Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Rinke

Na vrhu KrižaČetrtkova zgodba: Listam po svojem najljubšem planinskem vodniku. »Na Križ sta speljani dve markirani poti, na ostale tri pa po ena,« piše v njem. Na zemljevidih ni tako videti. Kaj je res? To lahko izvem na en sam način, tako da grem tja gor.

Nad Okrešljem

 
 Nad slapom Rinka Kmečki turizem. Nekaj dni zapored sva hodila na izlete za gorske sladokusce. V gozdovih Smrekovca, Pece in obronkih nad skrivnostno Koprivno sva se sladkala z gozdnimi sadeži. Borovnice in maline sva med hojo sredi osvežujočih dreves dajala v usta kar spotoma. Danes greva v kamnit in pust svet nad Okrešljem. Dogovorila sva se za vzporedno vrsto izleta. Tudi Ana gre sama. Iz prijetno tople stare kmečke izbe stopiva v vlažno ozračje ozke doline Savinje. Nič me ne vleče v višine.
Dogajanje se vedno začne pri neugodju, ugodje je le nagrada za napor.
 
Okrešelj. Tehtam težavnost ture. Naj začnem s Kotliči ali Turskim žlebom? Na poti mimo slapu Rinka Ani nisem kaj prida za družbo. Na Okrešlju nerazpoložen in tečen turo takoj skrajšam za Tursko goro. Raje podaljšam trenutke skupne hoje do spominske skale pod steno. Na njej je plošča z imeni neznanih prijateljev, ki so bili pripravljeni človeku v gorski nesreči vedno nuditi pomoč. Vmes so se na kratko vsule mehke kaplje. Ni še bilo moteče.
Dež je povsod enak, le da v močvirju spodbudi rast trnja, v vrtu rast cvetja.
 
 Proti Turskemu žlebu Turski žleb. Da izlet ne bo po pravilih, sem namenjen v nasprotno smer od običajne. Kjer se steni ob žlebu druga drugi približata, pot zavije v skalovje. Tu bi moral stopicati po železju. Veliki večini planincev je mletje mela pod čevlji na poti navkreber povsem odveč in moreče. Naletim na komaj opazno sled gorskega čevlja. Nisem edini, ki zna uživati v navidezno neprijetnem svetu.
Predstave, ki jih imamo o svetu, niso določene z našim načinom mišljenja, ampak je naš način mišljenja določen s predstavami, ki jih imamo.
 
Podi. Izhod iz žleba je vhod v drug svet. Drugačen je tudi vonj zraka. Iz megle zaslišim moške glasove. En sam je. Glasovi prihajajo iz njegovega aparata. Skoraj bi lahko razločil, o čem se pogovarjajo. »Živijo!« zakličem enkrat, drugič dvakrat in na koncu trikrat. Ne da se motiti v navideznem svetu ultrakratkih valov. Zato se tudi sam raje osredotočim na skalnat svet. Ponovno sem v pričakovanju, kaj bom zagledal in predvsem kaj bom na gori občutil.
Doživljanje je zavestni odziv dogajanja.
Telo ni stroj brez zavesti, ampak sodelavec ki podpira zavest.
 
 Pogled na Okrešelj z Male Rinke Mala Rinka. Markirana pot vodi mimo prvega vrha, če ga sploh lahko tako imenujemo. Verjetno gre za nepomembno malenkost v opisu: matematično gre pot mimo, z majhnim fizikalnim približkom pa lahko rečem, da je opis točen in gre zares čezenj. Do sedaj sem stal le na eni od Rink. So me pred štiriintridesetimi leti krstili na tej Rinki, ko sem z »Rašiško četo« plezal na svoji prvi pripravniški turi? Odločiti se moram, katera od Rink bo naslednja, kako jih bom prekrižaril.
Domišljija je pomembnejša od znanja, kajti znanje prikazuje vse, kar obstaja, domišljija pa vse, kar šele bo obstajalo.
 
Kranjska Rinka. Ne vem še, kje je Štajerska Rinka in kako bom prišel nanjo. Za drugi stik z vrhovi Rink izberem najvišjo, Kranjsko. Od vseh štirih je najbližje prijateljici Skuti, kraljici tega gorovja. Pod vrhom se spomnim na zabaven solčavski rek, ki ga je zapisal Robanov Joža: »Bika se boj od spredaj, konja od zadaj, Kranjca pa od vseh strani.«
Svet, ki ga vidimo, je svet, v katerega so nas učili verjeti.
Širjenje zavesti je podobno vzpenjanju na goro. Višje, ko si, dlje vidiš.
 
