Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Neprijetna resnica lahko postane resnična neprijetnost

2008 / 35 / Podnebne spremembe

Galerija

Mladina
KAOTIČNOST ATMOSFERSKIH DOGAJANJ

Klimatske dobe

Obdobje velikih suš, ki se je pred kratkim končalo

Obdobje velikih suš, ki se je pred kratkim končalo.

 Foto: Boris Štupar

 

Nature, Not Human Activity,
Rules the Climateland.

nedelja, 14. september 2008, ob 05:30, Boris Štupar, ogledov: 3070

Mladina - Anton Komat, svobodni raziskovalec in avtor knjige Simbiotski človek slika: Neprijetna resnica o antropogenem izvoru podnebnih sprememb nikakor ni podprta s trdnimi empiričnimi dokazi, kot bi mogoče pričakovali ... Morda pa svetovna elita ve, česar mi ne vemo. Morda ima trdne dokaze, da se nam hitro bliža bistveno hladnejše obdobje in da je treba ohraniti naftne vire, dokler se ne izpelje tranzicija zahodne civilizacije na novo energetsko bazo.

Na prvi pogled se nam dozdeva, da ima tudi najbolj nemirno vedenje ozračja, ki ga je mogoče meriti, neko povprečje. Toda če dobro premislimo, to ni ravno tako. Povprečno podnebje je bilo v zadnjih 12.000 letih bistveno drugačno od prejšnjih 12.000 let, pa tudi tisto pred 200 leti od sedanjega. Se je eno podnebje zaradi kakega razloga spremenilo v neko povsem drugo in kakšen je razlog za to? Ali pa obstaja še bolj dolgoročno podnebje, znotraj katerega sta ti dve obdobji le odklona? Kaj pa, če se sistem, kakršen je podnebje, nikoli ne približa povprečju, saj lahko tudi povprečja nestabilno fluktuirajo? Ali se torej podnebje Zemlje sploh kdaj ustali v ravnovesje s povprečnim dolgoročnim vedenjem? Kaj pa, če obstajajo ločena obdobja popolnoma različnega vedenja? Klasik teorije kaosa Konrad Lorenz je opisal posebno vrsto vedenja sistema, ki ga je imenoval »skoraj intranzitivno« vedenje. Tak sistem se zelo dolgo drži ene vrste povprečnega vedenja in koleba le znotraj določenih meja. Potem brez razloga preskoči v drugo vrsto vedenja. Še vedno koleba, vendar je povprečje sedaj drugačno. Lep primer je periodična izmenjava ledenih dob in vmesnih otoplitev. Ampak v tej periodičnosti so v manjših časovnih merilih spet merljiva nihanja povprečnih temperatur. In znotraj njih se v še manjših časovnih merilih znova pojavi periodičnost. Priče smo pojavu, ki mu teorija kaosa pravi »podobnosti preko meril«. Ko pred seboj gledamo grafe podnebnih sprememb skozi geološko zgodovino planeta, zremo tipično fraktalno podobo kaotičnega sistema - vzorec v vzorcu. Ko človek doume teorijo kaosa, premaga ovire in o stvareh razmišlja drugače. Drugače jih vidi. Dobi nov pogled, ki je čisto drugačen od prejšnjega. Veliko širši je. Ne išče več vzorcev v enem ali drugem merilu, ampak podobnost vzorcev prek vseh meril. Gre za simetrijo, vendar ne med levo in desno, ali med zgoraj in spodaj, gre za samopodobnost med velikimi in drobnimi merili. Prav v tej simetriji »vzorca v vzorcu« je skrit ključ do bistva stvari.
Znanstveni svet, ki še vedno vztraja pri redukcionističnem pogledu na svet, je lahko zaradi tega presenetljivo omejen. Poglejmo si to na primeru podnebnih sprememb.

