Večer, Narava, gore in ljudje - Urška Špprogar: Stoletnica Frischaufovega slovenskega planinskega doma na Okrešlju in 115 let prvega vzpona Frana Kocbeka in Janeza Piskernika na Križ - Koroško Rinko
Slovenska planinska postojanka, Frischaufov planinski dom na Okrešlju, stoji v veličastnem, mogočnem visokogorskem gorskem okolju pod ostenji Ojstrice, treh Rink, Mrzle gore, pod Savinjskim sedlom ter nad naravnim spomenikom izvira in slapa Savinje, dom pa so svečano odprli 2. avgusta 1908. Ta jubilej sovpada s 115. obletnico Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljene 8. avgusta 1893 v Mozirju, kot druga podružnica Slovenskega planinskega društva. Zgornja Savinjska dolina letos obeležuje tudi 115. obletnico, ko so se v letu 1893 odločili zgraditi zahtevno cesto od Luč do Solčave in jo tudi v letu dni zgradili, kar je bilo za lažjo dostopnost gorskega sveta velikega pomena. Izjemnega pomena je bil tudi v letu 1893 opravljeni vzpon Franca Kocbeka in vodnika Johana Piskernika po severovzhodnem grebenu z Jezerskega sedla na Koroško Rinko ali Križ, kjer je bilo deželno križišče Koroške, Štajerske in Kranjske. Vzpon sta planinca opravila brez plezalnih pomagal in varovanj in je v tistem času veljal kot najtežavnejša tura v Savinjskih Alpah.
Na mestu, kjer danes stoji sodoben in arhitekturno dovršen planinski dom, je bila neposredna bližina lokacije nekdanje koče, imenovane Trutzhütte DAV, celjske sekcije, katero pa je snežni plaz leta 1907 zdrobil, so zapisali v almanahu. Na istem mestu so se zavedni in podjetni planinci savinjske podružnice odločili zgraditi novo, slovensko planinsko postojanko, ki se ves čas bori s plazovi in letos praznuje sto let. Planinsko kočo na Okrešlju so sklenili imenovati po profesorju matematike dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil izjemno zaslužen za razvoj slovenskega planinstva in za strokovno in verodostojno raziskovanje Savinjskih Alp. S tem poimenovanjem so odpravili tudi krivico, storjeno Frischaufu, ko je DAV odstranil napis Frischaufova koča na koči, ki je stala na pomembnem planinskem križišču za vzpone na Grintavec in Kočne, na lokaciji, zdaj imenovani Taško, v Suhem dolu pod Kokrškim sedlom. Ta ukinitev in odstranitev Frischaufovega imena z nemške postojanke, prej imenovane Suhadolnikove, je bila storjena, ker se je Frischauf povsem odločil za sodelovanje in pomoč slovenskemu planinskemu življu, in ne več nemškemu, tega pa Nemci takrat niso sprejeli.
To obdobje, ko so gradili slovenski Okrešelj, so se gradile slovenske planinske postojanke tudi v drugih slovensko govorečih planinskih okoljih ter so imele vpliv na ohranitev in utrditev slovenstva.
Frischaufove planinske poti
Med pomembne zapuščinske vrednosti dr. Johannesa Frischaufa zanesljivo sodi njegova edicija, izdana v letu 1894 v Gradcu, v njej so podrobno dokumentirani dogodki pri odkrivanju Karavank in Savinjski Alp. Veliko pozornosti je namenjal slovenskemu izrazoslovju, imenovanju vrhov, in drugih območij ter krajev v predelih in gorah Savinjskih Alp. V tem spisju so podrobno zapisana dela in opravila pri vzponih ter nadelavah prvih poti v Savinjsko-Jezerskih Alpah, Grintovcih. Ne smemo pozabiti, da so to Frischaufove planinske poti: Turski žleb, Robanov kot, Molička planina, Zgornje ravni, Mlinarsko in Kokrško sedlo ter Dolci.
V letu 1893 se je srečal s Franom Kocbekom, ki je bil načelnik druge, nanovo ustanovljene savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva. Skupaj sta obhodila vsa aktualna, še posebno neraziskana območja Savinjskih Alp. Spletlo se je trajno druženje in pravo hribovsko prijateljstvo. Tudi ustanovitev kranjske podružnice sta pospešila s pridobitvijo in prepričanjem ter s soglasjem takratnih oblastnikov. Fran Kocbek je razumel Frischaufove vrednote, ko je predstavljal principe nacionalne svobode, s tem ko je rekel, da gore pripadajo le narodu, ki biva pod njimi. Tudi pri izgradnji Češke koče je bil skrbnik prav Fran Kocbek, ko je angažiral češke planince za gradnjo slovenske koče.
Predsednik Planinske zveze Slovenije mag. Franci Ekar je pred slovesnim praznovanjem povedal, da je savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva neposredno opravila izjemno delo, saj si takrat slovenskega planinstva brez Frischaufa in Kocbeka niso mogli predstavljati.
"Ob jubilejih, kakršen sta stoletni okrešeljski in praznovanje stopetnajstletnice savinjskega planinstva, smo lahko presrečni in veseli. Planinsko društvo Celje se je skozi čas utrjevalo in potrjevalo z novimi vizijami in deli. Pred sto leti je umrl tudi France Kadilnik, starosta slovenskih planincev in prvi dobrotnik Slovenskega planinskega društva ter njegov prvi častni član. Tudi v letu 1945 so našli moč, da so v vojni porušeno, uničeno, požgano planinsko premoženje sanirali in obnovili, kajti v vojni povzročena škoda na savinjsko-celjskem planinskemu območju je bila ocenjena kot druga največja v Sloveniji. Trdno smo prepričani, da bodo vizije in delo celjskih planincev še naprej planinsko napredne, sodobne in pomembne za Savinjsko dolino in za ves slovenski planinski prostor, pa tudi za bližnje in daljno zamejstvo," je pred slovesnostjo povedal Franci Ekar.
Urška Šprogar