Kmečki glas, 20.07.05 Uroš Korbar: uvodnik Naravovarstvo postaja pri nas področje, ki se ga upa lotiti že praktično vsak + Kako greniti kmetov vsakdan
20. julij 2005 - št. 29, LXII. leto - PRVA STRAN
Uroš Korbar
VARUHI
Naravovarstvo postaja pri nas področje, ki se ga upa lotiti že praktično vsak. Posebej ko mu pogled seže čez plot njegovega vrtička. Če te posedovanje žoge in navijanje za svoj klub še ne naredi za nogometnega strokovnjaka, te tudi nekaj rož na okenski polici, nedeljsko hribolazenje in stikanje za gobami ali pa članstvo v zeleni bratovščini še ne naredijo za celovito strokovno podkovanega varuha narave. Tako imamo črno-bele zgodbe o zvereh ter nasprotovanja vetrnim elektrarnam, gradnji gozdnih prometnic in poti do planin, sečnji debelih dreves ... Velikokrat brez pravih argumentov med samooklicanimi varuhi neokrnjenega.
Podobo zelene oaze v srcu Evrope že stoletja oblikuje človeška roka. Celo v pragozdnih rezervatih sredi Roga je pelodna analiza pokazala, da so v srednjem veku ljudje tam kmetovali. Če katera, potem je kmetova roka že ves čas tista, ki je ustvarila in še ohranja pestre baročne krajinske mozaike, od alpskih vršacev do prekmurskih ravnic.
Podoba prvega bisera, t. i. neokrnjene narave, Triglavskega narodnega parka, je skozi zgodovino zaznamovana s fužinami, gozdarstvom in rejo živine. Če je danes kaj spornega v njem, so to predvsem staro- in novodobni vikendaši, ki so praviloma svoja bivališča pod krinko nadomestne gradnje zgradili na temeljih bivših pastirskih stanov in senikov. Sedaj pa udrihajo čez kmete in gozdarje, da hočejo priti povsod s traktorjem, da uničujejo neokrnjeno naravo, Da so trume ljubiteljev gora skozi dediščino prejšnjega režima ohranile motoriziran dostop visoko v hribe in brezplačno mrežo planinskih poti čez zasebno posest, nihče ne omenja.
Podobna zgodba se dogaja v Karavankah nad Javorniškim Rovtom. Planinci nasprotujejo gradnji traktorske poti do planine Svečica, ki jo za nemoteno gospodarjenje, primerno 21. stoletju, kmetje nujno potrebujejo. Pastirji danes ne ukajo več bosi z zakrivljeno palico, tudi oni si zaslužijo času us-trezne pogoje za delo in življenje. Pa tudi kmetje, vse bolj na globalnem trgu, dandanes nimajo več časa na hrbtu tovoriti potrebne stvari na planino.
In argumenti nasprotnikov? Ogrožene so planinske rože. Te pa uspevajo ravno zaradi načina gospodarjenja na planini, ki med rušjem ohranja in varuje travnate otoke. Po vlaki, ki bo postala cesta, se bodo ljudje z avtomobili vozili na planino. Strog režim uporabe s kaznimi za kršitelje, kaj hitro zatre vsako nepooblaščeno uporabo.
Ko sva si šla z gozdarjem ogledat začetek gradnje vlake, sva kot moža s poslanstvom odprla rampo na gozdi cesti in se odpeljala kar najvišje. Pa se je tam našel naravovarstvenik iz vrst zelene bratovščine, kije že začel pleteničiti o nestrokovnih gozdarjih, ki da gradijo preveč gozdnih prometnic in da je v Avstriji vse drugače. V sami v nemi je kar pozabil, da seje po gozdni cesti pri-peljal tudi sam tik pod »hohštant«, s katerega varuje naravo? Ali kaj?
Seveda je na drugi, po naše senčni strani Karavank vse precej drugače. Cest imajo celo več kot mi, tudi do vsake planine. Po njih se vozijo le posestniki in poklicani. Seveda so med njimi tudi lovci, ki pa koncesije plačujejo lastnikom kmetijskih površin in gozdov in ne državi. Ostali, s planinci vred, pa kar lepo peš od vznožja. Kazni za vožnjo z motornimi vozili in celo gorskimi kolesi po zasebni gozdni cesti, vlaki ali traktorski poti so namreč previsoke.