NEPRIJETNA RESNICA
Svet pretresa apokaliptično razpoloženje grozečih podnebnih sprememb. Povišanje povprečnih temperatur, suše, topljenje ledenega pokrova zemeljskih polov in ledenikov, dvig gladine oceanov, izumiranje belih medvedov, vse številčnejša neurja, hurikani, tornadi, cikloni, poplave in drugi ekstremni vremenski pojavi. Vzrok: izpusti toplogrednih plinov zaradi človekovih dejavnosti, skratka antropogene emisije CO2. Soglasje stroke, politike in medijev je popolno. Podeljena je Nobelova nagrada, ki naj bi dokončno utišala vse drugače misleče skeptike. Rešitev: Kjotski protokol, ki zapoveduje hitro dekarbonizacijo svetovnega gospodarstva!
Ampak teza o antropogenem izvoru podnebnih sprememb je zgolj hipoteza znanosti, ki si je prigrabila položaj edinega arbitra resnice. Karel R. Popper nas uči, da je za zrušitev katerekoli hipoteze dovolj že en sam dokaz proti, en sam NE narave! Dokazov, ki rušijo hipotezo o antropogenem izvoru podnebnih sprememb, pa je veliko in poglejmo si jih.

RESNIČNA NEPRIJETNOST

Neprijetna resnica o antropogenem izvoru podnebnih sprememb nikakor ni podprta s trdnimi empiričnimi dokazi, kot bi mogoče pričakovali. Njena velika pomanjkljivost je že v tem, da vztraja pri redukcionističnih temeljih klasične znanstvene metode in zanje išče dokaze.
Zemeljsko ozračje je splet številnih in izjemno prepletenih dejavnikov, ki ustvarjajo kaotični sistem, ki je sila nepredvidljiv. Uporaba principa kavzalnosti in napovedljivosti se v tem primeru izkaže kot popolnoma neumestna. Prav tako so nerodni računalniški modeli, ki jih uporabljajo za simulacijo dogajanja v zemeljskem ozračju. Oporekajo jim predvsem ruski znanstveniki, ki bolj zaupajo paleoklimatološkim in geološkim dokazom. Toda ravno geologi, tako kot astronomi, so izključeni iz zgodbe o podnebnih spremembah antropogenega izvora.

1. trditev: Temperature na planetu hitro naraščajo.
Trditev se podkrepljuje z rezultati meritev sprememb temperatur na Zemlji. Toda, bodimo pozorni, ni vseeno, kje in kdaj postavimo termometre na telo planeta. Drugačne podatke dobimo, če merimo okrog urbanih ali drugače antropogeno spremenjenih območij kot pa v naravnem okolju ali pa če merimo na površini planeta namesto v atmosferi. Večina naseljenih območij sveta ima višjo temperaturo kot njihovo naravno okolje. To dejstvo nima nobene povezave s CO2. Satelitske meritve severne poloble v obdobju zadnjih 29 let izkazujejo komajda zaznaven porast temperature v času od leta 1980 do 2002 in celo rahel padec temperatur od 2002 do 2007. In presenetljivo, povprečna temperatura v tem stoletju je celo nižja od povprečne temperature zadnjih 2000 let!

2. trditev: Globalno segrevanje povzroča porast vremenskih ujm.
Vremenske spremembe temeljijo na razlikah zračnega tlaka v atmosferi, torej na razliki med višjim in nižjim zračnim tlakom. Zračni tok vedno teče od območij visokega zračnega tlaka proti območjem nizkega zračnega tlaka. Naš planet ima na vsaki polobli tri velike cirkulacijske zanke, ki temeljijo na obstoju stalnih območij visokega in nizkega zračnega tlaka.
V času ogrevanja planeta se polarna območja dvakrat bolj segrevajo kot območja okrog ekvatorja. To zniža razlike med območji visokega in nizkega tlaka. Manjše razlike tlakov povzročajo znižanje intenzitete cirkulacije zračnih mas, kar pomeni manjše število naravnih ujm. Dogodki v preteklosti nam jasno govorijo, da se število ujm povečuje v hladnejših obdobjih. Lep primer je vreme v t. i. mali ledeni dobi (od leta 1300 do leta 1850), ko so hladno vreme spremljale pogostejše in hujše naravne ujme.

