Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

O Sorici, Meti in večni lepoti

Motorevija: september 2008

 

 

 

sreda, 24. september 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 5472

Motorevija: Najprej in na začetku; kakorkoli se že znajdete na Sorici – z imenom previdno. “Sorica” gor in “Sorica” dol, vas bo takoj naredilo za tujca, obiskovalca in turista. Domačini svojo vas imenujejo brez izdajalskega “i”.

Sliši se kot “Sorca”, kar je kakopak dramatično drugače od uradne verzije. In ko boste besedo nekajkrat na glas izgovorili, obenem pa pogledali na naselje, razmetano po travnikih, boste razumeli, o čem govorimo.

Pred prihodom na Sorico se peljete po Selški dolini skoraj, dokler gre. Novinarji z občutkom za dramo radi pišejo “o posledicah lanskoletne katastrofe”, a racionalnejšega duha lepota soteske za železniki prevzame prav toliko kot njena zahrbtnost. In potem, tik preden se poti odločijo prečkati na primorsko stran, odcep desno.

Klanec je hud in takšen je vse do prevala nad Sorico nekaj kilometrov višje. Znajdemo se na cesti, ki nas v enem samem zamahu popelje iz Selške doline v dolino Save Bohinjke, kar jo po pomenu in velikopoteznosti postavlja ob bok vršiški cesti; le da je soriška mnogo manj oblegana. 

In še to; Sorica je kar pomemben kraj za slovenski avtomobilski šport, saj je gostila nekaj gorskih avtomobilskih dirk. Serpentine, ki jih tik pod vasjo danes vzorno obnavljajo, so videle precej zanimivih obračunov. 

Sorica je eden simbolov. Sicer ni razvpita kot Bled ali Lipica, vendar pokrajina pod Ratitovcem, Blegošem in Poreznom predstavlja stereotip slovenske pokrajine. Sorica je tudi največkrat posneta slovenska vas! Tu so posneli dele iz “Cvetja v jeseni”, družinsko sago “Lucija” in “Pastirce”. Skratka: če si hočemo napolniti samozavest in si utrditi skrušen nacionalni ponos, je treba sem gor.

Sorica se je rešila. Kdo ve zakaj je ubežala usodi sosednjih vasi, kjer so se ljudje iz teh krajev izselili. 

Pod Ratitovcem je sicer še mnogo slikovitih vasi: Spodnje in Zgornje Danje, zaselek Trojar, Torka, Zabrdo in Ravne. Vendar so vasi mrtve, kmetije propadajo. Stara, dobro znana zgodba, ki ji je oblast prilepila birokratsko etiketo “demografsko ogrožena območja!” Toda, če človek še nekako razume, da ljudje bežijo iz brezupa Haloz, Kozjanskega ali Slovenskih goric, mu nikakor ni jasno, kako se lahko nekdo izseli iz raja. Bog ve, kaj je v tistih povojnih letih obljubljala dolina, da so ljudje zaklenili velika vhodna vrata in odšli navzdol. In potem mi v edini gostilni pripovedujejo o Judu, ki, star osemdeset let, z vasico deli svojo starost. Pride iz Jeruzalema in preživi poletje v najeti sobici. Mogoče nepomembna malenkost, vendar ne pozabimo, da sinovi Izraela vedo vse o iskanju obljubljene dežele z medom, mlekom in vsem tem. Da je eden izmed njih prišel do Sorice, je za vasico nenavaden, vendar očiten kompliment!.

In če smo že pri gostišču; postrežejo z odlično lazanjo, ki se je ne bi sramovali niti sredi Rima. Domači gastronomski čistuni bodo najbrž skočili pokonci, češ; kje je salama, pa žganci, zelje, ocvirki in ostale relikvije slovenskega prehranjevanja. Hočem reči, da je testeninarstvo v enem od kronskih draguljev slovenstva lahko razumljeno kot smrtni greh; vendar izobražen popotnik ve, kako je vasica preživela polovico 20. stoletja tik ob “rapalski meji”! Lazanjo torej razumem kot kulinarični sprehod v preteklost Sorice in jo pojem. 

Sorica je vedno lepa. Kot pravi turistični letak pomladi dehti, poleti zori, jeseni je odeta v prekrasne barve in pozimi jo objame mrzli mir. In ko stojim gori, tik preden zadnji pogled prekrijejo gozdovi, se zavedam nevarnosti, ki preti vasi. Jaz in meni podobni, kot ne navsezadnje tudi pričujoči spis, smo za Sorico najbrž bolj škodljivi, kot koristni. že danes ni enega samega macesna, ki ga nismo poslikali iz vseh stani, ni razgledišča, iz katerega ni bilo na vas usmerjenih na tisoče pogledov, ni krave, ki ni služila pastoralnosti trenutka. 

Postalo pa bo še huje; zmedenost slovenskega urbanizma, koruptivnost in birokratska domačnost bosta vas slej kot prej odprli dolini in njenemu kapitalu. Prišli bodo, vendar ne potomci tistih, ki so odšli pred desetletji, temveč ljudje, ki na novo odkrivajo romantični mit o “kmetu poštenjaku”, ki poskušajo svojo plehkost napolniti z instant “roussojevstvom” iz začetka novega tisočletja. Prišli bodo, iščoč lepoto, ki kot v stari legendi 24 ur na dan vpliva na vse čute in zdravi duha in telo. 

