Najprej je štiri dni deževalo, potem pa tri snežilo – Humar bo v steno vstopil sam, na vprašanje kdaj, odgovarja: Ko bova tako stena kot jaz pripravljena
Oblaki, bežite, Humar prihaja!
Najprej je štiri dni deževalo, potem pa tri snežilo – Humar bo v steno vstopil sam, na vprašanje kdaj, odgovarja: Ko bova tako stena kot jaz pripravljena
Včeraj smo bili triindvajsetega. In triindvajseti je smrtni datum Tomaža Humarja. »To vem že dolgo.« Zato je ves dan kuhal. Da, kuhal! Čepel je na tleh kuhinjskega šotora, ves bel od moke, prepoten od vročine kerozinskega gorilnika, sijoč od zadovoljstva. »Danes nudimo: gobovo juho z lisičkami, mesne polpete à la Kocjan, breskove cmoke in še kakšno presenečenje ...« Kdo bi si mislil, da ti od omrzlin oguljeni in na videz okorni, predvsem pa na dotik neobčutljivi prsti, ki so še dan prej brusili cepine in dereze, grabili skalo in led, tako spretno mesijo krompirjeve svaljke. Rahmet in Javed sta samo zmajevala z glavama, ko je Tomaž rezal trdo kuhana jajca v miniaturni gorski regrat. »Tako norega alpinista pa še ne – pleza najtežjo steno na svetu, obenem neverjetno kuha in se zraven, nas pa tudi, neizmerno zabava.«
Sedemnajsti julij je bil doslej najodločilnejši dan alpinistične odprave Tomaža Humarja. Že sedmi dan sta bila z Alešem Koželjem v najvišji steni na planetu, že sedmi dan z mokrimi oblačili na sebi, z mrzlimi nogami in rokami, že sedmi dan v megli. Po štirih dneh v dežju, že tretji dan v sneženju. Med neprestano prožečimi se plazovi, prvič v strahu pred pomrznitvijo in prvič v popolni streznitvi: »Zdaj sva na meji, na meji, res, ni šale!« je hreščalo v postaji. In potem je bilo dve uri vse tiho.
Vedeli smo, da sta dosegla višino 6800 metrov. Da je tam, kjer je pred dnevi stal šotor, le še na metre snega. Da s cepinom Aleš kopje luknjo, v kateri bi, gola, brez spalnih vreč, preživela noč. In da mu Tomaž ne pomaga, ker skoncentrirano, že skoraj blazno zre v megleni nič in se s krikom odziva na sprožene plazove. Vsakič, ko zagrmi, z glavami naprej skočita v luknjo. In se nato spet odkopljeta ven. »Koliko prekletega snega sem požrl.« Tudi ko po šestih urah luknjo opremita z delom najdenega šotorskega krila in med nogami stiskata prižgana gorilnika, jima snežni piš ne da miru. Ko zagrne luknjo, gorilnika ugasneta. Tomaž, že izkušen v tem, v temi panično skoči in na gorilniku zapre plin. »Le dve minuti bi imela do spanca.« A tudi vso noč nista smela zapreti oči. Niti za hip. Lahko bi zmrznila. Tomaž, ki ima prste na nogah in rokah že tako popolnoma neobčutljive zaradi številnih pozeb, je bil resno v skrbeh. »Masirajta se, vzemita še en adelat in aspirin, predvsem pa migat, migat in ne spat!« »Anda, v tej ledeni luknji se ne moreva premakniti niti za milimeter,« je odgovor zdravnici Andi Perdan.
Gora za golega človeka
Nanga je gora za golega človeka. Če se ne slečeš sam, te ona. Bioterapevtka Nataša Pergar je prepričana, da je bilo vreme ves čas slabo, ker se alpinista nista »preklopila« iz zemeljskega v njen svet. »Le če se daš ves, če si pripravljen tvegati vse, ti bo dano,« ve tudi Tomaž. Zdaj, ko je odločeno, da bo v steno vstopil sam in da bo popolnoma sam, če bo sestopil, tudi na prostrani severni strani (vseh osem odprav je že zapustilo bazni tabor), je samo še vprašanje časa – kdaj? »To bo deu sprot pokazu,« se odzove na vsakršen poskus časovne dorečenosti. »Umetnika ne omejuj z gabariti, pusti mu svobodo,« je eden njegovih izrekov, še najbolj določen odgovor na vprašanje kdaj pa je: »Ko bova tako stena kot jaz pripravljena.« Morda bo ta dan torek. A vremenska napoved ni brezhibna ...
Idol, zgled, navdih ...
»Oblaki, bežite, Humar prihaja!« Kaj vse ljudje mislijo in kaj čutijo ob spremljanju odprave, razbiramo iz vsakodnevne elektronske pošte. »Škoda, da nisem mlajši – bi bil ti moj idol. Objemi goro in jo poljubi strastno.« V Humarju najdejo uteho, energijo, kaže jim pot in jim dokazuje, da so sanje uresničljive. Da ni nemogočih poti: »Istočasno, ko vi bijete boj z goro, jaz svojo novo življenjsko bitko z rakom. Verjamem, da nama bo obema uspelo.«
Tomaž Humar je majhna slovenska, a velika alpinistična zvezda na svetovnem zemljevidu: »Ko ti bo najhuje, se spomni, kaj je ta narod v svoji zgodovini pretrpel in je vseeno obstal. Tako verjamem, da boš tudi ti stal na vrhu in poslal tvoje in slovensko ime v svet in s tem dokazal, kako vztrajen in trmast narod smo ...« Koliko ljudi se čuti duhovno povezanih z alpinistom. Zanj meditirajo, mu pošiljajo meditacijske mantre, položaje lune, zanj hodijo čez žerjavico, dvigujejo angelske karte: »Odprl se je angel Harmonije in pripis: Ljubi. Ljubi in glej, kako se pot razpira! Naj te angelčki varujejo še naprej!« Ljudje spodbujajo: »Ko že žival crkne, Tomaž še vleče!« Tudi z vici (po objavljeni novici, da sta šest ur kopala v sneg): »Dva policaja sta v tej peklenski vročini naveličana hodila gor in dol pred ljubljanskim parlamentom in pravi prvi: "Kaj bi dal, da bi začel padati sneg!" Drugi pa: "A si nor, kdo bi v tej vročini sneg kidal ...!" Tomaž Humar je nadih tudi za pesmi: »Gora tebe mika,/je lepa in velika./Tebi čast naj bo/preplezat jo vso./Če pa to ne bo mogoče,/nikar srce naj ti ne joče,/saj še mnogo je poti/in važno je, da živ si TI!«
Maja Roš