3. trditev: Globalno segrevanje poveča številčnost suš in poplav.
Toplejši zrak vsebuje več zračne vlage, ne da bi se ob tem tvorilo več oblakov. To povzroča povečano število vlažnih, vendar sončnih dni in manj suš. V nasprotju s tem pa hladna fronta osuši zrak in povzroča tvorbo oblakov. Med globalnim ogrevanjem se zniža možnost tvorbe hladnih front, takrat je manj padavin, kar zniža pojavnost poplav.

4. trditev: Ogljikov dioksid povzroča globalno ogrevanje.
Vodna para prispeva kar 95 % k učinku tople grede, CO2 ima pri tem le majhen delež. Temeljno vprašanje še vedno ostaja, kolikšen je prispevek človekovih emisij CO2 pri ogrevanju planeta. Sedanje obdobje ogrevanja planeta se je začelo pred 160 leti. V tem času se je temperatura zemeljskega površja postopoma povečala za 0,76 °C, obenem pa je znotraj tega trenda tudi nenehno nihala. Zadnje poročilo Goddardovega inštituta za vesoljske študije (pri NASA) razvršča deset najtoplejših let v ZDA po naslednjem vrstnem redu: 1934, 1998, 1921, 2006, 1931, 1999, 1953, 1990, 1938 in 1939. Meritve govorijo, da so med letoma 1929 in 1939 (ko je bila velika gospodarska kriza) močno padle emisije CO2 iz človekove dejavnosti, temperature pa so se kljub vsemu nenehno povečevale in dosegale celo rekordne vrednosti. Med letoma 1940 in 1975, torej v času silovitega povojnega gospodarskega razcveta, so se globalne temperature proti vsem pričakovanjem znižale, čeprav se je količina CO2 iz človekove dejavnosti zelo povečala. Tudi satelitske meritve nam govorijo, da se je po letu 1998 globalna temperatura ne samo ustalila, pač pa celo rahlo znižala. Obenem se je v zadnjih osmih letih koncentracija CO2 v atmosferi povečala za 4 % (za 14 enot na milijon). Neskladje med nihanjem globalnih temperatur in naraščanjem koncentracij CO2 podira celotno zgradbo hipoteze o antropogenem izvoru podnebnih sprememb. Zapleta pa se tudi pri tolmačenju razi-skav vzorcev ledu. Raziskovalci imajo v ledenih skladih Grenlandije in Antarktike ohranjen zapis podnebnih sprememb zadnjih 400.000 let. Ugotovili so, da spremembe koncentracije atmosferskega CO2 sledijo spremembam globalnih temperatur z zamikom približno 800 let. Torej da koncentracija CO2 poskoči nekako 800 let za skokom povprečja globalnih temperatur. To seveda pomeni, da povečanje CO2 nikakor ne more vplivati na povečanje povprečne globalne temperature, saj je proces ravno obraten. Zamenjana sta vzrok in posledica, kar je nedopustno. Gledano iz časovne perspektive lahko trdimo, da je sedanja povečana koncentracija CO2 posledica srednjeveškega obdobja toplega podnebja (od 800 do 1300).
Prispevek CO2 k toplogrednemu učinku je v logaritmični odvisnosti. Povedano drugače, podvojitev koncentracije CO2 sproža le za 2 % večji toplogredni učinek oziroma le za 0,8 stopinje Celzija zvišano temperaturo. Sedanja atmosfera vsebuje 380 ppm (delov na milijon) CO2. Raziskovalci so ugotovili, da je bila najvišja koncentracija CO2 v zadnjih 650.000 letih 300 ppm, torej je danes za 27 % višja. Toda če prestopimo v geološke časovne okvirje, to ne pomeni nič posebnega. V juri (pred 199-145 milijoni let) in kredi (pred 145-65 milijoni let) je bila koncentracija atmosferskega CO2 vsaj štirikrat višja kot danes. In tudi v dobi terciarja (pred 65 do 1,8 milijona let) je koncentracija CO2 dosegala štirikrat večje vrednosti, kot so izmerjene danes. Skratka, v geološki zgodovini niso velika nihanja CO2 nič novega.

