Večer, 27.07.05 – Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti in vrhovi
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Cvetlične planjave na Ogradih
Letošnje poletje je pospešilo cvetenje visokogorskega rastlinja - Polne jase planik in drugo drobceno cvetje, zasejano med tratami in rušjem
Čeravno je bil nemara najprimernejši čas za izlet na planjave Ogradov v začetku meseca julija, bomo tudi zdaj našli na teh prostranih nekdanjih gorskih pašnikih veliko za svojo dušo. Ne le polne jase planik, katerih življenjski vek je daljši, tudi drugo drobceno cvetje med tratami in rušjem, zraven pa še mir, ki ga v bližnji Triglavovi soseščini prav zdaj kalijo karavane pohodnikov. Tudi Ogradi s svojimi 2087 metri postajajo zaradi dokaj lahnega in nezahtevnega pristopa cilj prenekaterega pohodnika, pa vendar se vam ni treba bati hude gneče, kar dokazuje vpisna knjižica.
Bolje je, da gremo sredi tedna in bolj zgodaj zjutraj, da ne bo pretirane gneče na gorski cesti k planini Blato, kjer si oprtamo nahrbtnike, potem pa strumno po stezi, pravzaprav kolovozu proti planini Jezero, ki jo zdaj oskrbujejo s traktorjem. K sreči se tisti cesti že kmalu odpovemo, saj zavije v desno pot na planino v Lazu. Te sprva dokaj zložne poti, ki kmalu zavije še bolj v desno in se izmenično v strmih in položnih klancih dviguje skozi skalne dolinice, sledimo vse do planine, ki jo po kakšni uri in pol hoje zagledamo levo spodaj v kotanji ter v njej položene bajte, staje in hleve. Planino in Lazovski preval nad njo objamemo le s pogledom, prisluhnemo tudi kravjim zvoncem, potem pa se polagoma odpravimo po poti proti planini Krstenici. Kmalu zatem že stopamo v senci zahodnega pobočja Ogradov. Steza se vije med skalnimi ploščami, tudi preko melišč in potem na levi strani opazimo tablo in puščico v levo. Ogradi piše na njej. Tu se poslovimo od markacij in zagrizemo po peščeni poti v strmino. Nekaj krajših in strmejših okljukov je pred nami, potem pa nad pečinami v desno in kmalu smo na prostrani travnati planjavi, pot pa se zdaj obrne v levo in krene skozi gosto travnato rušo, prepredeno z rušjem, polagoma navzgor. Desno spodaj opazimo razvaline in tramovje nekdanjega stanu, kar pomeni, da so nekdaj tudi tod pasli. Kmalu zatem ugotovimo, da so Ogradi v bistvu nekakšna bolj ali manj položna ter mestoma kotanjasta planotasta krajina, ki se razprostira z juga proti severu in katere vzhodni in zahodni breg tvorijo prepadne stene. Steza se med tema dvema bregovoma polagoma dviguje vse do vrha, kjer nas pričaka piramida kamenja, nekaj niže pa križ. Sedaj konec julija je pot posuta z odcvetelimi murkami, ki pa še imajo značilen sladek čokoladni vonj. Med travami pa vsepovsod odganjajo planike najrazličnejših velikosti, od majčkenih do pravcatih trofejnih s štirimi do petimi centimetri v premeru. Razgled z vrha je nepopisen in ga je treba doživeti. Ogradi so osamelec: proti jugu pasemo oči po planinah - levo je Krstenica, desno in zadaj planina Viševnik, nad njo Pršivec, za njegovim grebenom južne bohinjske gore, desno vse do Krna, severneje pa Stogi z Jezerskim prevalom, zadaj Vernar ter Rjavina s Triglavom in naprej vse do Kanjavca ter Debelega vrha nad Konskimi policami in Voglov. Tudi če megla ali oblaki ukradejo poglede dalje, ostanejo razgledi na bližnjo okolico: na prepadne strmine proti planinama v Lazu ali Jezercu na drugi strani gore ter nemara grebenski prehod na spodnji Lazovski preval.
Večina planincev se odloča za vzpon na Ograde prav s tega prevala, na katerega smo mi previdno tipali navzdol, saj vodi pot po ozkem krušljivem skalnem grebenu, levo obraslem z rušjem, desno pa ozaljšanem s prepadi. Gor je vsekakor lažje, a s polno mero previdnosti je mogoče lesti tudi dol, ker nas je pot z Lazovskega prevala vodila v desno v eno najlepših zgornjih bohinjskih planin, na planino Jezerce, ter od tod pod Stogi na planino Krstenico ter po lovski stezi na planino Blato. Tudi sama pot z Lazovskega prevala skozi Jezerca (ob daljšem dežju jih nastane nekaj, precej podobnih onim na Slemenu pod Mojstrovko, zdaj pa o njih ni ne duha ne sluha) je bila zadnjič markirana pred desetletji, zato po njej hodi le malo planincev, tako da je samotna in tiha, če odmislimo tistih nekaj zvoncev bikcev in voličkov, ki se pasejo na tratah. Od tod naprej se boste že znašli, sicer pa za lovsko pot na planino Blato povprašajte pri pastirjih na Krstenici. In to je to.
Jože Praprotnik