Tone Golnar: ... z vzponom na dva šesttisočaka - Moji načrti za obisk južnoameriških Andov pa segajo v začetek prejšnjega leta.

Takrat sem načrtoval obisk Peruja, pa sem se mu moral odpovedati zaradi družinskega potovanja. Peter se je lani pridružil alpinistom celjskega planinskega društva Grmada in z njimi opravil nekaj vzponov v pogorju Cordillera Blanca.

Za letošnje leto sem se odločil, da bom zagotovo šel v Južno Ameriko. Ker pa sem v Peruju bil že dvakrat, se mi je vedno bolj zanimiva zdela misel, da bi obiskal bolivijske Ande. Izdelal sem načrt potovanja, izbral vrhove – šesttisočake, na katere bi se lahko povzpeli. Manjkala je samo še ekipa. Svoje načrte sem predstavil prijateljem in znancem in pričakoval njihov odziv. Večina je bila navdušenih in kmalu se jih je pet odločilo, da se bodo pridružili. Približeval se je čas, ko smo morali nabaviti letalske vozovnice, ker je njihova cena nenehno naraščala. Potem so začeli udeleženci eden za drugim odstopati od potovanja in ostala sva sama s Petrom. Tudi Petrova udeležba je bila do odhoda negotova, saj je imel hude bolečine v kolenu.

Za začetek tihotapca
Ker nisva vedela, kje in kako bova v Boliviji dobila plinske bombice za najin kuhalnik, sva se odločila, da jih bova pretihotapila v prtljagi. To nisem počel prvič, zato sem vedel, da jih morava zaviti v folijo in dati v kovinsko posodo. Kmalu po oddaji prtljage na ljubljanskem letališču so po ozvočenju objavili moje ime. Moral sem se oglasiti na informacijah, od koder so me odpeljali v skladišče. Tam sem moral odpreti obe prtljagi in izločiti obe bombici. Živčno sem zlagal stvari in ne preveč vesel izbrskal bombici. Nisem vedel, kakšen postopek bo sledil, pa me je prijazni uslužbenec z bombicami poslal nazaj v preddverje letališča, kjer sem jih lahko dal ženi, ki naju je pripeljala.

No, če je bil začetek tako slab, sem upal, da bo vsaj ostali del potovanja minil brez problemov. Skrbelo me je le, kje bova v La Pazu našla bombice.

V največjem južnoameriškem mestu
Najina pot do La Paza je vodila preko Münchna in São Paola v Braziliji. To je največje mesto v Južni Ameriki in ker sva imela 12 ur časa do naslednjega poleta, sva se odločila za kratek obisk. Pristali smo ob petih zjutraj in takoj sva jo mahnila proti izhodu iz letališča. Sam sem že doma izdelal pribljižni načrt ogleda mesta, nisem pa imel pojma, kako bova zadevo izpeljala. Obiskala sve prvi urad z informacijami na letališču in mlada uslužbenka nama je prijazno svetovala, kateri predel mesta naj obiščeva. Opremila naju je tudi z načrti mesta in z napotki, kako priti v center. Čez pol ure sva že sedela na avtobusu in se peljala v jedro mravljišča s sedemnajst milijoni prebivalcev. Prvo presenečenje je bilo dokaj hladno ozračje, pa saj je bila vendar zima pod ekvatorjem. Čez dan se je temeratura vseeno povzpela čez 20 stopinj. Mesto naju je prijetno presenetilo s svojo urejenostjo, skladnostjo starih kolonialnih zgradb in novejših stolpnic, pa tudi ljudje so bili prijazni. Popoldne sva bila že nazaj na letališču, kjer sva morala zaradi izstopa iz brezcarinskega območja še enkrat plačati letališko takso.

La Paz – mesto na štiri tisoč metrih
Zvečer sva pristala v La Pazu. Edino, kar sem vnaprej rezerviral v La Pazu je bil hotel. Čez dobre pol ure je naš taksi drvel z letališča po avtocesti navzdol v center mesta. Pristali smo v najvišjem predelu mesta El Alto, ki leži na višini 4000 m, najnižji deli mesta pa so v dolini, 600 m nižje. Center mesta leži na nadmorski višini 3600 m in večina turistov, ki pripotuje z letalom iz nižin krepko zazna to višino. Tudi midva sva jo.
Hotel Estrela Andina je bil zelo lep in v recepciji so naju prijazno sprejeli in odpeljali do sobe. Utrujena od poti sva se kar kmalu odpravila spat.