5. trditev: Vegetacija in biogeokemičen ciklus ogljika.
Vse rastline v procesu fotosinteze za svojo rast porabljajo CO2 in izločajo kisik. Drevesa tako v svoji biomasi skladiščijo ogljik iz CO2, več in za dlje časa v lesu in manj ter za krajši čas v listih. Ko listje pade na gozdna tla, se razkroji, ogljik pa se veže z atmosferskim kisikom in kot CO2 ponovno vstopi v atmosfero. Enako se dogaja z lesno maso odmrlih dreves, le da proces zaradi dolgoživosti dreves traja dlje časa. Majhen delež ogljika ostane vezan na gozdna tla. Stabilnost vegetacijskega pokrova planeta vzdržuje stabilnost koncentracije atmosferskega CO2. Četudi sekamo drevesa, ostane ogljik deponiran v lesu ves čas, dokler lesa ne sežgemo ali ga odvržemo med odpad, kjer se razkroji. Atmosferski CO2 je izborno naravno gnojilo za rast rastlin. Raziskovalci so ugotovili, da 27-odstotno povečanje koncentracije CO2 povzroča 16 % večji prirast biomase rastlin. Tudi tu imamo relevantne podobe iz geološke zgodovine. V času jure in krede ter v terciarju je planet pokrivalo izjemno bujno rastlinje, ki nam je del svoje biomase zapustilo v obliki premoga, nafte in zemeljskega plina. Sodobnega človeka bi torej moralo bolj skrbeti, da koncentracija atmosferskega CO2 upade.

6. trditev: Gladina morij se bo dvignila za šest metrov, beli medved bo izumrl do leta 2030.
Trditvi sta absurdni. Topljenje ledu na Antarktiki in Grenlandiji bi dvignilo morsko gladino za sto metrov, toda to bi se zgodilo le, če bi se globalna temperatura povečala za deset stopinj Celzija.
V globalne pregrevalne zgodbe nikakor ne gre neprijetno dejstvo, da ledeniki Vzhodne Antarktike (zajemajo kar 80 % vseh lednih mas planeta) ostajajo (po podatkih IPCC) nespremenjene debeline ob dejstvu, da debelejši še niso bili, odkar jih človek meri. Dosedanji dvig morske gladine (20 cm od leta 1850) je predvsem posledica termičnega raztezanja vodnih mas. V času holocenskega klimatskega optimuma je bila globalna temperatura za 2 do 3 stopinje Celzija višja kot danes, pa so beli medvedi kljub temu preživeli vse do današnjih dni. Preživeli so tudi kasneje, ko so Vikingi v zeleni deželi Grenlandiji gojili pšenico in ječmen.

7. trditev: Obstaja konsenz med znanstveniki glede antropogenega izvora podnebnih sprememb.
Ne drži, kajti med znanstveniki je presenetljivo visoko število privržencev svobode v znanosti, ki propagirani hipotezi ne verjamejo. Že leta 1995 so se skeptiki sestali na kongresu v Leipzigu in tam zbrali 1500 podpisov znanstvenikov (Lei-pziška deklaracija). Sledila je t. i. Oregonska peticija, na kateri je sedaj 31.500 podpisov. Tudi Oregonska peticija nasprotuje propagirani histeriji glede podnebnih sprememb antropogenega izvora (Kjotski protokol). Pogumni zagovorniki svobodne znanosti so s podpisom izpostavili sebe in svojo nadaljnjo znanstveno kariero. Nanje se izvajajo veliki pritiski, od groženj z ukinitvijo financiranja raziskav do izgube delovnega mesta in medijske cenzure. Podtika se jim, da so plačanci naftne industrije, vendar je resnica nasprotna. Prav naftne korporacije (Shell, British Petroleum, Enron, itd.) so tiste, ki obilno sponzorirajo mednarodne kongrese in javno podpirajo teze v antropogenem izvoru podnebnih sprememb.

