Večer, Narava, gore in ljudje - Darja Kocbek: Bili smo na najvišjem vrhu Črne gore in občudovali pokrajino v Prokletijah, kamor v času nekdanje Jugoslavije menda ni bilo priporočljivo iti. Črna gora ima štiri nacionalne parke
Foto: (Darja Kocbek)
Gorstvo Prokletije se razprostira za Biogradsko goro do meje z Albanijo in Kosovom ter je najlepši del Črne gore
|
Potovanje v eno od balkanskih držav komisija za gorsko popotništvo pri Planinski zvezi Slovenije vsako leto uvrsti v svoj program popotovanj po svetu. Letos je izbrala Črno goro.
V prvih dneh avgusta je 50 planincev odšlo na potovanje, poimenovano V srcu divje lepote. Po ogledu mesta Trebinje in kraške jame Vjetrenica v Republiki srbski smo planinski del potovanja začeli z osvojitvijo vrha Zubački kabao (1894 metrov), ki je najvišji vrh pogorja Orjen. To je kraški svet na jugozahodu Črne gore oziroma na meji med Črno goro in Bosno in Hercegovino.
Zvečer smo pot nadaljevali do Cetinja, od koder smo se naslednji dan odpeljali do Grebena, izhodišča za vzpon na Jezerski vrh, ki je s 1660 metri drugi najvišji vrh pogorja Lovčen.
Z Jezerskega vrha smo se najprej spustili do jezera, po katerem je dobil ime - poleti je travnik -, nato pa do vasice Njeguši, ki je Njegošev rojstni kraj. Uradno ima ta vas le 17 prebivalcev, zaradi ugodne klime in vetra se ukvarjajo s sušenjem znanega njeguškega pršuta - po vodnikovih besedah imajo zaradi tega velike hiše -, imajo pa tudi svoj sir. Seveda smo oboje pokusili.
Na Skadarskem jezeru na jugu Črne gore smo po panoramski vožnji - tudi mimo otoka, na katerem je bivši zapor oziroma črnogorski Alcatraz - pokusili tamkajšnjo specialiteto, ki se imenuje skadarski šaran oziroma krap. Ker je bilo vroče (več kot 30 stopinj Celzija), so nekateri sopotniki upali, da se bodo v jezeru ohladili, pa se niso, ker je voda bila preveč topla. Naslednji vzpon nas je čakal na pogorju Bjelasica, ki leži v osrednjem delu Črne gore med rekama Lim in Tara. Z avtobusom smo se pripeljali do vznožja planine Komovi, od koder so nas odpeljali s kombiji, ki so jih pred približno 30 leti naredili v nekdanjem mariborskem industrijskem gigantu Tam, do kampa s planinskimi hiškami, ki jih imenujejo eko-katuni, v katerih smo trikrat prenočili. Prvo noč večinoma ni bilo težav, v drugi noči pa se je precej ohladilo, zaradi tega je predvsem udeležence, ki smo spali v hiškah za dva, precej zeblo. Hiške namreč niso izolirane, zaradi tega skozi špranje ves čas piha. Tretjo noč je lastnik kampa razdelil dodatne odeje, zato ni bilo več težav, je pa vsekakor najbolj priporočljivo imeti s seboj spalno vrečo. Bjelasico smo si ogledali na krožnem pohodu, občudovali smo panoramo z jezeri in tudi osvojili najvišji vrh Crna glava (2139 metrov). Naslednji dan smo se po ogledu samostana Morača, ki je po vodnikovih besedah eden najpomembnejših sakralnih objektov v Črni gori, odpeljali do Biogradskega jezera, od koder smo se po pragozdu povzpeli nazaj do kampa z eko-katuni. Na tem pohodu smo v skupini dobili sekcijo obiralcev borovnic - borovničarje. Biogradsko jezero je del nacionalnega parka Biogradska gora.
Pot nas je nato vodila proti jugovzhodu in meji z Albanijo. Tam so Prokletije, območje, ki ga v času nekdanje Jugoslavije po krivici ni bilo priporočljivo obiskati, kakor je vedel povedati vodnik. Po njegovih besedah je prav to območje, ki se razprostira za Biogradsko goro do meje z Albanijo in Kosovom najlepši del Črne gore. Del njegovih lepot smo videli tudi mi in vodniku nismo mogli oporekati.