A ne bodo se vprašali in ne vedeli odgovora na bistveno vprašanje: ali je Sorica ustvarila Groharja ali je Grohar ustvaril Sorico? Gre namreč za večni aksiom, po katerem resnična lepota nastane v bogastvu opazovalčevega duha in po katerem človeške surovine vidijo le lepoto, ki je naprodaj. 

Na srečo filmi, v katerih so pomembni dolgi kadri po pokrajini, niso več v modi. Ker bi komu prišlo na pamet, da posname drugi del “Cvetja v jeseni”! O potomcih nesrečnih ljubimcev, o današnjem odnosu med ruralnim in urbanim, med starim in mladim, poštenim in zlaganim. In bi posnel dolge kadre po pokrajini ter presenečen ugotovil, da se ni nič spremenilo. V celuloid bi se zapisovale iste podobe kot pred desetletji in gledalci bi na platnu uzrli isto zemljo, ki jo je konec devetnajstega stoletja obdeloval “Sejalec”! 

Na zadnjem razgledišču, tam, kjer so si dirkalni avtomobili včasih oddahnili na nekaj metrih ravnega sveta, mi je jasno, kako je Sorica pred zahtevno nalogo ostati vedno lepa in hkrati preživeti na čist, le njej lasten in naraven način. 

Kajti, če bo kot ona slika gnila na podstrešju, medtem, ko bo svetu kazala svojo slikovito zunanjost, jo bomo vsi skupaj izgubili. 

Potem navzdol. Mehkoba oblin in spokojnost gozda popotnika pripravljata na turistično histerijo “bohinjsko-blejskega” dvojca. Morebiti pa ti hribi resnično najlepše ležejo v slovenski narodnostni značaj. Visoke Alpe so predivje, Prekmurje premastno, Primorska predraga, Štajerska nerazumljiva in Koroška predaleč. Ti hribi pa niso ne previsoki in ne prenizki. So strmi in ljudje morajo trdo delati ter so zato zdravi. Narečje je milo, kmetije so trdne in industrija je daleč. Pokrajina je jasna in vsem razumljiva, ob jeziku edini skupni imenovalec slovenstva. 

Od “Ne joči Peter” preko “Pastircev” in “Lucije” ljubimo in sovražimo skupaj s to pokrajino, dokler se vse skupaj ne steče v vsesplošno narodovo katarzo, ko Polde Bibič na pokopališču v Sorici pokoplje Mileno Zupančič. 

Raj za pohodnike: Sorica in Soriška planina

Torišče prostočasja okoli Sorice je Soriška planina. Pozimi priljubljen, čeprav žepni zimsko-športni center, se tudi poleti spremeni v izhodišče za premnoge izlete po, za slovenske gorniške razmere, še neobljudenih hribih. Na Ratitovec, Črno prst ali po grebenih vse do Komne so ture, ki pohodnika popeljejo v zeleno kraljestvo alpske pregrade. Popotnika z občutkom za zgodovino, fascinirajo vojaški objekti na rapalski meji. Lajnar in Možic sta še danes prepredena z utrdbami, ki naj bi Italijo varovali pred agresijo iz vzhoda. Sorica, ko človek prigrize višinsko razliko, je tudi kolesarski raj.

V Sorici je zanimiv sprehod do kraja, kjer je bilo Groharjevo otroško prebivališče in je uro oddaljen od Sorice. Sprehod poteka po poti, ki je malega Ivana vsak dan vodila v šolo. Obiskovalci si lahko ogledajo soriško stavbno dediščino, ki je opisana v priročnem vodniku. Prenočišče lahko dobite v gostišču ali pri nekaterih kmečkih turizmih.

Več informacij na spletni strani www.sorica.si.

Največji soriški sin: Ivan Grohar

15. junija 1867 se je v družini revnega gostača v Spodnji Sorici rodil sin. Nič ni kazalo, da bo živel drugače od svojega očeta. Bil bi za pastirja, hlapca ali drvarja. Vendar se je obrnilo drugače in malega Ivana je začelo zanimati podobarstvo. Prvemu učitelju Šubicu je kmalu pobegnil, dalj časa pa se je zadržal pri Bradaški v Kranju. Nekako se je znašel v Münchnu, kjer je srečal Riharda Jakopiča. To srečanje je Ivanu Groharju spremenilo življenje. 

Jakopič je v mladem sonarodnjaku takoj spoznal izjemen talent in ga priporočil takrat slavnemu Antonu Ažbetu, pri katerem je nato Grohar risal in študiral do preloma stoletja. Vendar pa je Grohar kmalu začel razmišljati in delati kot slikar impresionist. Skupaj z Jakopičem, Jamo in Sternenom je tvoril krog slovenskih impresionistov, ki so se s svojimi deli, za tedanje slovensko slikarstvo, povzpeli neverjetno visoko. Preselil se je v Škofjo Loko, kjer je živel z majhnimi presledki ter prijateljeval z vso takratno slovensko intelektualno elito. žal je bolezen – jetika – leta 1911 napredovala, tako da so ga prepeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je tudi umrl. 

Ivan Grohar je danes na pol pozabljen. Slika ali dve sta se prerinili v šolski sistem in vsake toliko marketingarji oskrunijo “Sejalca.” Groharjev spomin živi naprej le v Sorici – z obnovljeno rojstno hišo so Soričani, pod duhovnim vodstvom družine Kačar, spominu na genialnega sovaščana vdihnili vsebino. Po lanskih katastrofalnih poplavah so v Groharjevo hišo vlomili in odnesli šest od trinajstih slikarjevih zgodnejših del, ki so bila tam razstavljena. Njegov kip na začetku vasi še stoji.

Marko Radmilovič

eXTReMe Tracker