prostranem melišču visoko pod Vajneževo sedlo ter preko krušljivega, s skrotjem prepredenega sveta na sedlo in po lahkem vzhodnem grebenu na vršno sleme. Tudi Vajnež ne bo zatajil pregovornega karavanškega bogastva – bogastva širnih, od obzorij do obzorij segajočih razgledov.
Več pomembnega boste našli v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in Vladimirja ter Irene Mušič Karavanke (Sidarta, 2007), poglejte pa tudi na zemljevida Stol in Begunjščica 1: 25.000 ter Karavanke-osrednji del 1: 50.000-
Mitja Košir