Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gore so bile moj dom od malega

Gorenjski glas, Tržiški glas - Stojan Saje: Tako pravi Filip Bence iz Doline, ki se že štiri desetletja ukvarja z alpinizmom.

Doslej je preplezal številne smeri in se udeležil enajstih odprav v tuje gore. Tudi po nesreči na Storžiču ni odnehal, saj v hribih najde zdravje in srečo.

Filip, doma si iz vasi Dolina. Kako to, da imaš tako rad gore?
"Moja prva pot v gore se je začela zelo zgodaj. Menda sem bil star le dva tedna, ko me je stara mama Marija, Šuštarjeva Micka, odnesla na planino Brsnina. Ona in mama Rozalija sta pasli krave pod Košuto. Življenja na planšarijah sem bil deležen do petnajstega leta. Ni bilo tako idilično, kot je videti v filmu. Živina je uhajala s planin brez ograd. Velikokrat sem moral iskati čredo daleč naokoli še ponoči. Naučiti sem se moral marsikaj in se navaditi na neurja s strelami. Vseeno sem vzljubil grebene Košute. Bil sem vesel, če sem našel čas za vzpon na vrh po brezpotju in poglede v Avstrijo, kar je bilo takrat tvegano početje. Gibanje v območju meje je bilo prepovedano. Kar nekajkrat, ko sem zvedave kmete vodil na vrh, so obmejni stražarji streljali za nami. Na srečo nas niso zadeli. Le vklenili so nas in v karavli podučili, kje smemo hoditi.

Zaposlitev v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič mi je dala prvi zaslužek. Odtlej sem skoraj ves denar porabil za alpinizem. V tovarni sem našel druščino, ki je plezala. Dušan Srečnik in drugi so me vabili zraven. Spominjam se 5. maja 1968, ko so me peljali po Kramar j evi smeri na vrh Storžiča. Takrat sem začutil, da je alpinizem nekaj posebnega. Prej sem le planinaril, saj nisem imel niti znanja niti opreme. Pri opremljanju mi je zelo pomagala družina Rožič- S soplezalci sem tisto leto veliko plezal v Storžiču. Jeseni sem že zmogel vzpon šeste težavnostne stopnje, Direktno v Štruci."

Doslej se je gotovo nabrala množica vzponov, novih smeri in odprav. Imaš kakšno evidenco in zapise o tem?
"Poti v gore je bilo res veliko. Začelo se je s Paklenico na Hrvaškem leta 1971. Naslednje leto sem že odšel v Centralne Alpe. Začetki niso bili lahki, saj je bilo treba nabirati alpinistične izkušnje doma in se dokazati. Ob naporni službi sem se moral za to precej truditi. Velikokrat, posej ob sobotah, sem šel v gore kar z nočne izmene. Vztrajal sem naprej in v štirih desetletjih zbral številne vzpone. Številke zame niso pomembne, a vseeno so zapisane. Približujem se 4500 vzponom, med katerimi je blizu 180 prvenstvenih. Samo nad Belopeškimi jezeri sem jih naštel šestdeset. Opise teh smeri sva s Petrom Podgornikom objavila v plezalnem vodniku Mangart, ki je izšel pred dnevi. Veliko vzponov je Storžiču, kjer sem šel po Kramarjevi smeri več kot tisočkrat. Udeležil sem se enajstih alpinističnih odprav v tuje gore. O vsaki imam svoj dnevnik. Toliko zvezkov je še o plezanju doma, alpinističnem smučanju in gorskem reševanju. Veliko je tudi fotografij in diapozitivov. Vse to je nastajalo spontano, za dušo in telo, ne pa zaradi rekordov. Ko to gledam, se vračajo spomini na drugačne čase. Mladi alpinisti se čudijo skromni opremi, saj smo plezali v hlačah do kolen, volnenih oblačilih in planinskih čevljih. Vseeno smo opravili vrhunske vzpone."

Kam te je vodila prva odprava v tuja gorstva in kakšni so spomini nanjo?
"Leta 1974 smo preplezali Walkerjev steber v Franciji, kar je bil velik podvig za tiste čase. Čeprav sem isto leto izpolnjeval pogoje za odpravo na Makalu, tja nisem odšel. Naslednje leto so me uvrstili v odpravo na Elbrus v Kavkazu. Tam sem pokazal alpinistične in organizacijske sposobnosti. Zaradi moje trme smo prepričali Ruse, da smo smeli ostati v taboru še en dan. Nato smo prišli na vrh vsi člani odprave. Tega se rad spominjam, saj so bili v odpravi pozneje uspešni slovenski alpinisti, med njimi tudi Andrej Štremfelj."