 Mrzla gora s Štajerske Rinke Štajerska Rinka. Razdalja od markirane poti do tega vrha se mi zdi prevelika celo za znanstven približek. Ne morem šteti, da gre nanjo markirana pot. Andrej piše o petih poteh (2xKorR + KraR + ŠtaR + MalR = 5). Pomagal mu bom z novim računom. Za Malo Rinko bom štel, da nanjo peljeta kar dve poti (ena iz Turskega žleba in druga s Križa) in potem se račun ponovno izide (KraR + 2xKorR + 2xMalR = 5).
Kadar se zakoni matematike nanašajo na naravo, niso zanesljivi. Kadar so zanesljivi, se ne nanašajo na naravo. (Albert Einstein)
 
Koroška Rinka. Po vsej sili bi se dalo priti na vse vrhove z zadrgnjenimi zankami palic okoli zapestij. Križ je od Rink najpomembnejši vrh. Čas je za malo slavje ob sendviču in čaju. Med začetnimi koraki na jezersko stran gore sprožim kamenčka. Prvega sem ustavil, drugi pa se je odkotalil navzdol. »Ustavi se!« pošljem misel za njim. Malo nižje zvok trkov utihne.
Znanja ni mogoče nikomur dati. Človeka je mogoče le usmeriti, da ga najde v sebi. (Galiteo Galilei)
 
 Križ na Okrešeljski glavi Slavnostna Rinka. Veter vleče meglene zavese. Odkriva in zakriva pogled na Ledine. Od spodaj zaslišim močan in odrešujoč vzklik. Kmalu pridem do trojice, ki nabira moč in pogum. Za rojstni dan enega izmed njih so si zaželeli priti na Križ. »Je v Turskem žlebu res nekaj potrgano?« »Ne vem. Raje sem šel po sredi, po šodru.« »Potem smo vas videli od spodaj.« Nižinski ljudje so. Tole je zanje povsem drug in neznan svet.
Ne moreš odkriti novih morij, če se bojiš izpred oči izpustiti obalo.
 
Dol v Mrzli dol. Ovinek čez Jezersko sedlo bi bil hitrejši in lažji, vendar ne bi bil v duhu težavnejšega sestopnega dela. Med telovadbo po klinih in ob oprijemanju jeklenic opažam, da bi raje prijemal za skale. Zakaj si ne vzamem več časa? Dotik kamna daje pristnejši občutek. Pod steno se gori še zahvalim za gostoljubje in stopim na »melišče ekspres«.
Za pristen stik z okoljem je najprej potreben pristen stik s seboj.
Na stiku s seboj in z okoljem deluje vse vesolje in ves razvoj.
 
 Na Okrešlju Okrešeljska glava. Na robu Mrzlega dola je travnat kotiček za prijeten počitek. S pogledom potujem pod stenami Rink do neobičajne glave v pobočju. Na hitro naredim zaključek tokratne ure. Konec, razpust! Sedaj gre lahko vsak po svoje! Med hitenjem po komaj opaznih stezicah križam še jutranjo pot skozi Turski žleb. Tale glava je zadetek v polno! Tudi za sestop na Okrešelj ne izberem najlažje poti. Po brezpotju pridem med balvane in po debelih vejah borovja stopim na označeno pot že blizu koče.
Tja, do koder je vredno iti, ne vodi nobena bližnjica.
 
Stara pastirska pot. Ana je bila seveda hitrejša, njen izlet je bil tudi krajši. Hitim, da ne bova prepozna za pitje kave na velikem travniku sredi Logarske doline. Napis »Pot je zaprta« je kot nalašč zame. Izkazalo se je, da je pot prijetnejša in povsem prazna. Bila je dobra alternativa za drugačen povratek. Pritekel sem naravnost na parkirišče. Ponovno srečanje je srečo zaradi opravljene ture samo še povečalo.
Kdor hoče spremeniti pogled na svet, mora najprej spremeniti sebe.
Zvon ubrano zazveni, ko se sliši obe plati.
 
Iztok Snoj

Ležeči tisk: Viljem Ščuka, Šolar na poti do sebe.

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti