Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pod Pihavcem in Kanjavcem

Večer, 20.07.05 – Jože Praprotnik: Trenta v tem času sameva, visokogorja še kar izogibajo

NARAVA, GORE IN LJUDJE

Manj znane planinske poti in vrhovi

Pod Pihavcem in Kanjavcem

Trenta v tem času sameva, saj se planinci visokogorja še kar izogibajo, kot bi čakali na avgust, ko zdajšnji mir zamenjajo kolone pohodnikov, ki oblegajo koče na pragu očaka Triglava.


Avto pustimo spodaj na Logu kar pred turistično-informativnim centrom, potem pa po cesti navzgor, vendar le do tja, kjer cesta zavije v levo čez Krajcarico. Nadaljujemo kar naravnost po stezi ob živahni rečici, katere del so nekaj višje zgoraj ujeli, da jim žene malo vodno elektrarno. Onkraj rečice sicer vodi v dolino kar lepa makadamska cesta, a bomo na tej strani hodili v senci drevja, v prijetnem hladu zelenja in vse bolj divje in razpenjene vode. Višje zgoraj je padec vode hujši in tod se peni preko skalovja, dokler nas steza ne pripelje na manjši pašnik; nekdaj ga je krasil idiličen senik, ki se je znašel na številnih koledarjih in so ga pohodniki radi izrabili za spanje na senu. Zdaj je obnovljen, a je izgubil ves nekdanji čar. Steza se zadaj spusti nekoliko navzdol in levo v hlad drevja, tla so prepredena s številnimi izviri, ki se zlivajo v kotanje spodaj, kjer pa zdaj ni več vode, temveč le še suha hudourniška struga. Ker smo vztrajali na tej strani, nismo prišli do križišča poti, levo na Kriške pode in desno naprej po dolini Zadnjice. Do tega križišča in prostora za piknike v zavetju visokih smrek bomo prišli nazaj grede. Kmalu pridemo do prvih staj in senikov nekdanje planine. Čeprav so nekdanjim idiličnim hiškam spremenili namembnost, saj le v eni bajti bleja trop ovc, je planšarska vasica obdržala večji del svoje značilnosti. Nad planino se cesta v nekaj ovinkih dvigne na naslednjo stopnjo, dokler zgoraj ne pridemo iz gozda v pravcati kotel pod mogočnimi stenami Pihavca levo in Kanjavca naravnost pred seboj. Še preden prispemo do križišča, desno čez zadnjiški dol na Prehodavce, levo pa proti Luknji ali na Dolič, opazimo na levi strani stezo na opustelo planino Zajavor, odkoder je nekdaj vodila steza naprej preko melišč in strmin ostrih trav prav pod stenami Malega Pihavca na Luknjo. Zdaj imamo Kanjavec za hrbtom, pred sabo pa povsem zgoraj opazimo postojanko na Kriških podih. Pogačnikov dom je oddaljen kar štiri ure hitre hoje brez postankov in več kot tisoč višinskih metrov. Danes ga bomo le gledali od spodaj, a se nam kmalu skrije, saj nas steza pripelje do sicer suhe struge spodnjega dela Belega potoka. Držimo se poti in kmalu opazimo, da struga le ni povsem suha, pač pa se voda izgublja v skalovju in med povsem belim peskom. Še bolj zgoraj že prijetno šumlja, onkraj ogromne skale pa najdemo pravcati tolmun, v katerega pada belopotoški slap. Kotanja ima nekaj metrov premera in v njej je voda ravno prav globoka, da se človek prijetno osveži in tudi zaplava. Sredi julija in če je sončno, zna biti ta voda prav presneto topla, saj se preliva preko ožarjenega skalovja Kont, pa jo zato številni pohodniki izkoristijo, da si sperejo znoj po poti z Razorja ali Stenarja. Kajpak brez mila. Onkraj kotanje z idiličnim slapom se v gozdiču skriva spodnja postaja tovorne žičnice, ki oskrbuje Pogačnikov dom, od tod do prostora za piknik, križišča in otočja Krajcarice ter Zadnjice pa je le slabih deset minut. In če boste malo pogledali po rastju ob poti, si boste popravili okus v ustih z nekaj pestmi gozdnih jagod.

Jože Praprotnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46044

Novosti