Gorniška potepanja: Izhodišče za vzpon na najvišji vrh dežele tisočerih jezer je vasica Kafjordbotn, ki leži ob enem od številnih fjordov med Alto in Narvikom. Skozi dolino Kafjorddalen se vije cesta, ki se dvigne do spoštljive višine osemsto metrov. Ob koncu avgusta je visoko nad polarnim krogom dišalo po snegu ...
V deželi tisočerih jezer
Na obzorju so se izza modrega Baltika začele dvigati bele stavbe glavnega mesta Finske. Helsinke sva si ogledala v nekaj urah, nato pa usmerila volan proti severu, v nama veliko ljubši svet miru in tišine. Slovitih skakalnic seveda ni bilo mogoče kar tako izpustiti. Lahti, Kuopijo in Kuusamo so, kot sva ugotovila kasneje, prav 
primerna mesta za postanek tudi zaradi zaletišč, ki se dvigajo visoko nad značilno pokrajino finske dežele. Razgled z njih seže daleč, daleč ... Gozdovi, jezera in »rogati prijatelji« so naju spremljali stotine kilometrov.
Popoldne naslednjega dne sva dosegla mesto Ruka pri Kuusamu (že zelo blizu polarnega kroga) in se povzpela na prvi hrib na Finskem – Rukatunturi (462 m). Dež in mraz sta naju kmalu spodila v toplo zavetje. Do Narodnega parka Oulanka sva se potrudila v istem večeru. Dež se naju je usmilil, tako da sva lahko brez pelerin prehodila zanimivo, štiri ure dolgo krožno pot, ki se vije ob reki Kitkajoki. Največja znamenitost ob poti je Jyrävä, devet metrov visok slap na omenjeni reki. Višina ni ravno navdušujoča, a vode je zelo veliko ...
V ušesih nama je šumelo še vso noč. Nekaj zaradi slapu in drugih brzic, ki so naju spremljale ob večernem sprehodu, malo pa zaradi dežja, ki je spet začel prepevati svojo pesem po strehi najine »hiške« ...
Naslednje jutro ni obetalo kaj prida. Na pol prebujena sva se odpravila proti mestu Rovaniemi. Menda tam nekje prebiva božiček. Želja je bila samo ena – sonce. Na polarnem krogu sva ga našla. Dobri mož naju je uslišal. Vsaj takrat, ko je šlo zares, nama vreme ni preveč nagajalo.
Pot naju je vodila skozi deželo Laponcev naprej proti severu. Vedno manj je bilo avtomobilov, vedno manj dreves, vedno več živali in vedno daljši dan. Resnično se nama je zdelo, da prihajava na konec sveta. Ravna cesta z neznatnimi vzponi in spusti je veliko pripomogla k temu občutku. Pri jezeru Inari se nisva usmerila proti vzhodu (ta cesta vodi proti Nordkappu), ampak sva nadaljevala naravnost na sever do zadnjega finskega kraja Utsjoki. Naslednji dan naju je namreč čakala celodnevna tura na pravi Nordkapp – Kinnarodden na polotoku Nordkyn. O tem v naslednji objavi.
Halti, najvišji vrh Finske, sva dosegla čez nekaj dni z norveške strani. Če bi se nanj povzpela z juga, bi se morala pripraviti na več dni dolgo hojo, s severa pa se da stopiti nanj po »samo« osmih urah nezahtevne, a zaradi nenadelane poti in ogromne količine kamenja naporne ture.
Izhodišče za vzpon na Halti (1324 m) je vasica Kafjordbotn, ki leži ob enem od številnih norveških fjordov med Alto in Narvikom. Skozi dolino Kafjorddalen se vije dobra makadamska cesta, ki se dvigne do spoštljive višine osemsto metrov. Vmes »skoči« čez globoko sotesko. Pogled z mostu vzame sapo. Sem gor sva se pripeljala pozno zvečer in v kratki poletni noči le slutila obrise okoliških gora. Ko se je strmina unesla, je postala cesta zelo slaba. Da ne bi avto prehitro razpadel (do doma je bilo vendarle še nekaj tisoč kilometrov), sva rajši ustavila »tehnične« konje in naslednje jutro pognala svoje.
Ob svitu je bilo zunaj bolj žalostno. Nisva vedela, ali bi se smejala ali jokala. V sicer čudoviti pokrajini, ki očara s svojo prostranostjo in številnimi jezeri, je bil veter glavni gospodar. Nič kaj se nama ni ljubilo iz tople postelje, še posebej potem ne, ko je termometer pokazal samo nekaj stopinj nad ničlo. Tudi megla se je podila okoli vrhov. Ob koncu avgusta je na osemsto metrih visoko nad polarnim krogom dišalo po snegu ...
Šele ob devetih sva se sestavila in krenila na pot. Do velikega jezera Guolasjavri je šlo po slabi cesti verjetno res hitreje peš. Popoldne sva videla, da je tukaj celo nekdo peljal. Ob jezeru in (uradnem) parkirišču sta tudi dva zaklenjena bivaka. Ključ se menda dobi v dolini pri lastniku.
Najinega cilja k sreči ni zagrnila megla, tako da z iskanjem možicev, ki so edine označbe na gori, ni bilo težav. Počasi se je tudi vreme izboljšalo. Veter je na trenutke čisto ponehal. Na vršnem pobočju sva imela nekaj težav z iskanjem prave smeri. Možici so postavljeni vsepovsod in včasih res nisva vedela, katerim bi sledila. Nazadnje sva s pomočjo zemljevida določila svojo smer proti vrhu. Ni bilo zaman. Kmalu zatem sva ga dosegla. Malo pod njim sva srečala nekaj belk, ki so tudi tam plašne kot doma. Veter je spet okrepil svojo sapo, a je veselje nad doseženim poskrbelo, da se je nekako dalo preživeti. S premrlimi prsti sva se vpisala v knjigo in uživala ob prostranih razgledih po daljnem severu.
V dolino sva spet zastavila po svoji pameti in možice pustila pri miru. Hoje levo-desno sva imela že ob vzponu dovolj. Sicer je pa bolj ali manj vseeno, kje hodiš, saj nadelane poti ni nikjer, kamenja pa povsod v izobilju. Najbolje je pač izbrati najkrajšo smer do izhodišča, ki sva ga ves čas gledala pod seboj. Narava nama je ob sestopu naklonila še lepo mavrico. Ob pogledu nanjo je bila naporna pot v dolino vendarle bolj prijazna.
Še isto popoldne sva se »grela« ob morski gladini samotnega fjorda. Pri »vročih« enajstih stopinjah ...