KLIMATSKI RITMI PLANETA IN ZGODOVINA ČLOVEŠTVA

Podnebje se nenehno spreminja. V zemeljski zgodovini so bila obdobja, ko je bilo bistveno toplejše ali pa hladnejše, kot je danes. Večni led hrani podatke za obdobje zadnjih 400.000 let, v katerem so naši predniki doživeli pet kratkih otoplitev (interglacialov) v sicer ledenodobni klimi, ko je bila povprečna temperatura za približno 10 stopinj Celzija nižja, kot je danes. Kasneje, že v sedanjem interglacialu, je bilo toplejše obdobje imenovano holocenski optimum (od 7000 pr. n. št. do 3000 pr. n. št.). Človeštvo doživlja razcvet bronaste dobe (3500 do 1200 pr. n.št.) in prvih pisav, pojav sijajne kulture starega Egipta (3150 pr. n. št.), otoplitev od 1450 do 1300 pr. n. št. rodi minojsko civilizacijo, dvignejo se Perzijci, antična Grčija, na Kitajskem pa mogočna dinastija Šang (1700 do 1027 pr. n. št.). V naslednji otoplitvi (250 pr. n. št. do leta 0) vzcveti rimski imperij, v srednjeveški otoplitvi (800 do 1300) se dvigne evropska civilizacija, ki se ponovno ogreva ta čas približno 800 let kasneje (1900 do 2010). Po letu 2010 nas čaka ponovna ohladitev za približno 30 do 50 let, ko bodo temperature padle zaradi Daltonovega minimuma sončnih peg (prejšnji Daltonov minimum je bil leta 1815, torej pred 120 leti, zadnji je bil leta 2007).
Vmes so bile tudi nepričakovane ohladitve. Pred sedanjim pregrevanjem planeta smo imeli t. i. malo ledeno dobo, ki je trajala približno od leta 1650 do 1850. Morda je zaradi vsesplošnega in dolgotrajnega pomanjkanja hrane sprožila francosko revolucijo, žrtev te ohladitve je bila Napoleonova armada, ki je zmrznila v Rusiji. Tudi nepredvidljivemu sunku mraza od 1940 do 1942 lahko pripišemo velike zasluge za polom nacistične invazije na Rusijo.

SEDANJE PREGREVANJE PLANETA

Ozračje se postopoma segreva zadnjih 140 let, proces se je torej začel precej pred pojavom avtomobilov in letal. V tem času se je temperatura zvišala za 0,76 stopinje Celzija in večino tega zvišanja je nastalo pred letom 1940. Med letoma 1940 in 1975 pade tudi povojni gospodarski razcvet in pričakovali bi, da bi temperature zaradi zelo povečane gospodarske aktivnosti ustrezno porasle, pa niso. Bilo je ravno nasprotno. Padale so prvih 35 let in šele zadnjih 22 let začele počasi rasti. Kajti v letu 2000 je začela upadati sončna aktivnost in temu je sledil upad temperature v troposferi, od januarja 2002 do decembra 2007 za 0,09 stopinje Celzija.
Leta 2007 opaženi minimum sončnih peg nam govori, da smo pred novo ohladitvijo. Če se bo trend ohlajanja nadaljeval do leta 2020, bo planet padel v novo obdobje male ledene dobe. Prestižna revija Science je v svoji številki 320/5876 dne 2. maja 2008 objavila prispevek, ki ga je napisal Richard A. Kerr. Že naslov »Globalno pregrevanje, mati narava ohlaja rastlinjak« govori ravno o tem.

