Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odprave

23.08.2008

četrtek, 25. september 2008, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1105

Ona, Posta/Med seboj – Mojca Gayen, Indija:

Vedno sem zelo vesela, ko me obišče v tej daljni Indiji kdo iz Slovenije. Danes se poslavlja prijateljica N., ki mi je zelo blizu, čeprav se poznava le kratek čas. Nekaj dni nazaj, ko sva debatirali o tem, kako bi lahko zbrali denar za nakup zemljišča in gradnjo lastne šole, mi je povedala, da je ravno pred odhodom v Indijo slišala za skupino plezalcev, ki so se podali na odpravo v Pakistan, za kar so prav hitro našli sponzorje. Na glas sva razmišljali, koliko denarja se potrebuje za takšno odpravo, in ker sva glede tega precej nevedni, seveda nisva našli dokončne številke. Strinjali sva se pa, da take odprave gotovo niso poceni. Zvečer potem nisem mogla zaspati, vse bolj sem namreč postajala jezna.

Občudujem, podpiram in si postavljam za vzor ljudi, ki živijo svoje sanje, ljudi, ki imajo voljo, moč, pogum, da skušajo uresničiti zastavljene cilje, pa naj bodo še tako visoki. Vedno rada, z zanimanjem, preberem intervjuje s posamezniki, ki so bili v življenju pripravljeni tvegati, ki so šli prek svojih strahov in predsodkov ljudi okoli sebe ter s trdim delom dosegli tisto, kar jim je bilo zapisano v srcu in duši. Hvalabogu, da so se našli ljudje, ki so jih znali podpreti finančno ali v kakšnem drugačnem smislu.

Ne razumem pa, zakaj lahko nekdo, ki se odloči nekaj preplezati oz. preplavati, zbere sponzorski denar v relativno kratkem času, midva z možem pa ne najdeva pokroviteljev, ki bi nama pomagali pri gradnji šole za tiste indijske otroke, ki za zajtrk pojedo skodelico riža, čez dan pa se igrajo z blatom. Pojavljala sem se v medijih, na obisku v Sloveniji sem naredila tudi nekaj predstavitev. Odzvalo se mi je kar nekaj posameznikov, ki so prispevali po 200 evrov za to, da sva lahko šolo ustanovila in se zdaj v njej uči 40 otrok iz najrevnejših družin. Vendar zaradi prostorske stiske ne moreva sprejeti več otrok, čeprav imam lep seznam ljudi, ki bi radi postali botri; ker ne veva, kje naj še najdeva prostor, ne moreva kupiti šivalnih strojev, na katerih bi se lahko starejši otroci in njihovi starši brez dela učili šivanja; zaradi stiske s prostorom ne moreva urediti niti skromne, male knjižnice, kjer bi otroci lahko prelistali kako knjigo; nimava možnosti, da bi poskrbela vsaj za tiste otroke, ki so sirote in nimajo prav nikogar, ki bi zanje skrbel. Čeprav nočem, vseeno razmišljam o tem, kaj bi lahko naredila z denarjem, ki se izliva v takšne in drugačne odprave. Koliko otrokom bi lahko pomagala. Koliko otrok bi se lahko tako kot moj mož, ki je imel sam botra, izkopalo iz revščine in pomagalo svojim družinam. Koliko otrok bi lahko svojo neuničljivo energijo in pozitivnost usmerilo v učenje pisanja, branja, računanja. Koliko otrok bi spalo s polnimi trebuščki v varnem prostoru. Koliko otrok bi začutilo, da jih imamo radi in da nam ni vseeno. Koliko otrokom in staršem bi pokazali pot in jim dali upanje.

Morda pa moje ime ni dovolj poznano in se ne bi zasvetilo nekje v medijih, morda ne poznam pravih ljudi, morda so ljudje že davno naveličani pomagati tretjemu svetu. Odgovora nimam, pa vendarle vztrajam, ker me moji otroci držijo za krilo in gledajo z velikimi očmi, kot da sem njihov angel. Ob takem razmišljanju mi na koncu ostane misel, da smo Slovenci gotovo fajn, ampak da je še vedno dovolj prostora, da postanemo še boljši.

Mojca Gayen, Indija
 

eXTReMe Tracker