Gorniška potepanja: Mimo številnih jezer, ki krasijo severovzhod Poljske, sva dosegla Litvo. Policistov na mejah seveda ni več, tako da sva tri tedne potovala svobodno kot ptici. Tudi na litovski strani se pokrajina ni dosti spremenila. Neskončne ravnine, gozdovi in jezera. Usmerila sva se proti Vilni, še prej pa kot prava hribovca poiskala najvišji vrh.
Baltiške "krtine"
Zakopane, slovito zimsko središče na Poljskem, tudi poleti ne sameva. Bila je nedelja zvečer in gneča na cesti ni dovolila normalne potovalne hitrosti. Pred Krakovom sva rajši malo postala in se v nekdanje glavno mesto podala kar sredi noči. Staro mestno jedro naju je očaralo s tiho spokojnostjo in mislijo na prejšnjega papeža, ki se je mnogim ljudem po svetu zapisal globoko v srce. Skozi nobeno veliko mesto se še nisva sprehodila ob dveh ponoči, a vse je enkrat prvič ...
Če je šlo k vragu pol noči, pa naj gre še naslednje pol, sem si rekel in do jutra sva dosegla Varšavo. Mesto ob Visli je bilo med vojno porušeno do tal, a so ga skrbni Poljaki zelo lepo obnovili. Jutranji potep po prestolnici je to potrdil.
Mimo številnih jezer, ki krasijo severovzhod države, sva dosegla Litvo. Policistov na mejah seveda ni več, tako da sva tri tedne potovala svobodno kot ptici. Tudi na litovski strani se pokrajina ni dosti spremenila. Neskončne ravnine, gozdovi in jezera. Usmerila sva se proti Vilni, še prej pa kot prava hribovca poiskala najvišji vrh. Našla sva ga v bližini glavnega mesta, skoraj na meji z Belorusijo. Imenuje se Juozapinės kalnas, visok pa je 292 m. No, na kraju samem sva ugotovila, da je resnica malo drugačna ...
Vznožje sva našla brez večjih težav. Tudi tri mlada dekleta so nama pomagala s kimanjem (o angleščini ne vedo nič), ko sva jim pokazala sliko kamna in križa, ki stojita na »vrhu«. Po petih minutah hoje čez travnik sva stopila na najvišjo točko. Toda ... Zgoraj stoji tabla, na kateri piše ... Le kdo bi vedel, kaj? Litovsko seveda ne razumeva (čeprav uporabljajo nam dobro znane šumnike), a toliko sva že »zapopadla«, da je najvišja »krtina« visoka natanko 293,84 metra in da leži petsto metrov od tod, v smeri proti jugu. Seveda sva jo poizkušala najti, a ni bilo ravno lahko. Je na zasebnem zemljišču in pot se vije daleč naokrog. Sva se vsaj malo nahodila ...
Po uspešno opravljeni »turi« sva se naslednje jutro z obilico dobre volje sprehodila po Vilni, nato pa »naciljala« proti Latviji. Riga, veliko mesto na obrežju Dvine, naju je sprejela sredi popoldanskega vrveža. Prav dolgo nisva zdržala v njem. Na latvijskem podeželju je veliko lepše. Ob samotnem jezeru sredi gozda naju je »skrila« kratka (severna) poletna noč ...
Gaizinkalns je s 311 metri najvišji vrh Latvije. Po podatkih, ki sva jih imela, naj bi na vršni izravnavi stal visok stolp še iz časa Sovjetske zveze. Najti ga ni bilo težko, saj je res impozanten in se vidi daleč naokrog. Pristop spet ni bil daljši od petih minut, čisto nekaj drugega pa je bil vzpon na stolp. Ta podrtija je zelo nevarna, saj večji in manjši kosi opeke letijo vsevprek. Ob najinem obisku je vse skupaj k sreči mirovalo, a po tleh so ležali kar pošteni primerki. Vstopna vrata so »uradni organi« zazidali, vendar so si obiskovalci naredili stransko luknjo. Seveda sva smuknila skoznjo in se po stopnicah brez ograje povzpela navzgor. Skozi razbita okna je z vsakim nadstropjem bolj pihalo, a odneslo naju ni. Z »razgledne ploščadi« (včasih je to bila) se je videlo pol Latvije, toda občutek ni bil nič kaj prijeten. Brž dol in stran od tega monstruma! Če se bo kdo od bralcev podal tja gor, mu toplo priporočava čelado. Upava pa, da bodo stolp podrli ali obnovili, tako kot se spodobi. Takšen, kot je sedaj, je zelo nevaren!
Po slabih cestah severovzhodne Latvije (ena od pnevmatik bi vedela o tem veliko povedati – še dobro, da tudi daleč od doma »teče Sava«) sva se pripeljala v Estonijo. Kmalu za mejo naju je čakal vzpon na Suur Munamägi (318 m), najvišji vrh Estonije in vseh treh baltiških držav. Tudi na njem stoji visok stolp, le da Estonci veliko bolje skrbijo zanj kot Latvijci za svojega. Z Munamägija sva se »spustila« v Talin. No, nekaj časa je šlo res navzdol, potem pa zelo dolgo naravnost. Navzdol je padal samo dež ...
Talin naju je od vseh baltiških prestolnic še najbolj očaral. Dež je ponehal. Na zahodu se je začelo jasniti in z grajskega obzidja sva uzrla sončni zahod. Pogled je splaval tudi na sever, čez Baltik. Tja naju je naslednje jutro popeljala velika ladja ...