Naslednje jutro sva se odpravila odkrivat mesto. Prevzela naju je prepletenost starih kolonialnih zgradb s sodobnimi. Dvomilijonsko mesto je bilo zares ogromno. Ljudi srečuješ na vsakem koraku in kar je zanimivo, tukaj so še večinoma oblečeni tradicionlno. Ženske – chollitas nosijo široka nabrana krila, pisane jope in klobuke. Pa ne zaradi turistov. Le v centru mesta je veliko mladih, ki so oblečeni moderno, fantje v kavbojkah, dekleta v minicah in na visokih petah. Večina zgradb je nizkih, eno ali dvonadstropnih in zapolnjujejo vse grebene, ki padajo z El Alta v dolino. V nižjih predelih ni več prostora za nove zgradbe, zato se mesto širi na navišjem delu, na območju z imenom El Alto. Tukaj je na voljo visoka planota – Altiplano.

Mimo cerkve San Francisco sva se odpravila do predsedniške palače in katedrale. Tukaj sva opazovala proslavo v čast sodelovanja z Argentino. Pred povratkom sva popoldne v neposredni bljižini najinega hotela našla trgovino s taborno opremo in točno takšnimi bombicami, ki sva jih potrebovala. Kasneje sva videla enake bombice v mnogih turističnih agencijah, ki jih je v mestu skoraj preveč. Pred večerom sva se odločila še za preizkus najine pripravljenosti na višino.

Od hotela sva se v eni uri povzpela po strmih ulicah in stopnicah na zgornji rob mesta do El Alta.
Ugotovila sva, da sva dobro pripravljena. Po povratku sva se na agenciji v hotelu dogovorila za prvi turistični ogled. Odločila sva se za jezero Titikaka in otok Sonca. Ker leži jezero na višini 3800 m, vrh otoka pa leži 200 m višje, je bila to prav tako nekakšna višinska priprava za vzpon na prvi šesttisočak.

Titikaka in otok Sonca
Jezero Titikaka zavzema površino skoraj polovice Slovenije. Je drugo največje jezero v Južni Ameriki, domačini pa se radi pohvalijo, da je najvišje plovno jezero na svetu. Približno pol ga pripada Peruju, pol Boliviji. Najglobji del jezera se nahaja dobrih 300 m globoko. Na jezeru je več otokov.
Na bolivijski strani sta najpomembnejša otok Lune in otok Sonca. Še posebej slednji je pomemben zgodovinski kraj, saj naj bi se tam rodil prvi Ink z imenom Manco Capac. Arheologe še danes presenečajo nova odkritja zgradb in zidov, ki se nahajajo pod površino jezera.
Kot turista sva dobila svojega vodnika, ki nama je v dobri angleščini razlagal zanimivosti na poti. Najprej smo se odpeljali z avtobusom v turistični kraj Copacabana. Tukaj sta dve znamenitosti, katedrala s kipom črne Marije in Cerro Calvario, hrib s štirinajstimi kapelami, s katerega se razprostira osupljiv pogled na jezero. Mesto Copacabana je pravi letoviški kraj s plažo, ki čaka na turiste. Ker temperatura vode v jezeru redko preseže 8 stopinj Celzija, tukaj ni kopalcev, zato pa se mnogi prevažajo po vodi s čolnički in podobnimi plovili.
Po eno in pol urni vožnji smo pristali na otoku Sonca. Naš hotel je se je nahajal na vršnem grebenu, pod vrhom Santa Barbara, ki se je dvigoval 150 metrov nad gladino jezera. Sprva smo se vzpenjali med terasami po stopnicah iz Inkovskih časov, nato smo nadaljevali po stezi, ki se je izgubila med hišami v vasi. Kmalu smo dosegli greben, kjer so stali na novo zgrajeni hotelčki. Ti rastejo kot gobe po dežju in če bo šlo tako naprej, bodo kmalu pozidali ves hrib. S tem bo otok izgubil svojo idilično podobo in če se bo tukaj potikala reka turistov, ne bo več oaza miru, kot je sedaj. Vodnik nama je povedal, da lahko na otoku vsak lastnik zemlje zida brez posebnega dovoljenja ali soglasja oblasti. Kasneje smo z vodnikom na vrhu hriba pričakali sončni zahod in se zatopili v dolg pogovor. Zjutraj smo se podali navzdol po drugi poti in na južni strani otoka dosegli inkovske ruševine Pilco Kaina. Ogledala sva si ostanke zanimive zgradbe, ki je bila bivališče in obenem pokopališče, saj so imeli na vrhu prostore za mumije.