Si predstavnik generacije slovenskih alpinistov, ki je imela izjemne uspehe v Himalaji in drugih visokih gorah. Kako si jih doživljal? "Bil sem v Nepalu, Pakistanu, Rusiji in Južni Ameriki. Vtisi so globoki, saj je bil moj prvi cilj uživati v gorah. Odprave so prišle spontano, glede na dosežke in izkušnje. Žal so me iz nekaterih odprav, tudi na Everest, namerno izločili. Imel sem tudi smolo, da se je več odprav na zahtevne vrhove končalo brez uspeha. Leta 1979 sem se le uvrstil v odpravo na Pamir. Tam smo preplezali čez dva tisoč metrov visoko smer in prišli na skoraj 7000 metrov visoki vrh Pik revolucije. To je bil za Ruse vrhunski dosežek, ki ga je pri nas zasenčil uspeh z Everesta. Povsod sem skušal narediti, kar so dopuščale razmere na gori. Za uspeh sem prispeval del sebe leta 1981, med svojo prvo večjo himalajsko odpravo na Lhotse. Tudi K2 spada med moje najljubše gore, čeprav smo odnehali pod vrhom. Dosegli bi ga, če bi bolje poznali opise vzpona pa če bi bili bolj složni. Edini moj osemtisočak je Šiša Pangma v Tibetu iz leta 1989. Te gore se rad spominjam, ker je izpustila iz svojega objema poškodovanega Pavla Kozjeka. Večji alpinistični dosežek pa je bil še neosvojeni Njanang Ri na vzponu za aklimatizacijo. Čeprav so bile odprave državnega pomena, je bilo vedno težko predvsem za denar. Še danes sem hvaležen podjetjem, kjer sem bil zaposlen, za plačan dopust in ohranitev dela po daljši odsotnosti."

Temna plat alpinizma so nesreče in poškodbe. Kako si to izkusil?
"Glede na vse, kar sem počel v gorah - ogromno samostojnih vzponov in sestopov po smereh čez stene, v globokem snegu in drugih težkih razmerah - bi rekel, da sem imel srečo. Kljub temu sem plačal davek alpinizmu. Leta 1996 sem padel v Storžiču čez trideset metrov globoko in si težko poškodoval hrbtenico. Takrat sem bil prepričan, da je moja plezalska zgodba končana. Po dolgi rehabilitaciji sem začutil, da me edino gore lahko ozdravijo. Kljub svojim zdravstvenim težavam se po operacijah in okrevanjih vedno vračam v bližnje hribe. Najbrž za mojo nesrečo ni bila kriva zamera Storžiča do mene, pa tudi jaz mu nisem zameril zanjo. Bilo je le veliko opozorilo, kako hitro se lahko konča nevarno početje. Duhovno so me gotovo bolj prizadele nesreče prijateljev, dveh soplezalcev na himalajskih odpravah in nesreče v domačih gorah. Pri slednjem mislim zlasti na veliko tragedijo reševalcev na Okrešlju."

Alpinisti ste malokrat deležni pozornosti in pohval. Kako to sprejemaš?
"Priznanja so včasih priložnost za razmišljanje o preteklosti. Žal so ponavadi bolj odvisna od predlagateljev in manj od dosežkov. To me žalosti pri vseh športih, ne le v alpinizmu. Ko nekdo zmaga, je od vseh. Vsak bi imel rad del te osebe in se kazal z njo. Če dosežeš nekaj velikega, si dal sam sebi največjo nagrado. Zato so priznanja drugih skoraj odveč. To še posebej, če čutiš, da si priznanje dobil zaradi afirmacije tistega, ki ti ga je dal. Hvaležen sem planinski organizaciji za pohvale dela v Gorski reševalni službi. Cenim tudi, da me niso prezrli v domači. Letos so mi dali jubilejno plaketo Planinskega društva Tržič, raje pa bi videl, če bi jo dobil Alpinistični odsek v celoti."

Stojan Saje
 

  02.09.2008

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti