Primož Kunaver: Naslovnice knjig o Norveški pogosto krasijo fotografije rdečih hišk na kolih v ozadju katerih so rišejo obrisi mogočnih črnih sten. Podpis pod sliko razkrije, da gre za Lofote – otočje v Severnem morju, ki je razen polenovk in kitov ubijalcev med brati alpinisti znano tudi kot plezalni raj na severnem robu Evrope.
S kolegom Matejem Knavsom sva se kljub srhljivim informacijam o tamkajšnjih cenah piva odločila zadevo pogledati od bliže. Večinoma deviške stene iz odličnega hrapavega granitna, ki se dvigajo iz morja, sorazmerno preprosta logistika in eksotika kraja so resnično vredni obiska. Podobo raja pa kvari nestanovitno vreme in vedno prisotni vetrovi.
Plezalno izhodišče Lofotov je Henningsvær ali »Benetke severa«, majhen kraj v bližini obale iz hišk na kolih, ki je bil včasih le spomladansko pribežališče ribičev ob lovu na polenovke, sedaj pa postaja vse bolj tudi turistični center. Tu ima središče lokalna plezalna šola in plezalni bar Nord Norsk Klatterskole, južne stene s privlačnimi imeni Gandalf in Silmarillion wall pa privlačijo naveze (tudi tiste, ki niso ljubitelji Tolkiena). Zaradi poletnega polarnega dne vstop v smer ob 22. uri ni nič nenavadnega, obenem polarni dan poskrbi tudi za obvezno kapo čez oči pri spanju v šotoru. Področje je razen lokalnih plezalcev priljubljeno predvsem pri Britancih. Ti so tu uveljavili ekološki princip »trad« plezanja, kar pomeni, da so tudi popularne smeri popolnoma neopremljene. V kolikor smer poteka po počeh to zaradi uporabe metuljev sicer ni problematično zaradi varovanja, vsekakor pa nekoliko oteži orientacijo. Srečanje s »trad« principom spodbuja razmišljanja o možnostih prenosa te prakse tudi v domače stene. Vendar pa stvar ni čisto preprosta, če bi ta način plezanja uveljavili v apnencu pri zelo plezanih smereh kjer je potrebno zabijati kline, bi bila skala zaradi nenehnega zabijanja in izbijanja lahko še bolj poškodovana kot je sedaj z nekaj zabitimi stalnimi klini.
Stena Trollveggen v osredni Norveški s svojimi 1100 metri in izredno zahtevnostjo velja za največjo evropsko »big wall« steno. Teh razsežnosti, sicer 800 metrov visok raz Storpillaren v gori Vågakalen na Lofotih ne dosega, a tamkajšnja smer Freya (IX, A3), začinjena z nezanesljivim vremenom severne Norveške se lahko postavlja ob bok precej bolj znanim Yosemitskim legendam. Obvezen cilj normalnih plezalcev na Lofotih pa je stena Presten in njena klasika Vestpillaren (VI+, 400 m).
Z Matejem sva se za ogrevanje lotila štirih krajših smeri v bližini Henningsværa. Nato pa po (v tem krajih) obveznem premoru zaradi slabega vremena, zadnji dan ujela še razjasnitev za splezanje nove linije v gori Pillaren nad čudovito dolino in jezerom Djupfjord. Najina Medena (VI+, A0, 400 m), je bila v spodnjem delu začinjena s težavno tanko počjo, v višjem delu pa se je smer položila. Megla, dež in obeti težavnega sestopa po ostrem grebenu so še dodali piko na i doživetju.
Neprestan veter, dež in turkizne, a ledeno mrzle lagune, so vendarle pustili svojo sled. Tako se kljub izkušnji čudovitih kontrastov severa kot naslednji cilj zaenkrat v možganih rišejo kakšne tople sončne južne stene …
Primož Kunaver