Tiwanaku in piramide
Tiwanaku je najpomembnejše arheološko najdišče v Boliviji. O tem svetišču, va katerem so se odvijali obredi je le malo znanega. Zgrajen je bil pred več kot tisoč leti. V prejšnjih stoletjih je bil tempel opustošen. Zlato so pobrali Španci, nekatere skulpture so uničili kristjani, ker naj bi simbolizirali poganske obrede, nekateri predmeti pa so danes v raznih evropskih muzejih.

Na pot smo se podali zjutraj. Zelo naju je presenetil domač turistični vodnik, ki naju je pozdravil s slovenskim: »dobro jutro.« Poleg tega je znal še nekaj slovenskih besed, ki se jih je naučil od naših turistov. V Sloveniji ni bil še nikoli. Najprej smo porabili dobro uro, da smo pobrali vse turiste izpred hotelov po mestu. Pribljižno toliko časa smo se potem vozili do Tiwanaka. Najprej smo si ogledali zanimiv muzej, kjer kraljuje ogromna kamnita statua Monolito Bennetto Pachamama, potem pa smo se preselili na ogromen kompleks, kjer še vedno potekajo izkopavanja.

Piramida Akapana, vrata sonca, monolit El Fraile, tempel Semisubterraneo s 175 kamnitimi glavami so največje znamenitosti tukaj, ogromno stvari pa je še pod zemljo in jih bodo odkopali šele v naslednjih letih in desetletjih.

Pred dvema letoma in pol je obred posvetitve v tem templju opravil sedanji na novo izvoljeni predsednik Bolivije Evo Morales. Takrat je bil prisoten tudi naš predsednik Janez Drnovšek. Predsedniku Moralesu so pred kratkim z vmesnimi volitvami podaljšali mandat za nadaljnji dve leti in pol.

Po povratku z izleta sva se odločila, da poiščeva skupino slovenskih popotnikov, ki so v teh dneh zaključevali svoje tritedensko potovanje po Boliviji. Ker sva bila v stiku z njihovim vodjem Brankom, mojim društvenim kolegom in alpinistom, sva vedela, v katerem hotelu so bili nastanjeni. Srečanje s Slovenci je bilo zelo prijetno. Ko tako daleč od doma po enem tednu zaslišiš slovensko besedo, ti postane toplo pri srcu.

Z Brankom, Bibo in Dušanom smo se preselili v restavracijo v centru mesta in se dolgo pogovarjali o njihovih doživetjih in najinih načrtih.

Najin prvi šesttisočak Huayna Potosi
Kar zjutraj nama je receptor hotela poiskal taksi, ki naju je peljal uro in pol daleč na prelaz Zongo, 4700 m visoko. Imela sva občutek, da sva dobro prilagojena na višino, saj sva se ves teden gibala na višini okoli 4000 m. Pot je sprva vodila po s travo poraščenem ostanku ledeniške morene, nadaljevala pa se je po melišču in razbitih skalah. Nosila sva težke nahrbtnike, saj sva morala imeti opremo za prenočevanje, pripravo hrane in za vzpon na vrh. Šotora nisva potrebovala, saj so pred nekaj letih postavili na zadnjem skalnem ramenu pred zasneženim delom gore na višini 5140 m majhno planinsko kočo. Celo popoldne sva preživela pred kočo in si pripravljala okusno kosilo, ki je bilo hkrati tudi večerja. Na koči je bilo še nekaj drugih obiskovalcev, par z vodnikom in skupinica Španskih alpinistov, ki so nameravali drugi dan preplezati snežno pobočje predvrha. Vsi smo odšli spat zelo zgodaj, saj smo se nameravali zbuditi sredi noči. Moja budilka na ročni uri je bila pod rokavom in v notranjosti spalne vreče neslišna, zato sva veselo spala naprej.

