Iztok Snoj 25.09.2008 07:30 4897 0

Jezerska Kočna

Kratka četrtkova zgodba na enega od vrhov nič kaj krotke gore.

Gora mnogih vrhov

V Zgornje Ravni se spušča oblak z Grintovca

Spodnje Ravni. »Ali sem prišel na Češko kočo?« Gospe so rade priskočile s pojasnilom. »Je! Kam pa ste namenjeni?« »Na …« Prst počasi dvigujem po lesenih smerokazih, dokler se ne ustavi na pravem. »… Kočno!« Ena se dobrohotno nasmehne. »Za Kočno ste pa danes že prepozni!« Češka koča stoji na preverjeno čudovitem kraju. Na Spodnjih Ravneh je verjetno izvir dobrega počutja izpod Grintovca. Dotočim si dobro vodo. Oskrbnik se je zagledal v stene nad kočo. Zdi se, da se jih ne more nagledati.

Zgornje Ravni. Meja med vegetacijo in skalovjem je ostra. Nad kočo začenja resnejši svet. Pod ostro Dolško škrbino je mala krnica dodobra napolnjena z drobirjem in večjimi skalami. Kolikšen del gore se je moral nekoč usuti tu doli? Po barvi in preperelosti materiala se je moralo zgoditi že zdavnaj. V zadnjih letih so gore ponovno oživele, v njih se dogaja marsikaj. Mi pa se čudimo. Gore niso od nekdaj bile take in popolnoma statične. Skalnat rob nad kotlom me nagradi z novim razgledom. Globoko v dolini so barve peska živo oranžne in dajejo vtis gorskega gradbišča.

Na vrhu. Biti na najvišji točki še zdaleč ne pomeni biti na gori. Gora je razpotegnjena v več smeri. V poznopopoldanskih urah tople barve najavljajo konec poletja. Ožarjen vrh so že krepko ožgale strele. V teh višinah so gospodarji oblaki. Danes v zraku lebdi z njimi mir. Na drugi strani rdeče škrbine ima gora še en krušljiv vršiček. Mar je višji od označenega vrha? Za vsak slučaj zlezem nanj, pogledat, ali se z njega vidi kaj bolje na jezersko stran. Dobro uro do sončnega zahoda se začnem spuščati na senčno stran. Pod gladkim skalnim trebuhom gre po zlizanih skalah kot po toboganu. Sence so iz dolin že začele lesti v višine.

Skriti kotički. Stojim natanko nad Makekovo Kočno, kjer se je letos podrla Čedca, ena izmed jezerskih znamenitosti. Lani aprila sem na Kredarici ujel prispevek o smučanju z najvišjih vrhov celin. V spominu je oživel njen delček z vprašanjem o lepotah tistih pokrajin. Davo je pojasnil nekako takole: »V Sloveniji imamo veliko lepih kotičkov, ki še čakajo, da jih odkrijemo.« Kaj bo nastalo iz podora tam spodaj? Med tekom po melišču mi zelo pomaga smučarska tehnika.

Dobra pot. Sestop po skrbno vzdrževani sprehajalni poti, na kateri sem popoldan srečal tujce zadovoljnih obrazov, je tekoč in navkljub temi prijeten. To je pot, ob kateri sprehajalci in občudovalci sveta pod Grintovcem in Kočno puščajo lepe in prijetne misli. Vsem, ki sem jih danes srečal, so od zadovoljstva žarele oči. Na parkirišču se ponovno spomnim na Aleševo smrt, za katero sem izvedel tik pred odhodom v gore. Kako lepo je Kočna iz mene potegnila žalostne misli in naredila iz ture lep spomin nanj.

Iztok Snoj