Delo, Trip - Borut Pust: ... če seveda vseh ne štejemo - V Zlatorogovem kraljestvu vas zagotovo še vedno čaka zaklad
Sedmerih jezer je v resnici deset – Najprej je izginil Zlatorog, za njim še Bele žene Območje Triglavskih jezer je bilo za alpski park razglašeno že leta 1924
Nad mehko tišino jutranjih meglic se visoko zgoraj nad Bohinjskim jezerom vzpenja strma Komarča. Nad njo se tudi to jutro kopičijo oblaki. Če se odpravljaš v kraljestvo Zlatoroga, se velja držati starega pravila pohodnikov, rana ura – zlata ura. Nekaj ovinkov okoli jezera in še nekaj do Koče pri Savici. Tam si oprtava nahrbtnike, stopiva čez most in se začneva vzpenjati. Označena gozdna steza se v hrib najprej vije zlagoma, po pol ure hoje pa že bolj strmo.
Po slabi uri hoje je na vrsti najbolj strm del poti. Na blago izpostavljenih delih pohodniku oporo ponujajo jeklenice in nekaj neobveznih klinov. Dva krajša postanka med potjo in že se na skalnatem balkonu odpre razgled na okoliške vršace, na jezero spodaj. Še nekaj minut hoje in polica se prevesi. Drevesna debla se zvrstijo bolj na gosto, krošnje spet segajo više. Le tu in tam skoznje do podrastja prodre iznajdljivi sončni žarek. Ozka pot se spretno vije naprej in ne traja dolgo, ko se na obronku gozda razkrije nov pogled – na prvega od sedmih triglavskih draguljev, Črno jezero.
Črno jezero je najtoplejše in najnižje izmed Triglavskih jezer. Leži v neprepustni kotanji na obronku gozda na nadmorski višini 1320 metrov. Dolgo je 150 metrov, široko 80, globoko pa šest metrov. Sedmerih jezer v resnici ni sedem, temveč deset. A ime Sedmera jezera se je kljub temu obdržalo. Iz več razlogov, med katerimi sta najpomembnejša dva. Prvič, zaradi čarobnosti visokogorja, ki mu pravljično število sedem lepo pristaja. In drugič zato, ker tri izmed desetih jezer v toplejših mesecih ostanejo brez vode. Kotanje preostalih sedmih so z vodo napolnjene vse leto.
Jezera so hidrološko povezana. Z izjemo vod iz najviše ležečega (te odtekajo v Sočo na drugi strani) vode preostalih napajajo slap Savico. Savica se kot potok izliva v Bohinjsko jezero, iz katerega na drugi strani odteče Sava Bohinjka. Ta se pri Radovljici združi z Savo Dolinko in nadaljuje 940 kilometrov dolgo pot proti Črnemu morju.
Po strmem vzponu na Komarčo se pot nadaljuje in po uri in pol hoje se na višini 1685 metrov pred nami odpre nova kotanja. Na njenem dnu se v svetlo zeleni barvi sonči Dvojno jezero. Tudi ta blažji vzpon je vreden truda: pred pohodnikom odpre pravljičen pogled, ki pojasni vprašanje, zakaj je Dolina Triglavskih jezer dobila tudi drugo ime: Zlatorogovo kraljestvo.
Legenda o Zlatorogu opisuje čudežne alpske vrtove, ki se vijejo skozi Dolino Triglavskih jezer. V tem raju so menda nekoč živela dobrohotna, a skrivnostna bitja. Bele žene. Bivale so visoko na planini med Bohinjem na eni in Trento na drugi strani. Pasle so svoje črede, pri čemer jim je pomagal velik bel kozel. Okrašen je bil z zlatimi rogovi, ime pa mu je bilo Zlatorog. Med prebivalci obeh dolin se je šušljalo, da so Zlatorogovi rogovi ključ do zaklada, ki leži skrit pod Triglavom. Bele žene so s planine prišle le redko. In če se je kdo nepovabljen preveč približal njihovim bivališčem na planini, so ga plazovi, kamenje in toča hitro prepričali, da se je vrnil v dolino. Bele žene pa so imele tudi svojega izbranca, ki so ga vzele v zaščito: bil je to mladi lovec iz Trente. Vzpenjal se je lahko na najvišje gore in lovil v okolici Triglavskih jezer.