Prebudil naju je šele odhajajoči par z vodnikom. Ura je bila dve ponoči. V pol ure sva se oblekla, navesila nase opremo, na hitro nekaj pojedla in se odpravila v temo. Kmalu sva morala natakniti dereze. Sledilo je enakomerno premikanje nog in rok. Noč je bila mrzla. Petra je ves čas zeblo v roke in noge. Pot sprva ni bila strma, zato sva le počasi pridobivala višino. Potem sva prišla do strmega Poljskega grebena. Kratek a stm greben naju je kmalu pripeljal na snežno planoto pod vrhom gore. Tukaj se je začelo daniti in mraz je postajal vse hujši. Doživela sva veličastno podobo sončnega vzhoda. Naprej sva se premikala zelo počasi in delala pogoste počitke, vmes pa dihala. Pod zadnjim strmim delom sva srečala par z vodnikom, ki so sestopali z vrha. Vedela sva, da ni več daleč in res sva v dobre pol ure že stala na 6088 metrov visokem vrhu.
Pod nama se je odpirala čudovita pokrajina. Daleč na vzhodu pragozd, na severu Altiplano in Titikaka, pa drugi zasneženi vrhovi v verigi Cordillere Real. Nepozaben pogled. Na hitro sva se poslikala in začela sestopati. Bala sva se, da bo sonce razmehčalo sneg in nama otežilo sestop. Pa na srečo ni bilo tako in še po trdem snegu sva do poldneva prišla do koče (5140 m). Za vzpon sva porabila šest ur, za sestop pa slabe tri ure. Ker sva bila dogovorjena s taksistom na prelazu, sva morala pohiteti v dolino. Ponovno sva si oprtala težke nahrbtnike in čeprav sva hodila samo navzdol, je bil sestop v dolino veliko bolj naporen kot vzpon prejšni dan.

Potosi – najvišje mesto na svetu
Načrtovala sva ogled slanega jezera Uyuni in puščave z jezeri, na koncu pa sva nameravala obiskati še mesto Potosi. Na agenciji sva si uredila vožnjo z nočnim avtobusom in tridnevni aranžma za ogled jezera in puščave. Naslednji dan sva se do večera potikala po mestu in čas je tekel zelo počasi. Ko sva prišla na agencijo so imeli vsi resne izraze na obrazih. Povedali so nama, da je cesta proti Uyuniju zaprta, ker so na njej rudarji z dinamitom in da noben avtobus ne pelje tja. Prav tako tudi ne vedo, koliko časa bo zapora trajala. Ko sva se že skoraj odpovedala cilju, sem se spomnil, da bi lahko zamenjala vrstni red krajev, ki bi jih obiskala. Karte za Potosi potem ni bilo težko dobiti. Čez eno uro sva se že peljala z udobnim avtobusom, ki jih tam imenujejo »bus-cama«, kar pomeni avtobus s posteljami. Sedeži so se dali popolnoma spustiti, spanje pa vseeno ni bilo preveč udobno.

Ob šestih zjutraj smo se pripeljali v Potosi, ki velja za najvišje mesto na svetu, saj leži center mesta na višini 4100 m. Mesto je znano po rudnikih srebra v hribu Cerro Rico, ki so ga odprli španski zavojevalci v 16. stoletju. V rudniku je umrlo na milijone sužnjev – domačih indijancev in afriških sužnjev. Masto je štelo v času svojega razcveta, sredi 17. stoletja 200.000 prebivalcev in je bilo večje od Pariza. Kasneje je število prebivalcev padlo pod 20.000, danes pa jih šteje 150.000. Mesto, ki je polno starih kolonialnih zgradb in cerkva, je od leta 1987 pod zaščito UNESCa.

