Polet, Željko Kozinc: Jerebičje, razgledna, lahko dostopna gora.
Ne, ne bodo vam jerebice vzprhutavale izpod nog, kvečjemu boste sami splašili kakšno žival, ki bi si sicer zaslužila jutranji mir v gorah, saj je tam doma ... In če bog da, naj vam srce za hip zastane od mešanice strahu in veselega presenečenja, ko boste zagledali ruševca ali gamsa. Saj se boste hitro pomirili in oko se bo vzradostilo: gora Jerebičje je ptičje lepa in tudi na videz pokorna, kakor prava jerebica, vzpon nanjo pa ne prenaporen, morda je celo preneznaten za planinca, ki si je v letošnji sezoni že nabral kakšno ponosa vredno kilometrino. Naj se tolaži s tem, da se podaja na redko obljudeno goro. Zanjo bi lahko rekli, da je brezpotna, če na njen vrh ne bi peljala ena sama možna (brez)pot, namreč po grebenu, ki se žagasto našpičen dviga k Mrzli gori, za katero planinci vemo, da je res nekako mrzla in odljudna, kar naporna za vzpon, tudi z utrjenih gorskih poti onstran, s strani Rink in Savinjskega sedla, ali pa doli iz Matkovega kota. Zobje te žage – gorski grintovci, kope, sedla, imajo vsi po vrsti lepa imena, ki so razen Jerebičja skoraj vsa imenovana po kmetu Matku ali Lesniku. Matk gospodari vzhodno od grebena, na naši strani, Lesnik na zahodu, v Belski Kočni. Soseda v dveh državah imata med seboj res visok plot. Nekaj desetletij nazaj so na njem streljali jugoslovanski graničarji, pa ne po jerebicah ali gamsih. Belska Kočna je, mimogrede povedano, prečudovita alpska dolina, naravni rezervat, ki ga tudi (pre)slabo poznamo, visok pretežno okoli 1000 metrov. V njem prevladujejo triasni apnenci in na dnu smrekovi gozdovi, ki kmalu preidejo v toploto ljubeče bukovje, to pa, še više, zaradi toplotne inverzije, v macesne in ruševje. Na vaši poti se boste tu in tam natelovadili po tem trpežnem rastju, si z oprijemom kakšnega macesna radi pomagali kvišku. Ne pozabite si pri tem bliže ogledati kakšno rožco, ki tu raste v obilju, kranjski bodak, kranjsko lilijo, svišč ..., da ne boste lovili pogleda samo po mejnih znamenjih, ki so tu ponekod črno-belo začrtana kar na skalah in včasih tako strmo postavljena, da človek v njih zarine nos. No, dve med njimi, lepo zravnani, se zaradi ostrih skal vsenaokoli zelo lepo prilegata sedalu, tako za zmagoslavni počitek. Človek s teh kamnov nepozabno uživa fantastični razgledni krog (kolikor ima srečo z vremenom), ki ga v polnem krogu označujejo gore: Mrzla gora, Brana, Kamniško sedlo, Planjava, Ojstrica, Grofička, Raduha, Uršlja gora, Olševa, Peca, Topica, Ojstra, Grlovec, Obir, Košuta, Begunjščica, Stol, Montaž, Mangart, Jalovec, Škrlatica, Rjavina, Triglav, Krn, Storžič, obe Kočni, Grintavec, Velika Baba, Savinjsko sedlo, Skuta, Rinke, Križ, Mrzla gora ... Tako obrnjeno na vse strani, malo človeško bitje mine želja, da bi roke spremenilo v krila in poletelo, saj pravzaprav že leti, pri tem pa trdno sedi na tleh, v družbi z mravljami. No, ni vse tako prelestno. Okoli se še vlečejo nepospravljeni ostanki nekakšnih graničarskih telefonskih žic. Diši tudi po ovčjih brabonjkih, posejanih vsenaokoli, celo po vrhu Jerebičja. Ko iz doline zaveje vzgonski veter, prinese vonj iz Matkovih oborov in hlevov, ki se jih vidi 700 višinskih metrov niže doli. Pravzaprav se dvigujoč v te višave ne boste umaknili iz solčavske kmečke gmajne, ki bo pod vami razgrnjena v vsej svoji širjavi, lepoti in umnem gospodarjenju. Spoštovali in občudovali boste te kmetovalce, Matke, Perke, Kočnarje, ki so se v kdo ve katerem stoletju naselili na slokih, doli k Solčavi strmo padajočih slemenih, dovolj drzni ali dovolj obupani, da so si izkrčili gozd in si pridobili to za kruh okrutno zemljo.
www.delo.si/tiskano/pdf/zadnji/Polet