Mladi lovec pa se nekega dne zaljubil v krčmarjevo hčer iz doline. S planine ji je prinašal gorske cvetlice in si čez čas pridobil njeno ljubezen. A v zgodbo se je vmešal bogat beneški trgovec. Deklici je poklonil zlat nakit in jo spravil v dvom glede ljubezni do lovca. Zato je zahtevala, naj ji za dokaz ljubezni iz svojih gora prinese zaklad.
Lovec se je nesrečen odpravil na pot še istega večera. Zlatoroga, katerega rogovi so bili ključ do zaklada, je iskal celo noč. Ob jutranjem svitu ga je našel, ko je z visoke skale nad prepadom zrl v dolino. Lovec je nameril vanj in ustrelil. Iz kapelj Zlatorogove krvi, ki so padle na tla, so v hipu vzklile zdravilne triglavske cvetlice. Zlatorog je eno pojedel in njegova rana se je takoj zacelila. Nato se je v svetem besu zakadil proti lovcu. Tega je na robu prepada zaslepil lesk njegovih rogov in omahnil je. Zlatorog pa je nato razdejal še svoj planinski raj in za vedno izginil neznano kam. Kmalu za njim so odšle tudi bele žene. Le zaklad, pravi legenda, še vedno leži nekje pod Triglavom.
Koča pri Sedmerih jezerih
Morda je ta zaklad prav lepota Triglavskih jezer. Dolina, vzdolž katere se vrstijo, je dolga osem kilometrov in velja za enega najlepših predelov Julijskih Alp. Kot alpski varstveni park je bila prvič uradno zavarovana leta 1924 – dvanajst let potem, ko je prvi predlog za ustanovitev parka dal naravoslovec in seizmolog Albin Belar iz Radovljice. Prvotni je park je zajemal le ožje območje okoli jezer s površino 1400 hektarov. Zaradi pašnih in drugih lokalnih interesov je bil park po 20 letih celo opuščen. Odlok o razglasitvi jezerske doline za Triglavski narodni park je slovenska skupščina sprejela šele leta 1961 in območje razširila za 600 hektarov. Niti ta širitev pa ni zajela tudi vrha Triglava. Ta je bil v park vključen šele leta 1981, ko je bilo območje parka razširjeno na današnjih 83.807 hektarov. K temu, da je bila Dolina Triglavskih jezer razglašena za še vedno edini narodni park v Sloveniji, je pripomoglo tudi to, da tu raste veliko rastlinskih vrst, ki jih varujejo tudi mednarodni sporazumi.
Koča pri Sedmerih jezerih, do katere pridemo po dobri uri hoje od Črnega jezera, leži na 1685 metrih nadmorske višine. Že leta 1880 jo je začelo graditi Avstrijsko turistično društvo. Po drugi vojni je bila dvakrat razširjena in prenovljena. Zdaj od junija do oktobra poleg gostinske ponudbe ponuja tudi možnost prenočevanja na skupnih ležiščih in v sobah.
Od koče je le dobra ura hoje do naslednjega, Velikega jezera. Ta leži na višini 1830 metrov in je največje med Triglavskimi jezeri. Dolgo je 300 metrov, široko do 120 in globoko 12 metrov. V bližini sta še obe jezeri, ki sta dobili ime po svoji barvi: Zeleno in Rjavo jezero. Zadnje in najviše ležeče je Jezero pod Vršacem. Njegova gladina je na 2000 metrih navadno zamrznjena vse do pozne pomladi. Nekoliko južneje od njega pod Zasavsko kočo na Prehodavcih leži Mlaka v Laštah, ki pa poleti pogosto presahne.
Borut Pust