Najprej sva se odločila za obisk rudnika. V mestu je veliko agencij, ki ponujajo tovrstne oglede. Čez dve uri se nas je peljalo v majhnem toyotinem kombiju pet turistov. Preden smo prišli do rudnika, smo se preoblekli v »rudarska« oblačila in dobili svetilke. Potem smo nakupili razna darila, kot so: kokini listi, dinamit, detonatorji, čisti alkohol, ki smo jih kasneje dali rudarjem v jami. Rudniški rovi se nahajajo na višini od 4200 m do vrha 4800 m. Razmere v jami so zelo težke, saj je v rovih veliko prahu. Način dela se v stoletjih ni bistveno spremenil, le da si danes pomagajo s stroji. Del rudnikov je v privatni lasti, del pa v državni. Da bi se v težkih razmerah bolje počutili, rudarji ves čas žvečijo kokine liste z dodatki, ki omogočajo sproščanje posebnih omamnih učinkovin. Življenska doba rudarjev je kratka, kljub temu pa se veliko ljudi odloča za rudarki poklic, ki jim prinaša dobro plačo. Rudarji so plačani po količini in kakovosti nakopane rude, plačo pa dobivajo vsak teden.

Muzej kovnice denarja je bila naslednja znamenitost, ki sva jo obiskala. V ogromni kolonialni zgradbi je predstavljeno življenje v kolonialnem Potosiju. Znamenita je slika Marije s plaščem, ki predstavlja Cerro Rico. V kovnici so kovali kovance za celotno Špansko kraljestvo, danes pa tiskajo bolivijski denar v Evropi.

Obisk mesta sva zaključila z ogledom cerkve in samostana San Francisco. Najbolj naju je očaral zaključek ogleda, ko so nas spustili na streho, od koder se je odprl neverjeten pogled na mesto in Cerro Rico.

Sledila je neudobna šesturna večerna vožnja po makadamski cesti do Uyunija, kamor sva prispela okoli dveh ponoči. Do hotela, kjer so naju že pričakovali, ni bilo daleč.

Slano jezero Uyuni in puščava
Zjutraj sva imela dovolj časa, da sva si privoščila zajtrk na ulici pred bljižnjim hotelčkom. Čeprav je bil odhod napovedan za ob 9.30, smo se odpravili šele dobro uro kasneje. V Toyotin jeep se nas je stlačilo 7 z voznikom vred. Pridružila se nama je francoska družina in Francozinja srednjih let.Vse, kar smo potrebovali, vključno z našo prtljago, smo imeli na strehi avtomobila. Čeprav nama je bil obljubljen angleško govoreči vodnik, ni razumel naš v tem jeziku niti besedice. Tako sem se pogovarjal izključno v Španščini, kolikor sem pač znal. Naš šofer pa je bil, tako kot večina šoferjev jeepov, tudi mehanik, kar bi nam lahko prišlo prav, če bi nam avto sredi puščave odpovedal.

V dobre pol ure smo prišli do roba suhega slanega jezera Salar de Uyuni. Veliko je kot pol Slovenije in predstavlja največje izsušeno slano jezero na svetu. Nastalo je z izsušitvijo nekaj krat večjega slanega jezera pred nekaj tisoč leti. Danes predstavlja neizčrpen vir soli in eno glavnih turističnih znamenitosti v Boliviji. Zapeljli smo se na jezero in med vožnjo smo imeli občutek, kot da bi se peljali po snegu. Nekaj dni nazaj se je tukaj zgodila huda nesreča, ko se je jeep s turisti prevrnil in so štirje umrli. Nekaj podobnega se je zgodilo pred nekaj meseci, ko se je prevrnil turistični avtobus. Čez nekaj časa smo se ustavili pri hotelu, zgrajenem iz solnih blokov. Nato smo krenili naprej in se po dobri uri ustavili ob otoku Isla Pescador. Otok je v celoti skalnat in edino rastje na njem so visoki kaktusi. Nekateri med njimi so stari več kot tisoč let. Po obhodu otoka smo se povzpeli še na vrh. V daljavi smo komaj lahko razločili robove jezera. Po kosilu, ki ga je v času našega obhoda pripravil šofer, smo krenili naprej in se vozili po jezeru še dve uri, nato smo nadaljevali po prašni makadamski cesti. Ustavili smo se v veliki vasi, kjer smo tudi prenočili.