RITMIČNOST SONČNE AKTIVNOSTI IN PODNEBNE SPREMEMBE

Klimatologi in astrofiziki, ki so poprej 400 let neodvisno drug od drugega spremljali spreminjanje temperatur in pojavnost sončnih peg, so ugotovili neposredno povezanost obeh pojavov. Sončne pege naj bi posredno povzročale pregrevanje planeta.
Klimatologi in astrofiziki so ugotovili, da v periodah povišane sončne aktivnosti (povečanje števila sončnih peg) doseže zemljo več sončne energije. Pri tem so najbolj pomembni oceani, največji naravni zbiralnik CO2, saj je v njih 80-krat več CO2 kot v atmosferi. Hladnejši oceani absorbirajo več CO2 kot toplejši. Ko se oceani segrevajo, izločajo več CO2, kar povečuje njegovo koncentracijo v ozračju. Vendar se oceani ne odzivajo tako hitro na temperaturne spremembe kot kopno. Ta časovni odlog je največji problem zagovornikov antropogenega izvora podnebnih sprememb. Koncentracije CO2 se zvišajo šele nekako 800 let po zvišanju globalne temperature (sedanje zvišanje CO2 naj bi bilo posledica ogrevanja v času srednjeveškega toplega obdobja od 800 do 1300). CO2 ni vzrok ampak posledica povišanih temperatur. Ali so privrženci antropogenega pregrevanja planeta pomešali vzrok in posledico?
Če povežemo dogajanje, velja: povečana sončna aktivnost - več sončnih peg - toplejši oceani - zvišana koncentracija CO2 v atmosferi. Vzrok ne tiči v človekovi dejavnosti.
Toda vrnimo se na muhasto sonce. Raziskovalci so ugotovili, da sončne pege ne povzročajo ogrevanja planeta zaradi povečanja sončne energije, ker je to povečanje premajhno. Našli so ojačevalec, ki to sproža, kozmične žarke. Kozmični žarki namreč vplivajo na tvorbo oblakov. Povezava teh pojavov poteka takole: povečana sončna aktivnost povečuje sončni veter, ki znižuje količino kozmičnih žarkov, ki zadevajo zemljo; manj kozmičnih žarkov pomeni več cirusov, ki povečujejo učinek tople grede. Ali pa: v času zmanjšane sončne aktivnosti je manj sončnega vetra, torej več kozmičnih žarkov zadeva zemljo, kar povzroča tvorbo več oblakov tipa stratus. Ti oblaki pa odbijajo sončno svetlobo, kar povzroča ohlajanje planeta. Pojavnost oblakov tipa stratus je bila dokumentirana v zgodovini kot glasnik lakote v mali ledeni dobi.
Toda sončna aktivnost, prav tako kakor orbitalna mehanika našega planeta (Milankovičev cikel), utripa v svojevrstnem kozmičnem ritmu. Pravzaprav ne gre le za en ritem, pač pa več njih v trajanju od nekaj desetletij do več sto let. Cikel sončnih peg traja okrog 11 let, Gleissbergov cikel traja okrog 80 let in ob njem obstaja še dvestoletni supercikel. Kombinacija obeh zadnjih nam da cikličnost 120/60/30 let in prav ta ritem naj bi dajal ton podnebnim spremembam. Raziskovalci domnevajo, da morata obstajati tudi supercikla v trajanju 1000 in 2000 let. Kakorkoli že, ritem v ritmu v ritmu, bi lahko opisali podobnost prek meril, ki se pojavlja v sončnem kozmičnem utripanju.
Ritem cikličnih podnebnih sprememb lahko zmotijo geofizikalni procesi, npr. vulkanska aktivnost, ki lahko bistveno poseže v podnebna dogajanja. Lep primer je izbruh vulkana Tambora, ki je povzročil, da leta 1816 »ni bilo poletja«.

