Andrej Erceg in Matic Meglič sta preplezala dve smeri v skalnih stebrih pod Mont Mauditom.
Ponovno v granitu Mont Blanca
Pred dvema tednoma sva bila z Andrejem Ercegom, po domače Crnim, spet v Centralnih Alpah. Na Rifugio Torino pod Punta Helbronner sva zaradi gneče ravno še uspela dobiti prenočišče. V sredo sva se lotila smeri Maudit blues (ED, 6c, 6b obl.) v Androsacejevem stebru (ostenje Mont Maudita). Smer je visoka 300 metrov, speljana je po razu stebra in je zelo strma, težave se gibljejo konstantno med 6b in 6c, le vršna 2 raztežaja sta ocenjena s 6a. Prevladovalo je plezanje po pokah in zajedah v čudoviti skali. Smer je opremljena s svedrovci na varovališčih, pa tudi vmes se najde kakšen, običajno na težjih prehodih in na mestih, kjer ni moč namestiti frendov ali jebic. Kar pa še ne pomeni, da te ne pričakajo dvajsetmetrski 6b+ odstavki, kjer nameščaš sproti. Plezala sva izmenično in vse prosto v prvo (Andrej je počival v drugem raztežaju, ki je bil čisto moker in na meji plezljivosti). Spust je potekal v liniji smeriNaslednji dan sva imela namen plezati v Pilier Rouge du Clocher, pa je bila ogledana smer mokra, tako da sva izbrala rezervno varianto v stolpu Chandelle.
Lotila sva se smeri Ligne blanche (ED+, 6c, en raztežaj A0 (prosto 7a+), 250m). Tudi ta smer je zelo strma, še bolj raznolika (strehe, plate, luske, ameriške offwidth poke). Plezala sva izmenično prosto v prvo vse razen 7a+ raztežaja. Mene je najbolj izčrpal prvi resen raztežaj, ocenjen s 6c, ki se vije mimo treh streh. V njem so (le?) trije svedrovci, tako da me je v detajlu pošteno navilo, ko sem mrzlično zatikal eno od manjših jebic, da bi preprečil morebiten daljši polet. Je pa imel Andrej spet smolo (ali sem kriv jaz, ko sem združil dva krajša raztežaja pred tem v enega samega:) in je dobil en moker 6c, kjer je bilo zadnjih nekaj metrov vse poledenelo. V detajlu je moral tako počivati, meni ni bilo čisto jasno, kako se je sploh pretolkel čez tisto previsno poledenelo gladko poko. Kot drugi sem šel seveda na polno in ravno še prisopihal čez. Izpostavljenost pa taka, da je bilo meni še na top-rope neprijetno dol pogledat:).
Na vrhu je plato 8x2m, kjer sva malo poležala, nato pa se spustila v dolino (tokrat po sosednji smeri). Tudi v tej smeri so bila varovališča in platasti prehodi navrtani, navrtan je bil tudi cel 7a+ raztezaj (čez katerega sva se žal vsaj deloma povlekla).V raztežajih se sicer naberejo dva do trije svedrovci, ostalo moraš opremiti sam s frendi in jebicami. Vreme je bilo dobro, plezala sva v švic majicah (ko je bilo sonce) in občasno dodala še flis (ko je bil oblak:).
Podatki so iz Piolajevega vodnička, našla sva pa dva novejša (v Courmayeurju v knjigarni), kjer so ocene dvignjene (in se midva z njimi večinoma strinjava):
Maudit blues ED+, 6c, 6b+ obvezno;
Ligne blanche ED+, 6c+, A0, 6c obvezno.
Potem sva odpujsala domov. Ocena: bilo je čarobno. In kot bi rekel Arnold: I"ll be back.
Matic Meglič