Naslednji dan smo se vozili po zelo raznoliki pokrajini, kjer so sprva prevladovali travniki, potem pa smo prišli v puščavo. Vedno bolj smo se pribljiževali vulkannom. Ustavili smo se ob velikem jezeru, ki ga je obkrožal bel prah – boraks, ki so ga tukaj nekoč izkopavali. Po kosilu smo se odpeljali naprej in se ustavili pri skalah, ki imajo različne podobe. Še posebej znana je ena, ko izgleda kot okamenelo drevo – Arbol de Piedra. Največja poslastica pa nas je čakala na koncu druge etape, ko smo se pripeljali do Laguna Colorada – rdečega jezera, v katerem zaradi nasičenosti z bazičnimi snovmi uspeva le posebna vrsta alg in plankton, s katerim se prehranjujejo flamingi. To so tudi edine živali, ki živijo v oziroma na jezeru. Zaradi množice turistov smo le težko dobili prenočišče. Noč je bila zelo mrzla.

Naslednje jutro smo vstali pred četrto in krenili brez zajtrka. Še v temi smo se po eni uri ustavili na vrhu hriba v nekakšnem kraterju in občudovali fumarole, odprtine, skozi katere so puhali para in plini. Nato smo se ustavili pri jezeru pred katerim so bili topli vrelci. Ko smo nekateri čakali na zajtrk, so se drugi kljub zunanji temperaturi pod ničlo pogumno slačili in se podali v vročo vodo.

Po dveh urah vožnje po mesečevi pokrajini in med visokimi vulkani smo prišli do najbolj oddaljene točke od našega izhodišča, do Laguna Verde – zelenega jezera, nad katerim kraljuje skoraj šest tisoč metrov visok vulkan Licanacabur. Voda v jezeru je resnično zelena in se glede na vsebnost mineralnih snovi spreminja. Pokrajina je bila res neverjetna. Tukaj smo bili le streljaj od Čila. Onstran meje se nahaja puščava Atacama z visokimi, nekaterimi še delujočimi vulkani. Od tam smo se odpeljali nazaj do Lagune Colorada, kjer smo si lahko od blizu ogledali veličastne flaminge. Nato nas je čakala še dolga in naporna vožnja do Uyunija. Tik pred koncem smo si ogledali še pokopališče vlakov, kjer puščajo odslužene lokomotive in vagone. Kraj deluje kar malo grozljivo. Čez dve uri sva že imela nočni avtobus do La Paza.

Drugi šesttisočak in pomrznjeni prsti
Najin drugi hribovski cilj je bil 6439 metrov visok južni vrh Illimanija. Ko sva tehtala organizacijske možnosti štiridnevne ture na ta vrh, sva ugotovila, da naju bo stalo enako, če greva sama ali z agencijo. Tako sva se odločila za slednje, saj nama ni bilo treba urejati prevoza, iskati nosačev, pripravljati hrane. Pa še nekaj ljudem bova omogočila zaslužek. Prav to se mi zdi zelo pomembno, saj tudi na tak način pripomoremo k zmanjšanju brezposelnosti. Tako nama je agencija uredila prevoz, dodelila vodnika Marka in čedno kuharico Belsi.

Illimani

V majhnem džipu se nas je nato gnetlo pet in še vso prtljago smo stlačili noter. Kuharica je nekaj živil nakupila kar sproti. Čeprav izgleda, kot da Illimani stoji na obrobju mesta, smo se do tja vozili dobre tri ure. Spustiti smo se morali v dve globoki dolini in se ponovno dvigniti na visoke grebene. Naše izhodišče je bila majhna vasica Pinaya. Tukaj se je vodnik dogovoril z domačinkami, ki so naše tovore naložile na mule in konje. Potem nas je čakala dve urna hoja po travnatih pobočjih s čudovito kuliso pobočja Illimanija v ozadju. Tabor smo postavili na prostranem travniku na višini 4400 m, kjer so se pasle lame.