V mestu Plav pa smo si med drugim ogledali kulo Radžepagić, ki je zdaj muzej. V tovrstnih objektih so v preteklosti živeli ljudje, ki niso smeli na prosto zaradi krvnega maščevanja. Žal smo si jo lahko ogledali le od zunaj, saj je ključ odnesel prejšnji župan Plava, so nam pojasnili sosedje. V bližnjih Gusinjah so nam pokazali Alipaševe izvire, kjer nameravajo začeti stekleničiti vodo, po dolini ob reki Skakavici smo se sprehodili do njenega izvira Oko Skakavice. Lokalni vodnik pravi, da kar 15 tisoč prebivalcev s tega območja, po narodnosti Albancev, živi v New Yorku in okolici, velike hiše pa si gradijo zdomci, ki se vračajo po upokojitvi. Čim večja hiša in čim večji avtomobil sta namreč pokazatelj njihove uspešnosti. Največji in najbolj razkošni vili do zdaj sta si postavila zdomca iz Nemčije in ZDA, slednji ima recimo ob svoji vili tudi nogometno igrišče. Vasi v Prokletijah se sicer praznijo, vse manj je otrok, zaradi tega zapirajo šole.
Po dolini Grebaje smo se odpravili v pogorje Volušnica, kjer smo osvojili vrhova Popadija in Talijanka (o njuni višini so različni podatki, imata pa po dobrih 2000 metrov). Nekateri smo tam prvič stopili na albanska tla, saj je meja podobna kot med Slovenijo in Avstrijo na Karavankah. Nekatere nas je med vzponom na vrh očarala lepa pokrajina in nismo mogli nehati fotografirati, sekcija borovničarjev pa je imela svoj najboljši dan na potovanju.
Zeleni pasovi in zobci
Najvišji vrh Črne gore Bobotov kuk (2523 metrov) je v pogorju Durmitor na severozahodu države. Do izhodišča smo se pripeljali iz Žabljaka, najvišje ležečega mesta na Balkanu (1450 metrov), ki pa zaradi številnih črnih gradenj postaja vse bolj neprepoznavno in z arhitektonskega vidika vse večja zmešnjava. Pot na Bobotov kuk je gotovo ena najlepših v Črni gori, pri čemer najbolj izstopajo zeleni pasovi in zobci. Po osvojitvi vrha smo se ustavili še v ledeni jami (1184 metrov), v Črnem jezeru pa so se nekateri sopotniki prijetno ohladili. Potovanje po Črni gori smo zaključili z raftingom po Tari in se prek Sarajeva vrnili v Slovenijo.
Popraskani avtobusi
Notranjost Črne gore ima velik turistični potencial, saj ima štiri nacionalne parke - Lovčen, Skadarsko jezero, Durmitor in Biogradska gora. Dva sta pod zaščito Unesca, vendar je ljudi treba še izobraziti, da bodo to znali ceniti in poiskati ustrezno ravnotežje med turizmom in ekologijo. Trditve, da je Črna gora ekološka država, so po besedah vodnika prevara, kar ni prav težko ugotoviti, saj so povsod kupi smeti, v nacionalnih parkih pobirajo takso - ponekod so jo letos podražili za kar 400 odstotkov -, a s tem denarjem nič ne naredijo. V nacionalnem parku Skadarsko jezero recimo niti vej ob cesti niso porezali, zato se avtobusi od tam vračajo popraskani. Najbolj urejen in čist je nacionalni park Durmitor, ugotavlja mariborski vodnik. Zoran Vojinović - Šaca, planinski vodnik iz Žabljaka, pa pravi, da bodo Črnogorci povsod odmetavali smeti, dokler jih bodo lahko pred očmi policistov in ob košu za odpadke metali po tleh in dokler bodo komunalna podjetja v naselja z 250 prebivalci postavila le dva zabojnika.
Vodnik pa bi črna odlagališča počistil tako, da bi organiziral čistilne akcije za vrtce in šole, tako bi otroci počistili, kar so onesnažili njihovi starši. Nasploh je po njegovih besedah največji problem črnogorskega turizma politika, ki zaradi nepotizma in vračanja uslug na neprava mesta v administraciji in turističnih organizacijah nastavlja neprave ljudi, ki delajo predvsem za lasten žep in hočejo v čim krajšem času čim več zaslužiti.
Darja Kocbek