OZADJE NEPRIJETNE RESNICE

Za znanstvenike je že dolgo znano, da zlahka postanejo prodane duše, če je v igri dovolj denarja. Kaj pa motivira politike, da vodijo nezaslišano propagando, ki včasih prehaja že v množično medijsko histerijo? Tu hitro zaidemo v sivo območje domnev, toda kljub temu poskušajmo najti odgovor.

1. Geopolitična (geostrateška) motivacija za dekarbonizacijo sveta bi lahko bil poskus zaustavitve gospodarske rasti velikanov tretjega sveta (Kitajska, Indija). Pritisk na naftne vire bi bil silovit in poskočila bi možnost vojaških spopadov z globalnimi posledicami.

2. Nedvomno imajo naftne korporacije interes, da se nafta čim dlje prodaja po čimvišji ceni. Obenem pa ima zahod interes, da si s tem kupi čas za ustvarjanje nove energetske baze in uvajanje novega pogonskega agregata. Čas cenene nafte in izpuhov bencinskih motorjev nepreklicno mineva.

3. Konkurenčni boj med EU in NAFTO (ZDA) glede uvajanja novih nekarbonskih tehnologij je sedaj na strani EU, ki je najglasnejši zagovornik Kjotskega protokola.

4. S sistemom kupoprodaje emisij CO2 bi zahodni svet trdno obdržal svojo ekonomsko superpozicijo nasproti tretjemu svetu. Novi imperializem bi s tem dobil zeleno podlago.
Morda pa svetovna elita ve, česar mi ne vemo. Morda ima trdne dokaze, da se nam hitro bliža bistveno hladnejše obdobje in da je treba ohraniti naftne vire, dokler se ne izpelje tranzicija zahodne civilizacije na novo energetsko bazo.
Obdobje velikih suš, ki se je pred kratkim končalo, se ta čas nadaljuje s številčnejšimi ujmami, ki napovedujejo skorajšnje ohladitve. To je sporočilo skeptikov iz sveta znanosti, zato bodite pozorni na spremembe temperatur po letu 2010. Ni treba biti ravno znanstvenik, da bi kmalu spoznali resnico.

Anton Komat

Komentiraj (3):

Andrej Pečjak, nedelja, 14. september 2008, ob 13:49

Če bi lahko verjeli temu, bi bilo super, saj bi lahko mirno spali in čakali na bližajočo se ohladitev. Sploh nam lednim plezalcem bi to zelo ustrezalo...
Za članek, ki oporeka neki veljavni teoriji, je potrebno navesti znanstvene dokaze, te pa podkrepiti z viri teh dokazov oz. trditev. Verjetno avtor sam ni meril debeline ledu, če pa je te podatke nekje dobil, mora navesti točen vir - in tega v tem članku ni!
Govori, da se ledeniki na Antarktiki ne tanjšajo, mi pa smo imeli priliko poslušati glaceologa Skvarčo, ki je s posnetki in meritvami dokazal, da se vendarle topi. Zaradi česa pa je potem razpadla Larsnova plošča?
Tudi trditev, da so se povprečne temperature od leta 2002 do 2007 znižale, nima nobenih osnov, kar lahko vsak preveri z vsem dostopnimi informacijami npr: http://www.earth-policy.org/Indicators/Temp/index.htm
Kot vidite, so tukaj podani grafi, pa tudi viri, kjer se lahko verodostojnost tega preveri.
Mladininemu članku tega zelo manjka, zato članka ne moremo uvrstiti med znanstvene, je pa zanimivo branje, le resno ga ne smemo vzeti.
Če koga te teme zanimajo, je tukaj povezava na psihološki vidik prekomernega porabljanja tega, kar nam planet nudi: http://www.drmillslmu.com/peakoil.htm
Osredotočeno je na probleme, ki jih bo povzročil "peak oil", saj je možno, da se bo to zgodilo prej, kot pa bodo udarile katastrofične klimatske spremembe. Če primerjate to objavo z Mladininim člankom, boste lepo videli razliko med znanstvenim in neznanstvenim dokazovanjem nečesa.