Postavili smo šotore in Belsi je kmalu začela kuhati. Imela je veliko dela, saj je morala pripraviti hrano še za naslednji dan. Zvečer smo imeli odlično večerjo. Zjutraj je bilo zelo mrzlo, zato smo pred odhodom počakali, da je posijalo sonce. S Petrom sva šla počasi naprej, čez kako uro pa naju je vodnik že dohitel. Sprva sva hodila po opuščeni cesti, ki so jo uporabljali rudarji, nato po razbitem pobočju posejanim s skalami in gruščem do sedla. Tukaj smo počakali še na kuharico in nosače. Od tu smo se v naslednjih dveh urah povzpeli po razbitem skalnem grebenu z neizrazito stezico do ravnega prostora pred začetkom snega na višini 5400 m, ki ga imenujejo Nido de Condores – Kondorjevo gnezdo.

Bili smo veseli, da nam ne bo potrebno postaviti šotorov na snegu, saj sta bila na skalah še ravno dva prostora. Večerjo smo imeli zgodaj, nato smo šli spat, saj smo morali vstati ob pol dveh ponoči. Noč je bila zelo mrzla. Bila je polna luna, zato sem se odločil, da ne bom uporabljal svetilke. Nadeli smo si opremo, se ledeniško navezali in se odpravili na pot. Snežno pobočje je bilo veliko bolj strmo kot na Potosiju. Najtežje mesto, navpičen led nad razpoko, smo elegantno obšli, nato pa nas je nad sedlom čakalo dolgo, strmo snežno pobočje. Vedno bolj mrzlo je postajalo. Predvsem me je zeblo v roke. Počasi se je zdanilo. Ko smo prišli okoli roba pod vrhom, smo se razveselili sonca.

Južni vrh Illimanija

Veselje pa ni trajalo dolgo, saj je začelo neznansko pihati. Zaradi tega je bil občutek mraza veliko večji. Zaradi vetra je bila temperatura gotovo 40 stopinj pod ničlo. Kmalu smo bili na vrhu, ki pa ni bil pravi. Čakala nas je še dolga prečnica po vodoravnem grebenu. Pogled z vrha je bil brez primere. Na eno stran se je odpiralo mesto La Paz, za njim jezero Titikaka, pa Huayna Potosi, na drugi strani najvišji bolivijski vrh, vulkan Sajama, pa pragozd. Človek bi kar obstal in občudoval ta pogled, če ne bi bilo tako mrzlo. Kmalu smo morali oditi, saj je postajal mraz neznosen.

Sestop je potekal znatno hitreje kot vzpon. Za robom tudi pihalo ni več. Kmalu so celo pobočje gore prekrili sončni žarki in sestop je postajal vedno bolj prijeten. V taboru nas je čakala Belsi s priboljški. Že med potjo navzdol sem čutil mravljince v prstih, ko pa sem v taboru snel rokavice, so bili prsti zatečeni in bledi. Bili so pomrznjeni in začelo me je skrbeti, kako se bo vse skupaj končalo. Nekaterim alpinistom so morali zaradi hudih omrzlin celo odrezati prste. Po počitku smo pospravili šotore in se odpravili v dolino do prvega tabora. Tukaj smo potem celo popoldne počivali, se zabavali, zlagali opremo in dobro jedli. Marko je po telefonu izvedel, da bo dobil nove goste, ki jih bo prevzel že naslednji dan. V naslednjih štirih dneh ga čaka enaka tura, potem pa ima dogovorjeni še dve turi. Povedal je, da je po izobrazbi arhitekt in da za njega v Boliviji ni službe. Čez sezono, to je štiri mesece, se preživlja z vodenjem. Prav nič mu ne zavidam, saj velikokrat nima časa, da bi se odpočil.

Naslednji dan smo se sprehodili do ceste. Poslovili smo se od Marka in se odpeljali v La Paz.

