Gorniška potepanja: Ni se še dobro zdanilo, ko naju je zvezdnato nebo kar vrglo pokonci. Dež in megla sta se umaknila in okoliške gore so zažarele v prvem jutranjem soncu. Široka in s kamenjem tlakovana pot naju je vodila mimo skakalnic proti Popradskemu plesu.
Na najvišjem vrhu Poljske
V našo deželo je prišlo vroče poletje, midva pa sva se odpravila v severne dežele, kjer naju je bolj ali manj zeblo. A čudovita in redko poseljena pokrajina je poskrbela za to, da nama je bilo tudi visoko nad polarnim krogom, kjer termometer ni nikoli pokazal več kot dobrih deset stopinj, kljub temu zelo lepo. Da pa se ne bi samo vozila do gorá na severu stare celine, sva za kratek čas postala v Visokih Tatrah.
Dež naju je spremljal skozi vso slovensko in avstrijsko Štajersko, ko sva se dan po velikem šmarnu odpravila na pot. Šele pri Nežiderskem jezeru, ki je s 115 metri najnižja točka Avstrije, se je toliko uneslo, da sva skočila na kratek sprehod. Na Slovaškem ni bilo veliko bolje, saj so težki deževni oblaki še vedno grozili. V Štrbske Pleso (1346 m) sva prispela zvečer. Okoliške gore je zakrivala gosta megla. Ni obetala prav veliko. Na voljo je bil samo naslednji dan, saj sva »lovila« rezervirano mesto na trajektu, ki naju naj bi iz Talina pripeljal v Helsinke. Z mislijo na najboljše sva legla k počitku.
Ni se še dobro zdanilo, ko naju je zvezdnato nebo kar vrglo pokonci. Dež in megla sta se umaknila in okoliške gore so zažarele v prvem jutranjem soncu. Široka in s kamenjem tlakovana pot naju je vodila mimo skakalnic proti Popradskemu plesu. Po visokih smrekah so se podile veverice. Prav zabavne in neboječe so bile. Pot, po kateri sva hodila, je namreč zelo obljudena, čeprav zaradi zgodnje ure še ni bilo gneče.
Ko sva se dvignila nad gozdno mejo, je pogled zaobjel vse okoliške gore, hkrati pa razkril, da se iz doline spet podi nekaj megli podobnega. Hitro sva odšla naprej, da bi jo prehitela in imela na vrhu jasno nebo. Uspelo nama je! Mimo številnih jezerc in žuborečih potokov naju je po kamniti poti kar neslo navzgor. Pod kočo, ki stoji dobrih dvesto metrov pod vrhom, sva dohitela človeka, ki je
neumorno nosil svoj tovor. In tako iz dneva v dan ... Pri nas tega res ne vidiš več.
Na Rysy (2499 m) sva prispela med prvimi. Megla se je medtem toliko dvignila, da je zakrila pogled v dolino, a nad belim morjem so se dvigovali temni vrhovi Visokih Tater. Najprej sva dosegla najvišjo točko Rysyja, ki je v celoti na Slovaškem, Poljaki pa imajo svoj »Triglav« nekaj metrov stran. Tod sta tudi velik mejni kamen in bivši mejni prehod. Megla je med tem časom nadaljevala svojo pot proti nebu in popolnoma zastrla razgled.
Sestop je minil ob srečevanju številnih, ki so si za cilj tistega dne izbrali najvišji poljski vrh. Žal bi morali za dober razgled vstati vsaj kakšno uro prej. Kamnite poti sva se v sestopu kar pošteno »najedla«. Trda je in tudi kamenje je tako naloženo, da je treba pogledati na tla skoraj ob vsakem koraku. Naše poti so nama veliko bolj všeč. V veliki večini so mehkejše in bolj prijazne. Morda pa se nama tako samo zdi, ker po njih hodiva že toliko let ...
Dan se še ni prevesil v večer, tako da sva kar nadaljevala potovanje na severno stran Visokih Tater. V Zakopanah je bilo konec z visokimi gorami za kar nekaj časa. Precej kilometrov je bilo treba prevoziti do naslednjega srečanja z njimi. Nadaljevanje sledi.