Vseeno upam, da bomo še imeli priliko plezati po ledu in naj Mladinin članek resnica postane. Sicer je pa leto 2010 blizu, pa zato ne pozabite tega članka, ko boste spet brali o nekih rekordnih temperaturah in ciklonih.

Igor Zlodej, nedelja, 14. september 2008, ob 17:46

Zadnji stavek glasi: "Ni treba biti ravno znanstvenik, da bi kmalu spoznali resnico". Tudi kakšen poseben strokovnjak ni potrebno biti, le v gore je treba in videti. Seveda je vse zelo relativno, odvisno od padavin pozimi, temperatur, število sončnih dni v poletju in še precej dejavnikov je zraven, ki so pogojevali letošnje poletje v naših krajih in gorah. Zadnja leta opažam, predvsem na podlagi opazovanj na širšem območju Julijskih in Karnijskih Alp, da dolgo v poletja ostajajo snežišča, ki jih pred leti ni bilo. Tako je lahko na severnih straneh Kanina opaziti številne snežne zaplate še zdaj v Septembru, pred dnevi, natančneje 10.9.08 sem z zgornjem delu Krnice (pod Prevalo) naletel na snežišče, ki ga tam ni bilo v tem času vsaj že 20 let, snežišče že nekaj let ostaja tudi pod Kanjavčevo steno v zatrepu Zadnjice, sneg in led ostajata v Koritih pod Luknjo, spet se povečuje Kaninski ledenik, luknje na Kaninskih podih so še polne snega in slap Boka že dolga leta ni bil tako vodnat, kot je letos (bilo je seveda tudi veliko dežja) ampak v vsaki večji kotanji bomo tudi na sončni južni strani še našli sneg in led. Če mi bo dopuščal čas se bom odpravil še do Jurijeve jame, ki je v bližini razvalin stare Kaninske koče in smo jo obiskali lani z ekipo TV SLO in primerjal stanje ledu od lani. Čeprav so to le drobci, ki so lahko na dolgi rok povsem nepomembni, pa vsekakor obetajo, da se nam v gorskem svetu ni bati recimo pomanjaknja vode, pojavlja se celo bojazen in dejansko tako tudi že je, da bo le-te še preveč. Samo opazovanje starih melišč in razdejanja, ki na njih ostajajo po neurjih dokazujejo to, da padavine padajo s čedalje večjo inteziteto, ponekod so melišča vsa razrita, ponekod se podaljšujejo za več deset metrov. Poglejmo še v nekatere doline, recimo Zapoden, Remšen dol, Zajzero. Vse te doline in pa seveda tudi druge vztrajno zasipava grušč, ki ga morajo zaradi velikih nanosov že odvažati, ker resno ogroža ravnovesje v dolinah. In končno tudi množični skalni podori pričajo o tem, da se nekaj dogaja, seveda so pri teh odločilni še mnogi drugi pogoji.

Miha Pavšek, torek, 16. september 2008, ob 10:19

Vsekakor zanimivo in poučno branje, vredno razmisleka tudi skozi gorniške oči, na kar sta opozorila že moja dva predhodnika. Oglašam se zaradi nečesa drugega - pogrešam navedbo temeljnega vira za pripravo članka. To je namreč skoraj 30 strani (http://www.heartland.org/custom/semod_policybot/pdf/22835.pdf) obsežno poročilo "Nevladnega mednarodnega panela za podnebne spremembe" (NIPCC). Nanj nas je opozoril v svojem predavanju na IJS v začetku tega meseca prof. S. Fred Singer, eden od njegovih soavtorjev (članek je izšel sicer pred tem). Po zaslugi avtorja članka v Mladini imamo zdaj še "zgoščeno" slovensko različico. Sprašujem pa se, ali je bil vir namenoma ali pomotoma izpuščen, vendarle je pripravilo poročilo kar 23 avtorjev, med je kar 5 Američanov...

eXTReMe Tracker