Cesta smrti
Ena od večjih turističnih zanimivosti je tudi cesta, ki vodi iz La Paza preko 4700 m visokega prelaza v kraj Coroico, ki leži v nižavju na višini 1300 m. Cesta, ki je tako ozka, da se na njej komaj srečata dva avtomobila, poteka zadnjih 29 km po strmem pobočju z globokimi prepadi. Ker je bilo na tem odseku veliko nesreč in je umrlo veliko ljudi, so jo poimenovali Cesta smrti. Pred leti so uredili novo, široko in varno cesto, ki poteka čisto drugje, stara Cesta smrti pa je postala turistična atrakcija. Sprva so se turisti po njej vozili z avtomobili, danes pa so zelo priljubljeni kolesarski spusti. Danes so žrtve te ceste kolesarji, predvsem tisti, ki brezglavo drvijo in mislijo, da se jim tukaj ne more nič zgoditi. V La Pazu je veliko turističnih agencij, ki ponujajo celodnevno vodeno kolesarsko turo. Organizacija je brezhibna in tudi kolesa so vrhunska.

Dan pred odhodom domov sva tudi midva odšla na Cesto smrti.
Zjutraj se nas je osem turistov in dva vodnika natlačilo v kombi. V eni uri smo dosegli prelaz, kjer smo presedlali na kolesa.
Najprej smo se spustili po novi, široki, asfaltirani cesti. V prepadih pod cesto smo videli nekaj razbitin avtomobilov in avtobusa.
Na pravo cesto smo prišli dve uri kasneje. Dali so nam natančna navodila, kako naj vozimo, da bo čim bolj varno in da bomo nepoškodovani prišli do cilja. Razen tega sta nas spremljala oba vodnika na kolesih, za nami pa je ves čas vozil kombi.

Kmalu nas je zajela megla. Cesta je bila zares ozka in večinoma nezavarovana. Če ne bi zvozil ovinka, bi končal v prepadu. Vozili smo se po pobočjih, ki so bila poraščena s čudovitim rastjem in drevesi in včasih sem imel občutek, da se vozim po strmem pragozdu. Vse je šlo tako hitro in pomislil sem, da bi bilo še posebej lepo, če bi cesto v tem delu prehodil. Postajalo je tudi vse bolj toplo, saj smo se spuščali vedno nižje. Končno smo se pripeljali v Coroico. V bljižini smo se ustavili v hotelčku, kjer smo imeli kosilo, na voljo pa smo imeli tudi bazen za osvežitev. V La Paz smo se vrnili šele pozno zvečer.

Odhod domov
Zadnji dan v La Pazu je bil nekaj posebnega. Čutila sva že nemir, da se vračava domov. Ta dan so proslavljali obletnico neodvisnosti in po aveniji v centru mesta so se vrstile povorke s plesalkami in plesalci v živopisnih kostumih. Vse skupaj je bilo podobno karnevalu v Riu. Zvečer sva se v restavraciji dobila še z Brankom in Bibo, ki sta svoje potovanje podaljšala do začetka avgusta, na večerjo pa sva povabila tudi Belsi, ki nam je tako dobro kuhala na hribu. Večer smo preživeli v prijetnem kramljanju, izmenjavi vtisov in obujanju spominov. Po slovesu sva odhitela v hotel, saj sva se morala prebuditi že pred četrto uro zjutraj.

Iz Bolivije sva odhajala polna dobrih vtisov o ljudeh, pokrajini in gorah. Še posebej sva bila vesela, ker nama je uspelo čisto vse, kar sva načrtovala. To deželo bi se splačalo še kdaj obiskati. Poleg vsega, kar sva spoznala in doživela midva, so tukaj še drugi predeli, ki jih zaradi omejenega časa, ki sva ga imela na voljo, nisva mogla obiskati. Na prvem mestu je prav gotovo pragozd in reke, ki tečejo po njem, pa nižavje, vulkani in še in še. Vse to bo treba enkrat še videti.

Udeleženca potovanja po Boliviji, ki je trajalo od 7. do 28. julija letos, sva bila Tone Golnar in Peter Oblak.

Besedilo Tone Golnar
Fotografije Tone Golnar, Peter Oblak