Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za premalo izurjene, a željne teže dostopnega

petek, 29. julij 2005, ob 09:16, Maja Belimezov, ogledov: 1427

Gorsko vodništvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo, a je še premalo uveljavljeno Zakaj z vodnikom v nižje in »označene« gore? – Tarife prenizke in previsoke

V gore z vodnikom

Za premalo izurjene, a željne teže dostopnega

Gorsko vodništvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo, a je še premalo uveljavljeno Zakaj z vodnikom v nižje in »označene« gore? – Tarife prenizke in previsoke


»Slovenske gore so razmeroma nizke in precej prepredene z označenimi potmi. Ljudje se tako vanje večinoma podajajo sami. A po njih vodi mnogo poti, označenih in brezpotij, plezalnih, grebenskih in drugih, ki jih je brez ustreznega gorniškega znanja nemogoče ali nevarno izkusiti. Gorski vodnik naj bi seznanjal s teže dostopnim gorskim svetom ljudi, ki zanj ne premorejo ustreznega znanja, a si ga želijo izkusiti varno,« pojasni Iztok Ipavec, gorski vodnik, eden od približno osemdesetih na seznamu Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS). Rad bi vodil pogosteje, pravi, rad bi od tega živel, a mu zanimanje za gorsko vodništvo med Slovenci tega (še) ne omogoča.

Iztok Ipavec ima, kakor večina gorskih vodnikov na seznamu ZGVS, mednarodno licenco mednarodne federacije združenj gorskih vodnikov IFMGA, ki dovoljuje imetnikom delo tudi onstran slovenskih meja.

»V tujino se ponavadi odpravimo v Italijo, Francijo in Švico, na štiritisočake, v ledeniški svet, ki ga v Sloveniji skorajda ni mogoče izkusiti, zahteva pa znanje, brez katerega je v njem pretvegano. Največkrat gremo na Mont Blanc, Matterhorn, Monte Roso, Grand Paradiso, Dom, Jungfrau in Monch,« razlaga Ipavec. V Sloveniji pa najraje odkriva in vodi po starih, opuščenih trentarskih lovskih poteh, poleg teh pa še grebenska prečenja, po opremljenih in neopremljenih plezalnih poteh (najbolj priljubljeni sta Slovenska in dolga Nemška smer v triglavski severni steni) ter pozimi turno smuko in plezanje po zaledenelih slapovih.

Domače ture so praviloma krajše, od enega dneva do dveh dni in pol, medtem ko je za ture v bližnji tujini, Avstriji, Italiji, Franciji in Švici, predvideno od dan in pol do štiri.

Iztok Ipavec (37) iz Solkana je prekaljen alpinist, kot gorski vodnik pa se uveljavlja tri leta. Kljub temu ima za sabo ... »saj ne vem, od trideset do petdeset« vodenj. Šolanje vodnikov sicer traja več let in poteka pod okriljem ZGVS. Združenje je bilo ustanovljeno leta 1993, a gorsko vodništvo ima v Sloveniji precej daljšo, skorajda stoletno tradicijo. Dejavnost je v zadnjih letih čedalje bolj organizirana, tudi zakonsko. V zakonu so določene recimo tudi vodniške tarife.

Kljub temu vodništvo v Sloveniji (še) ni uveljavljeno in ni širše priznan poklic. »Ni mi znano, da bi se kdo preživljal z njim, uspešno gotovo ne. Peščica vodnikov, vrhunskih alpinistov, se sicer zavzeto trudi v tej smeri. Je pa tako: vodniške tarife (te so določene, op. p.) so prenizke, da bi z njimi dobro živeli, in previsoke, da bi si z njimi lahko zagotovili širšo klientelo,« pravi Ipavec in hkrati priznava, da se morajo v združenju tudi bolj zavzeti za večjo prepoznavnost vodništva v širši slovenski javnosti.

Gorski vodnik vzame na pot le fizično in psihično pripravljene hodce, poleg tega pred turo preveri njihove izkušnje v gorah. »Pred dnevi sem recimo zavrnil znanca, ki si je želel preplezati severozahodni greben na vrhu Planjave (Kamniške Alpe, predvidena cena najema vodnika 69.400 tolarjev, op. p.); ne poznam ga v gorah, zato sva se domenila, da greva najprej na kakšno lažjo preizkušnjo.« Vodnik je vendarle domala v celoti moralno, odškodninsko in kazensko odgovoren za turo.

Koliko strank vodi hkrati, je odvisno od vrste in zahtevnosti ture. »Če je zahtevna plezalna, le eno. Na lažjo vzamem tudi dve. Na lažji ledeniški turi lahko imaš na vrvi tri, tudi štiri. Na turno smučanje jih vzamem do pet.« Osnovno opremo imajo ponavadi stranke svojo, po potrebi jim jo tudi posodijo, pojasnjuje Ipavec.

Mateja Gruden

eXTReMe Tracker