Planinski vestnik - Matjaž Šerkezi: Punta Serauta - Via ferrata Eterna Brigata Cadore.
Marmolada. Ledeno mesto s skoraj 13-kilometrskim labirintom predorov.
Ostanki človeške norosti iz prve svetovne vojne. Spomin in opomin mlajšim generacijam. Dolomiti. Sinonim za dobro skalo, strme stene in predvsem kratke dostope. Neskončni prelazi, številni kolesarji in prsate natakarice. S takšnimi in drugačnimi mislimi sva se z Marjanom ob osmih zvečer odpeljala iz Kamnika skozi Karavanški predor do prelaza Fedaia, kjer naju je čakal Nejc. Nekaj ur "polomljenega" spanja v avtomobilu in jutranja dobra volja ob pogledu na okoliške vršace. Dolomiti so mi bili zmeraj všeč, predvsem zaradi dobre skale in kratkih dostopov, v primerjavi z našimi hribi, kjer je ravno nasprotno ...
Tudi tokrat je bilo dostopa samo za petnajst minut, ravno prav za ogrevanje zaležanih udov. Lepo shojena pot s parkirišča nas je pripeljala do vstopa, kjer je bila tabla s sporočilom o zaprti ferati. Po podrobnejši preučitvi smo ugotovili, da je tabla iz leta 2005.
Skalne plati brez konca in kraja
Prva tretjina ferate je opremljena s starimi jeklenicami, pri katerih je treba paziti na štrleče konce, ki sumljivo grozijo v višini oči, v nadaljevanju pa jih zamenjajo nove, ki služijo samo za varovanje, saj niso napete. Začetni del preko plati prestavlja lepo plezanje po čvrsti skali, ki te pripelje na greben, s katerega je dober razgled proti Piz Boeju, Civetti in drugim znanim vrhovom. Številne kaverne, ostanki prve svetovne vojne, ti krajšajo čas in burijo domišljijo. Orientacija je enostavna, saj te med številnimi stolpi in stolpiči jeklenice vodijo prav do neizrazitega vrha Punta Seraute (2962 m).
Edina družba ta dan so bile planinske kavke, ki so čakale na priboljšek iz naših nahrbtnikov. Žal pa jim razen ostankov jabolka in koščka energijske ploščice nismo imeli kaj ponuditi in so se hitro vdale v usodo. Verjamem, da se jim kolca po starih časih, ko so v ta svet priromale še kakšne klobase.
S Punta Seraute vodi široka, z jeklenicami opremljena pot do naslednje norosti človeštva – srednje postaje gondolske žičnice, ki z Malge Ciapelle pelje na Marmolado di Rocco. Če je kdo utrujen, se lahko za 11 € odpelje v dolino, mi pa smo se odločili za slikovit sestop po zapuščeni vojaški poti.
Tisoče zarjavelih konzerv
Od postaje levo (južno) je napeljanih 150 višinskih metrov jeklenic, ki so vpete samo zgoraj in te pripeljejo na melišče v široko krnico nad Malga Ciapello. Iskaje prehodov v levo te vodi do stene, kjer te pozdravi na tisoče zarjavelih konzerv. Revni obroki vojakov, ki so sem mesece tovorili orožje in ga nato porabili v nekaj urah. Sizifovo delo, Herkulov pogum in pamet Pandarusa.
Izpod strme stene je pot, ki te po dobri uri pripelje v dolino, nakazana desno med alpskim cvetjem in rušjem. Mestoma izgine, vendar jo po nekaj metrih takoj ujameš. Na razcepih jo ubereš vedno v levo.
Če nimaš sreče in nisi dobil avtostopa nazaj do prelaza Fedaia, lahko med pešačenjem po cesti opazuješ celotno turo. Mi smo imeli srečo, saj nas je z avtomobilom čakala Nejčeva punca. Res je, dobra priprava na turo je bistvenega pomena.
Tura je zanimiva, ker te popelje v čas prve svetovne vojne, saj je ogromno ostankov različnih nabojev, kavern, usnjenih vojaških čevljev ... Osebno se mi ferata tehnično ni zdela preveč zahtevna, saj je dobro opremljena v stilu modernih dolomitskih ferat (samo jeklenice za samovarovanje), verjamem pa, da bi lahko kdo imel težave z zračnostjo v prvem delu poti z malo možnostmi za počitek, ter s stopanjem na trenje po neskončnih plateh. Obvezni so osnovna oprema za ferate, stabilna vremenska napoved in spremstvo gorskega vodnika.
Punta Serauta, 2962 m
Na vzhodnem koncu se osrednji greben Marmolade na vrhu Pizzo Serauta, 3069 m, razcepi v dva kraka. Proti severovzhodu se požene markanten greben, ki se sprva spusti na škrbino Forcella Serauta, 2950 m, nato pa se v isti smeri rahlo valovito nadaljuje do neizrazitega vrha Punta Serauta, 2962 m. Malo naprej se prevali proti dolini v obliki obsežnih, strmih skalnatih plošč – Lastia di Serauta, ki se brez prekinitve končajo v bližini sedla Passo Fedaia, 2056 m. Po teh ploščah in grebenu do srednje postaje žičnice na Forc. Serauti poteka znamenita ferata Via Eterna (Večna pot).
Kako do izhodišča: Skozi Karavanški predor se peljemo po Turski avtocesti do Spittala, kjer zavijemo po dolini Drave do Lienza. Nadaljujemo proti Silianu, Toblachu in Cortini, preko prelaza Falzarego do našega izhodišča, prelaza Fedaia, kjer je urejeno parkirišče za osebne avtomobile. Čas vožnje iz Ljubljana do prelaza Fedaia je 5–6 ur.
Dostop: S parkirišča na prelazu Fedai se spustimo vzhodno po dobro uhojeni in z rdečimi puščicami označeni poti. Ko se ta spusti najnižje, zavijemo desno, kjer že od daleč na skali vidimo velik rdeč F, tisti z boljšimi očmi pa tudi prve jeklenice.
Opis: Ferata je od začetka do konca opremljena z jeklenicami, ki te vodijo do cilja. Skala je dolomitsko čvrsta. Potrebno pa je tehnično znanje plezanja po feratah in veliko kondicije.
Sestop: 1. Z gondolsko žičnico do Malga Ciapelle, od koder dvakrat na dan pelje avtobus do prelaza Fedaia (ob 14.50 in 16.50 uri). Zadnja gondola pelje v dolino ob 16.25 uri.
2. Desno čez ledenik do prelaza Fedaia (2 uri sestopa). V tem primeru so obvezna oprema dereze in cepin.
3. Po opisani opuščeni vojaški poti (2 uri sestopa). Samo za izkušene stezosledce.
Ocena: PP 5, 1200 m, 6 ur plezanja. Obvezna oprema: plezalni pas, komplet za samovarovanje, čelada.
Literatura: Smith John, Fletcher Graham: Via Ferratas of the Italian Dolomites Vol. 1. Cicerone, Cumbria 2002.
Zemljevid: Marmolada, Pelmo, Civetta, Moiazza. Tabacco 015, 1 : 25 000
Matjaž Šerkezi