Kmečki glas, 20.07.05 - Uroš Korbar: Pot na planino Svečica razburja planince - Pripravljali projekt po predpisih
20. julij 2005 - št. 29, LXII. leto - ZADNJA STRAN
Pot na planino Svečica razburja planince
KAKO GRENITI KMETOV VSAKDAN
Oteženo gospodarjenje brez dovoza – Pripravljali projekt po predpisih
»Bleški kmetje smo dali pred desetletji najboljšo kmetijsko zemljo v dolini za železarno, pa se ni za to nihče razburjal, razen nas, sedaj pa bi nas radi naravovarstveniki spravili še ob planino,« je Lovro Markež, predsednik Agrarne skupnosti Javornik - Koroška Bela, začel razlagati zaplete z gradnjo traktorske poti do planine Svečica na pobočjih Karavank nad Javorniškim Rovtom med Golico in Belščico.
Agrarna skupnost Javornik - Koroška Bela šteje 29 članov. Skupaj s kmeti iz Plavškega Rovta imajo na planini to poletje okoli 100 krav in 20 konj. Danes je na gori 80 hektarjev pašnih površin, še pred tremi desetletji jih je bilo okoli 150 hektarjev, na katerih se je paslo več kot 200 glav živine. Z mlečno prirejo se na tem koncu ne ukvarja nihče več. Krave dojilje so glavna usmeritev in nekaj konj za zraven.
Kmetje so se projekta lotili po predpisih
»S pripravami na gradnjo vlake smo začeli že leta 1999, pri čemer smo se ves čas držali predpisov. V Karavankah je poleg Svečice samo še ena planina, ki nima traktorske poti. Na avstrijski strani kmetje s potmi nikoli niso imeli težav, saj je vsem jasno, da brez traktorskega dostopa dandanes ne gre. Leta 2001 smo pripravili idejni projekt in začeli zbirati denar. Lani smo pridobili vsa potrebna dovoljenja, tudi naravovarstveno, zaradi katerega smo morali spremeniti zadnji del poti. Izbrali smo izvajalca z referencami, ki je sicer dražji, a se razume na svoje delo,« je
Lovro Markež opisal potek priprav na gradnjo. Načrtovana dobra dva kilo-metra dolga pot oziroma gozd-na vlaka v spodnjem delu odpira državne in zasebne gozdove, s katerimi se sedaj praktično ne da gospodariti.
Pa se je tik pred zdajci zapletlo. Planinec Luka Markež, član odseka za varovanje narave pri Planinskem društvu Javornik -Koroška Bela, je poslikal začetek gradnje vlake, jo označil za nesprejemljivo kot bodočo cesto na greben Karavank, vse skupaj objavil na spletni strani Gore in ljudje ter »zgodbo« posredoval medijem. Ti seveda praviloma nimajo posebnega posluha za kmeta in kmetijstvo, pa je na podlagi pavšalnih ocen nastala domnevna okoljska težava, zaradi katere ponovno preverjajo vsa soglasja.
»Naravovarstvenikom poklonimo 5 hektarjev planine, da jih bodo lahko vzdrževali, preprečevali zaraščanje ter tako gojili rožice, samo nam naj pustijo v miru pasti in gospodariti s planino, tako kot to lahko počnejo naši stanovski kolegi na senčni strani Karavank!« pravi Lovro in se že kar malce obupano vpraša: »Osem let smo se dajali z državo okoli denacionalizacije, potem smo se dogovarjali z lovci, sedaj se prerekamo s planinci in ekologi, kdaj se bomo lahko v miru ukvarjali sami s sabo, dokler imamo še voljo na planini početi, kar so pred nami rodovi naši prednikov? Naš cilj je paša živine, ne pa gostilna in prevažanje z avtomobili, kar nam nekateri kar vnaprej pripisujejo in očitajo. Pot bo široka 3 metre, spodaj bo zaprta z rampo, kanadskimi vrati in znakom za prepoved prometa. Uporabljali jo bomo izključno za pregon živine in potrebe gospodarjenja s planino.«
Gozdarji ne vidijo ovir
Na Svečici se kaže tudi zmeda pri praktičnem udejanjanju Nature 2000, potem ko je peščica vladnih in nevladnih okoljevarstvenikov, ne da bi točno vedela, za kakšne režime gre, tik pred vstopom v EU pod to oznako spravila skoraj tretjino slovenskega ozemlja. Avstrijci npr., ki jim Bruselj in trume turistov priznavajo visoko okoljevarstveniško zavest in dosežke, imajo v Naturi le nekaj čez desetino ozemlja. »Pri vsem tem pa nam tisti, ki pred nami varujejo naravo, npr. ne znajo povedati, ali se naša planina res nahaja znotraj območja Natura 2000 in kakšne omejitve so s to uvrstitvijo povezane,« se hudujejo kmetje.
»Agrarna skupnost je vseskozi ravnala po predpisih, težava je nastala s spremembo predpisov, po kateri je sedaj za vlako, daljšo od kilometra, potrebno gradbeno dovoljenje. Trenutno se čaka na odločitev kmetijskega ministrstva, ki mora odločiti, ali se je postopek začel še po starem, in odločbo zavoda za varstvo narave, da na trasi ni zaščitenih rastlin, kar so že ugotovili sodelavci kranjske območne enote zavoda. Strinjamo se s posegom, saj hkrati odpira gozdove in rešuje planino. Postopek se je začel že leta 2001 z oddajo vloge,« je povedal Janez Mertelj, vodja jeseniške krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije.
Pot nujna za učinkovito gospodarjenje
»Pot je nujna. Na planino je treba sedaj vse prinesti peš, na ramenih. Ob suhih poletjih imamo tudi težave z vodo za napajanje živine,« je povedal
Peter Zupančič, ki že slabo desetletje pase živino skoraj 1700 metrov visoko v Karavankah. Delovni vek je preživel kot mnogi v teh krajih v jeseniški železarni. Začel je kot tretjinjek, sedaj pa je, ko je zbolel pastir, prevzel posle na planini. Živali so junija najprej na Pustem rovtu, kakšnih petsto metrov niže, julija in avgusta na Belški planini, septembra pa spet na rovtu. »Nasprotovanje naravovarstvenikov ne razumem, saj ravno živina na planini ohranja rastlinje, ki ga tako vneto varujejo,« pravi Peter in pokaže, kako ruševje zarašča planino. »Brez poti ni prihodnosti za planino. Rampa, tabla in kontrola in ne bo nobenih težav z zlorabo, tako kot to počnejo tamle čez, v bližnji Avstriji, kjer oblast pri gradnji poti kmetom pomaga celo z denarjem, ne pa da dopušča, da jim kdo meče polena pod noge. Težave so z vodo, oskrbo, obolelimi, brejimi in najmlajšimi živalmi,« nam je iz prve roke opisal rešitev, ki bi morala biti tudi po toliko opevanih evropskih normah sprejemljiva za vse.
Uroš Korbar